Torek, 15. 9. 2026, 15.00
3 tedne, 4 dni
Žiga Lin Hočevar, intervju
Žiga Lin Hočevar po zgodovinski zmagi: To je rekord, na katerega bom zelo ponosen
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,13
Žiga Lin Hočevar piše zgodovino v svojem športu.
"To je rekord, na katerega bom zelo ponosen," nam je v intervjuju povedal mladi divjevodaš Žiga Lin Hočevar, ki je prejšnji konec tedna skupaj s sestro Evo Alino spisal še eno neverjetno zgodbo. V tem športu sta postala prvi brat in sestra, ki sta hkrati zmagala v skupnem seštevku svetovnega pokala.
Imel je kar nekaj neprespanih noči. Imel je veliko pomislekov, ali bo njegovo koleno zdržalo še zadnjo veliko preizkušnjo. Nato je Žiga Lin Hočevar le 25 minut pred svojim štartom izvedel, da je njegova starejša sestra Eva Alina Hočevar postala skupna zmagovalka svetovnega pokala v kanuju na divjih vodah. Takrat je za trenutek začutil še dodatno breme, saj njenega uspeha ni želel zapraviti. Na olimpijski progi v La Seu d'Urgellu je potreboval najmanj deveto mesto, v finalu pa je osvojil srebro in dopolnil neverjetno družinsko zgodbo.
Povedali ste, da po tekmi v Parizu pet noči niste spali, ker ste ves čas razmišljali o finalu svetovnega pokala. Kaj se vam je ponoči vrtelo po glavi in česa vas je bilo pravzaprav najbolj strah?
Strah me je bilo predvsem, da koleno morda ne bi zdržalo. V zadnjih dneh, ko so se težave nekoliko stopnjevale, nam je uspelo ohraniti gibljivost kolena, zato sem lahko razmeroma normalno treniral, predvsem pa normalno tekmoval.
Po tekmi v Parizu sem pogledal, koliko prednosti imam pred drugimi, in videl, da je bila ta res velika. Zavedal sem se, da bo težek dan, vendar sem se ga po drugi strani zelo veselil in bil nanj dobro pripravljen. Kljub temu bi lahko šlo hitro kaj narobe, kar sem v preteklosti že dokazal. Zato sem imel nekaj neprespanih noči. Res sem si želel, da bi šlo vse po načrtih. Vedel sem, da je to priložnost, ki je morda ne bo nikoli več, zato sem jo želel izkoristiti.
"Za njen uspeh sem izvedel 25 minut pred svojim štartom."
Ko ste izvedeli, da je Eva Alina postala skupna zmagovalka, ste si dejali, da njenega uspeha ne smete zapraviti. Je bila to za vas dodatna motivacija ali dodatno breme?
Morda sem za nekaj sekund pomislil, da mi to nalaga dodatno breme. Za njen uspeh sem izvedel 25 minut pred svojim štartom, nato pa sem šel na vodo. Tam sem predvsem razmišljal o tem, kako lepo je, da ji je uspelo, saj je vso sezono veslala na zelo visoki ravni in prikazala veliko dobrih voženj. Res sem bil vesel, da se je tako razpletlo.
"To je še boljše od sanjskega scenarija."
V finalu ste bili drugi in postali najmlajši skupni zmagovalec svetovnega pokala med kanuisti. Česa ste se najprej zavedeli po prihodu v cilj – svojega dosežka ali tega, da sta zmagala oba s sestro?
Ko sem prišel v cilj, se je že na posnetku videlo, da se smejem. Nisem toliko razmišljal o dnevni razvrstitvi, ampak predvsem o zmagi v skupnem seštevku svetovnega pokala. Vedel sem, da moram biti deveti ali boljši. Najprej mi je zelo odleglo, kar se je videlo tudi po moji reakciji. Kmalu zatem pa mi je šinilo v glavo, da sva zmagala oba. To je še boljše od sanjskega scenarija. To je nekaj, česar si sploh ne upaš sanjati. Biti prvi v skupnem seštevku svetovnega pokala je nekaj posebnega. Vso sezono moraš biti res konstanten. Ni dovolj, da si ves čas peti, ampak moraš kdaj stopiti tudi na zmagovalni oder.
Kar zadeva ta rekord, me statistika zelo zanima, zato sem takoj preveril, koliko je bila stara Jessica Fox, ko je prvič osvojila svetovni pokal. Predvideval sem, da je bila mlajša. Če sem prav izračunal, je bila ob svoji zmagi natanko en teden mlajša od mene (smeh, op. p.). Nekdo mi je povedal, da pa sem med moškimi najmlajši. Sam tega nisem preverjal, vendar verjamem, da drži. To je rekord, na katerega bom zelo ponosen.
S sestro sta zelo povezana.
Pred sezono ste odkrito govorili o težavah s kolenom in o tem, da vam telo ne dovoljuje vedno toliko treninga, kot bi si želeli. Je zato ta lovorika za vas še toliko pomembnejša?
Z mojim kolenom je tako, da operacija ni potrebna. Težava je v tem, da v kanuju zelo dolgo klečim. Ravno zato mi ta zmaga pomeni toliko, saj je s kolenom res veliko dela. Veliko sem moral prestati, da sem sploh lahko treniral in tekmoval, vendar tega nisem mogel početi povsem normalno. Veslam enkrat na dva dni, včasih enkrat na dan. Vsak dan porabim vsaj dve uri in pol samo za koleno. Za to gre veliko energije, zato se moram treningov lotevati nekoliko drugače.
Bilo je veliko skrbi, vendar upam, da se bo stanje izboljšalo. Verjamem, da lahko težava izgine. Ni nujno, da bo, a če lahko kljub temu zmagujem na tekmah, potem očitno nekatere stvari delamo pravilno.
Žiga Lin Hočevar v družbi svojega očeta in trenerja Simona Hočevarja.
Kako naprej, v kratkem vas čaka še evropsko prvenstvo?Priznati moram, da mi je motivacija nekoliko padla. Za menoj so pomembne tekme za olimpijske kvalifikacije, kar meni osebno pomeni veliko več kot evropsko prvenstvo. Za evropsko prvenstvo se bom zagotovo zbral in pripravil tako, kot je treba. Na koncu motivacija predstavlja pet odstotkov tvojega dela, vse preostalo pa je disciplina. Ta še vedno ostaja. Zadnjo tekmo bi rad končal na visoki ravni, vendar je glavni del sezone mimo. Mislim, da bo zdaj vse skupaj nekoliko manj stresno.
Preberite še:
