"Srebra sem se razveselila, kot bi bilo zlato, z menoj pa tudi občinstvo"

Sportal "Kolajna je bila že v žepu, samo plezala sem na krilih domačih navijačev"

Natalija Gros Kunaver je na tekmi svetovnega pokala v težavnosti v Kranju prvič nastopila leta 2001, ko je Martina Čufar osvojila prvo slovensko zmago na domači tekmi. "Martina je bila že v mojih otroških in mladostniških časih velika vzornica, največ pa sem se naučila od nje, ko sem začela hoditi na članske tekme, kjer sva bili nato velikokrat sostanovalki v sobi, hkrati smo imeli več skupnih treningov, kjer sem jo še bolj spoznala. Od nje sem se naučila še samodiscipline. Martina me je naučila, kako izpolniti svojo mentalno pripravo in pripravo recimo opreme, nahrbtnika pred tekmovanjem, kako imeti v njem stvari, ki vedno pridejo prav (dodatne plezalke, vedno nekaj dodatnega za pojesti, saj nikoli ne veš, koliko časa boš čakala v izolacijski coni, discman z glasbo in slušalkami, da se izoliraš od vsega sveta in osredotočiš nase, kako še bolje vizualizirati smer po ogledu smeri itd.). Vedno je delila znanje z menoj, velikokrat sem imela občutek, kot bi bila moja starejša sestra," je povedala v pogovoru za Planinsko zvezo Slovenije. 

"Najlepše je nastopati prav pred domačim občinstvom"

Natalija Gros je plezala tudi v naravni steni. Foto: Urban Golob Sama je svoje prve stopničke na domači tekmi osvojila leta 2002. "Zelo živo se še spomnim občutka, ko sem šla pod steno v finalu. Že to, da sem si izborila finale pred domačim občinstvom, je bila svojevrstna potrditev in veselje, saj je najlepše nastopati prav pred domačim občinstvom. Ker je bilo to v članski konkurenci zame prvič, je bilo res čarobno. Ker sem se v finale uvrstila kot osma, torej sem v finalu štartala kot prva, in ker res nisem imela prav ničesar izgubiti, sem v finalni smeri prikazala povsem brezkompromisno in napadalno plezanje, ki je v višave ponašalo celotno občinstvo. Hkrati sem svoj nastop končala v zadnji plati kranjske stene, torej tik pod vrhom, kar je v gledalcih puščalo vprašanje, ali sem tako dobro plezala ali pa so morda postavljavci naredili prelahko finalno smer. Seveda so bili takrat postavljavci s Tomom Česnom na čelu zelo izkušeni, tako da se je že z naslednjim nastopom v smeri pokazalo, da je smer težka, da pa je bilo moje plezanje zares vrhunsko. Vse do zadnjega nastopa Muriel Sarkany sem čakala, ali se mi bo morda nasmehnila celo zmaga, a je na koncu Muriel posegla višje, jaz pa sem se srebra razveselila, kot bi bilo zlato, z menoj pa tudi kranjsko občinstvo. Še danes se spomnim, da mi je v ozadju, ko sem plezala drugo polovico smeri, igrala pesem Breakfast at Tiffany's." 

Maja Štremfelj, Natalija Gros Kunaver in Katja Vidmar na tekmi v Kopru leta 2022. Foto: Grega Valančič/Sportida V Kranju je tekmovala desetkrat, od tega šestkrat v finalu, štirikrat pa se uvrstila na stopničke. Dvakrat je osvojila srebrno in dvakrat bronasto kolajno. "Najbolj mi je v spominu ostala tekma leta 2002. Spomnim se, da je bilo posebno doživetje tudi, ko je leta 2006 na zmagovalno stopničko stopila Maja Vidmar, jaz pa sem ji delala družbo na tretji stopnički. Najbolj čarobno pa je bilo, ko nas je leta 2008 z zmago pred domačim občinstvom razveselil Klemen Bečan, Maja Vidmar je bila druga, jaz pa peta. Takrat je bilo v zraku prav posebno veselje še ob prvi moški domači zmagi."

"Prepričana sem, da je vsakemu tekmovalcu v največjo čast tekmovati pred domačim občinstvom in za domačo državo hkrati. Domači gledalci ti lahko dajo največ podpore, kril in zanosa. Je pa res, da če tega ne znaš izkoristiti sebi v prid, ti je lahko v največje breme in te lahko ravno ta velika želja po dokazovanju pred domačim občinstvom stane uspeha. Tudi to se mi je v teh letih nastopov pred kranjskim občinstvom zgodilo, a ko mi je uspelo izkoristiti ta zanos sebi v prid, je bilo skoraj, kot bi letela na krilih domačih gledalcev," je Natalija povedala v smehu.

"Plezanje je naravna oblika gibanja človeka, ki ga imajo v sebi predvsem mladi"

Foto: Ana Kovač Po koncu tekmovalne kariere, v kateri je postala tudi evropska prvakinja v balvanskem plezanju in kombinaciji, se je preizkusila tudi v vlogi trenerke. "Vedno sem z veseljem prišla na trening in bila mladim v vzor in spodbudo. Sem pa hitro začutila, da ne želim, da bi bila to moja služba, ampak le hobi, da si želim v življenju početi še druge stvari in da morda zaradi svojih izživetih ambicij v plezanju ne čutim večjih ambicij v trenerskih vodah. Sicer pa je plezanje naravna oblika gibanja človeka, ki ga imajo v sebi predvsem mladi, otroci. Pri najmlajših spodbuja gibalni razvoj, izboljšuje koordinacijo, ravnotežje, moč, gibljivost, krepi samozavest, otroci so primorani iskati rešitve, kar jim je velika šola za življenje, hkrati je plezanje tudi šport, kjer je spoznavanje prijateljev in preživljanje časa v dobri družbi nekaj, kar še dodatno prispeva k lepoti športa. Zdaj že nekaj let ne poučujem plezanja zunaj službe, saj sem našla svoje mesto kot učiteljica športa v prvi triadi in z najmlajšimi zelo zelo uživam, tako da nekaj malega plezanja poučujem v razširjenem programu, saj imamo na osnovni šoli Vič prav lepo, moderno plezalno steno, ki jo z veseljem uporabljamo." 

Na tekmo v Koper je letos najverjetneje ne bo. "Konec avgusta imam predviden datum poroda, ko bom drugič postala mamica. Pred 11 leti in pol sem že postala mamica Eli, zdaj z možem pričakujeva dojenčka. Iskreno mi je trenutno že malo naporno, predvsem zaradi vročine, ampak sem neizmerno hvaležna in vesela, da nas bo kmalu razveselil zdrav dojenček. Se je pa naša družina letos že povečala s psičko labradorko, ki je ravno dopolnila osem mesecev, tako da je letos res pestro leto, ki pa nam je prineslo tudi veliko veselja in radosti. Naj ostane tako še naprej."

Sportal Tomo Česen: Vedno znova dobim solzne oči