SiolNET. Sportal Drugi športi
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Skok v športno preteklost #IzArhiva

Deset let je že od zadnjih besed Tomaža Humarja

3

termometer

Danes mineva deset let od smrti Tomaža Humarja, vrhunskega alpinista, ki je zaradi poškodb in ozeblin leta 2009 umrl v steni Langtang Lirunga, ki se ga je lotil v samostojnem vzponu.

Tomaža Humarja, enega najboljših alpinistov na svetu in izkušenega gorskega reševalca, je najbrž poznala prav vsa Slovenija. Mimogrede, v prvih desetih letih obstoja spletnega iskalnika Najdi.si je bil poleg Nine Osenar prav Humar najbolj iskana osebnost.

Kdor njegovih alpinističnih podvigov ni spremljal že prej, ga je prav gotovo spoznal leta 1999 na odpravi v Daulaghiri, ki je odmevala ne le v alpinističnem svetu, pač pa tudi širše. Humar se je namreč odločil, da bo svoje plezanje javnosti predstavil prek takrat nove tehnologije, interneta. Šlo je za nekakšen neposredni prenos iz stene, ki ga je omogočila ekipa SiOL-ovih tehnikov. Obisk Humarjeve spletne strani je presegel vsa pričakovanja. Najtežjo steno v svoji karieri je preplezal solo, v alpskem stilu, ki ga je označil za povsem enostavno umetnost preživetja v vertikali, pri kateri ni prostora za omahljivce in ne za velike junake.

Tomaž Humar je sin pokojnega alpinista. Tomaž Humar je sin pokojnega alpinista. Foto: Peter Kastelic Tomažev sin: Ime Tomaž Humar bo vedno puščalo sledi

Tudi Tomažev sin, prav tako Tomaž Humar, se je odločil, da pusti sledi. Leta 2016 je z 19 leti in 308 dnevi postal najmlajši človek, ki je prekolesaril svet. O potovanju, ki mu predstavlja tudi iniciacijo iz fanta v moža, je napisal knjigo z naslovom Svet ni meja.

Kot je povedal v intervjuju za Sportal ga vprašanja o njegovem očetu niso nikoli motila. "Če človek med ljudmi pusti dobre sledi, bo pustil pečat, tudi ko ga ne bo več med živimi. Ime Tomaž Humar bo vedno puščalo sledi. Pustil jih je oče in tudi jaz imam podoben namen. Pustiti sledi in biti ljudem navdih. Nimam težav z identifikacijo. Všeč mi je, da imava enako ime, in razmišljam, da bi tudi moj sin, če ga bom kdaj imel, nosil enako ime."

Intervju si lahko preberete s klikom na povezavo Tomaž Humar, fant, ki je odrastel prej kot vrstniki.

Preživel Daulaghiri, skoraj umrl pri padcu doma

Čeprav je imel Humar na Daulaghiriju srečo na svoji strani, pa mu je ta hrbet obrnila leta 2000, ko je pri gradnji domače hiše vzvratno padel v odprtino za stopnice in si hudo poškodoval obe nogi. Več mesecev je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih ter bil nekajkrat celo na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da bo za vedno ostal priklenjen na invalidski voziček. Maja 2001 se je po nizu desetih operacij izkazalo, da bo, čeprav je imel desno nogo za dva centimetra in pol krajšo, levi gleženj pa je bil delno negibljiv, lahko uporabljal noge, plezal pa ne bo. A Tomaž se ni dal. Okreval je in splezal. In to je počel lažje kot hodil.

Spektakularno reševanje z Nanga Parbata

Nato je več let čakal na pravi klic gora. Vse dokler ga leta 2005 ni že drugič poklical osemtisočak Nanga Parbat. Tudi takrat smo Humarjev vzpon lahko spremljali v živo prek interneta in mu celo pošiljali elektronska sporočila. Gora se je Humarju takrat uprla in ga vkleščila na višini šest tisoč metrov. Humar je ujet na osemtisočaku šest dni čakal na pomoč in jo nazadnje tudi dočakal. V spektakularni reševalni akciji, ki velja za najbolj tvegano v zgodovini himalajizma, so ga s pomočjo helikopterja pakistanske vojske rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru.

Pakistanska reševalca sta mu podarila še en rojstni dan

Humar je v zahvalo pakistanski vojski, ki mu je, kot je večkrat dejal, podarila še en rojstni dan, odprl fundacijo, s katero je želel zbrati dovolj sredstev, da bi v dolini pod južno steno Nanga Parbata v vasi Tašering odprl bolnišnico, ki bi olajšala življenje 3.500 prebivalcem. Pakistanska pilota, ki sta za Humarja tvegala življenje, Rašid Ulah Bega in Khalid Amir Rano, sta slabi dve leti pozneje obiskala Slovenijo in iz rok predsednika republike Slovenije Janeza Drnovška prevzela zlati red za zasluge.

Zadnje besede: Jagat, ta je moj zadnji

In če je leta 2005 po rešitvi z Nanga Parbata Humar doživel svoj drugi rojstni dan, dve leti pozneje ni imel te sreče. Sam in poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirunga.

"Jagat, ta je moj zadnji," je bil zadnji stavek, ki ga je Tomaž Humar poslal v svet. Namenjen je bil šerpi Jagatu Limbuju, ki je bil poleg Humarja edini član odprave, saj je Humar po vzponu na Daulaghiri in uspešnem helikopterskem reševanju z gore Nanga Parbat, ki so ga spremljali številni mediji, projekt Langtang Lirung izvedel stran od oči javnosti.

Reševalci so njegovo truplo našli šest dni pozneje na višini 5.600 metrov, pol kilometra nižje, kot so predvidevali. Na željo svojcev in prijateljev je ostal v Himalaji, kjer se je počutil najbolj doma. Na velikega alpinista bosta spominjala budistično obeležje, čorten, postavljeno na podlago iz petih plasti, ki simbolizirajo pet elementov tega sveta v Nepalu, in spominska plošča v spominskem parku pri Domu v Kamniški Bistrici.

Klic gora in tretje oko

Humar, oče dveh otrok in sodelavec carinske uprave v Ljubljani, je večkrat pritegnil pozornost domače in tuje javnosti. Tudi s pripovedovanjem o klicu gora in tretjem očesu. Nekateri so ga oboževali, drugi prezirali, bil je vzornik in tarča napadov. Zagotovo pa je bil tako imenovani Gozdni Joža človek, ki je sogovornika težko pustil hladnega. Že njegov jekleni stisk roke je bil nekaj, kar bo ostalo.

Zares je zadihal šele na pet tisoč metrih

Zakaj je sploh plezal, se večkrat sprašujejo tisti, ki raje ostajajo v dolini, udobno zleknjeni v amortizirane naslanjače. Sam bi verjetno rekel: "Pa samo plezat sem hotel,"plezalec Carlos Carsolio, avtor uvoda v Humarjevo avtobiografijo z naslovom Ni nemogočih poti, pa je na spletni strani www.humar.com zapisal, da je Tomaž plezal zato, ker je zares zadihal šele na pet tisoč metrih.

"V dolini ni imel obstanka – srce, razum in noge so ga, kar je vedel zase, vlekli gor, v stene. Kot je govoril, je plezal zato, ker je bil samo v steni zares blizu Njemu."

Komentarji

10

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • florjan / 10.11.2017. ob 07:50 +7 0

    Počivaj v miru.

    +7 0
  • Anaa / 10.11.2019. ob 14:12 +6 0

    Ej, ti gozdni Joža ... nismo te pozabili.

    +6 0
  • moder / 10.11.2017. ob 09:54 +5 0

    Počivaj v miru legenda.

    +5 0
delitve: 139
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin