Tomo Česen o fenomenu Janje Garnbret: Če bi se kaj takšnega ponovilo, bi bil to skoraj čudež

"Glavni razlog, zakaj sploh vztrajam, so zagotovo plezalci." Foto: Ana Kovač Ko se je Tomo Česen pred 30 leti lotil organizacije prve tekme svetovnega pokala v športnem plezanju v Sloveniji, je bil največji izziv že vprašanje, ali je tako zahteven dogodek sploh mogoče izpeljati na dovolj visoki ravni. Danes, tri desetletja pozneje, je domača tekma postala ena najbolj prepoznavnih stalnic slovenskega športnega plezanja, Česen pa ostaja med ključnimi organizacijskimi obrazi.

Vmes seveda ni manjkalo trenutkov, ko je bilo breme veliko – po eni od tekem je, kot je povedal na novinarski konferenci pred tekmo, zaradi psihičnega in fizičnega napora skoraj obupal –, a je vedno znova našel razlog za nadaljevanje. "Glavni razlog, zakaj sploh vztrajam, so zagotovo plezalci. Zame so plezalci najpomembnejši del tekme, to se dela zaradi njih," poudarja Česen.

Ob jubilejni izvedbi si je zato zamislil tudi simbolično povezavo med generacijami in želel povabiti vse slovenske finaliste domačih tekem. Posebej je izpostavil Martino Čufar Potard (zmagovalko Kranja leta 2001), ki jo je označil za tisto, ki je "kriva" za številne poznejše uspehe. "Vsi ti plezalci si zaslužijo, da so prisotni ter da tudi trenutni tekmovalci in javnost vidijo, da rezultati niso samo zdaj, ampak da so bili tudi prej," pravi Česen.

Prav domači vzorniki so bili po njegovem mnenju eden pomembnih razlogov, da so nove generacije lahko verjele, da je mogoče poseči tudi po samem svetovnem vrhu. To je v intervjuju za Sportal poudaril tudi selektor Gorazd Hren.

Do zdaj je na domačih tekmah nastopilo 92 slovenskih tekmovalcev, natanko 46 deklet in 46 fantov. Le leta 1998, na tretji izvedbi, Slovenija ni imela predstavnika v finalu. Slovenski plezalci so skupaj zbrali 14 zmag in 35 uvrstitev na zmagovalni oder, šest različnih tekmovalcev je vsaj enkrat zmagalo, enajst pa jih je stalo na stopničkah. Kar 18 slovenskih plezalcev se je uvrstilo v finale. Česen je vse povabil na sobotno tekmo, na kateri se jim bodo poklonili pred finalom.

Učitelji pogosto pravijo, da se generacije otrok spreminjajo. Kaj vi opažate pri športnem plezanju? Se spreminjajo tekmovalci ali navijači?

Spreminjajo se predvsem tekmovalci. Nekatere od tistih, ki so nastopali že na prvih tekmah, poznam še iz časa, ko so bili stari 14 ali 15 let in sem z njimi hodil na tekme kot mladinski selektor. Danes imajo ti nekdanji tekmovalci že svoje otroke, ki so približno toliko stari, kot so bili takrat sami. Takrat si res rečem: "Madona, čas pa res hitro teče." In res teče.

Sportal Novost v karieri Janje Garnbret pred vrnitvijo v tekmovalno areno

Letos je na sporedu jubilejna, 30. izvedba. Po čem bi si želeli, da bi se je ljudje spominjali čez 30 let? Kaj bi želeli, da ostane kot njena glavna zapuščina?

Prva stvar je, da mene takrat zagotovo ne bo več. Stoodstotno.  

Če se bo kakovost tega športa razvijala še naprej v podobni smeri, upam, da bodo ljudje tudi takrat, če bo takšna tekma še obstajala, v ospredje postavljali predvsem tekmovalce.

Meni je bilo vedno najpomembneje, da tekmovalci čutijo, da so pomembni in da se vse dela zanje. V ozadju je ogromno stvari, ki jih gledalci ne vidijo. Oni vidijo finale, potem pa so večinoma vsi zadovoljni in redkokdo pove, kaj je bilo slabo.

Zato mi je bilo vedno pomembno, da dobimo odziv, dober in slab.

"Ne verjamem, da se lahko v Sloveniji tudi v prihodnje rodi toliko tako dobrih tekmovalcev, kot jih imamo zdaj oziroma kot jih je dala ta generacija. Pa pri tem ne mislim samo na Janjo Garnbret." Foto: Ana Kovač

Predvsem od tekmovalcev?

Da, predvsem od njih. Želel bi si, da bi tisti, ki bodo nekoč pripravljali to tekmo, če se bo zgodba nadaljevala, ohranili takšen odnos. In seveda tudi, da bi mladi, ki se morda danes še niti rodili niso, šli po tej poti. Mislim pa, da to ne bo tako preprosto. Vsak šport ima vzpone in padce in tudi športno plezanje bo enkrat doživelo padec.

Zakaj tako mislite?

Ne verjamem, da se lahko v Sloveniji tudi v prihodnje rodi toliko tako dobrih tekmovalcev, kot jih imamo zdaj oziroma kot jih je dala ta generacija. Pa pri tem ne mislim samo na Janjo Garnbret.

Janjo moramo po mojem mnenju obravnavati povsem ločeno. Ona je fenomen, ne samo v slovenskem, ampak tudi v svetovnem prostoru. Statistika govori sama zase.

Ne govorim samo o njej kot športnici, ampak tudi o njenem značaju, osebnosti in vsem drugem. Je vzornica številnim mladim. Da se vse to sestavi v takšno celoto, mora sovpadati ogromno stvari. Ne samo trening, ampak tudi okolje, starši, socialni status in še marsikaj.

Če bi se kaj takšnega ponovilo, bi bil to skoraj čudež. Do zdaj se namreč na svetu ni rodil še nihče takšen.

Preberite še:

Sportal Selektor Gorazd Hren o slovenski plezalni zgodbi: Nekdo je moral prvi pokazati, da se da

Sportal Lučka Rakovec po bolezni do velikega uspeha: Težko obdobje ne pomeni nujno konca

Sportal Poseben poklon Janji Garnbret v domačem Šmartnem: krožišče s pozlačeno silhueto plezalne kraljice

Sportal Plezalni praznik v Kopru tik pred vrati: Slovenci želijo pred domačimi navijači pokazati največ