"Slovan sem bil in Slovan bom ostal"

Danes v Zvezi športnih društev Slovan povezuje mlado in staro. Izžareva strast do enajstih športov. Leta 1913, ko je bil ustanovljen SK Slovan, je bilo drugače, saj je bil registriran le za nogomet in zimske športe. Nato pa se je začela športna družina pridno polniti. Vse do leta 1938, ko je njegovo delovanje razpustila policija.

Športni navdušeni so lahko organizirano nadaljevali delo šele po koncu druge svetovne vojne. Sprva kot šola Maksa Perca, nato je sledila selitev iz Zelene jame na Kodeljevo. V okolico Gradu Kodeljevo, kjer je zrasla tudi Fakulteta za šport. Leta 1958 je luč sveta ugledal Športni park Kodeljevo, 14 let pozneje dvorana, ki je bila priča številnim vrhunskim dogodkom, pa ne samo iz sveta športa. Nastopilo je obdobje, v katerem si je pisatelj, dramatik in esejist Marjan Rožanc na različne načine prizadeval za boljši jutri kluba. Ob stoletnici rojstva kluba je dočakal na novo opremljeno sobo v dvorani Kodeljevo, polno spominov na vse, kar je omogočil ljubljanskim športnikom, ki so tako ponosno zastopali Slovanov grb.

Vrhunec? Evropski finale rokometašev Slovana.

Leta 1980 je Slovan dočakal vrhunec tekmovalnih dosežkov. Rokometaši Kolinske Slovana so se po naslovu jugoslovanskega prvaka potegovali za evropsko krono in v takratnem pokalu državnih prvakov prišli v veliki finale. Na poti do naslova evropskega podprvaka je Slovan izločil bolgarskega (VIF G. Dimitrov Sofija), romunskega (Steaua Bukarešta), španskega (Barcelona) in ruskega prvaka (CSKA Moskva), nato pa v finalu priznal premoč Magdeburgu iz NDR.

Izboljševala se je tudi infrastruktura športnega parka. Leta 1994 je tartanska steza osrečila atlete, leta 2003 je bilo obnovljeno kopališče, zdaj pripravljeno tudi na ostre zime, saj se lahko skrije v okrilje balona in skrbi za redno vadbo vrhunskih vodnih športov, teniške ljubitelje razvaja devet igrišč. Leta 2008 je skrb nad objekti prevzela Mestna občina Ljubljana, ki pa ohranja Slovanov duh.

Župan pogreša več zvezdnikov

Zadnja pridobitev sovpada s častitljivim jubilejem. Pomožno nogometno igrišče je bogatejše za novo podlago, častni udarec ob odprtju pa je opravil ljubljanski župan Zoran Janković. "Slovan poznam 45 let. Prvič sem ga spoznal ob koncu osnovne šole. Vsadil mi je ljubezen do športa in strast do nogometa," je zaupal, kako se je prvič seznanil s športnim velikanom na Kodeljevem. Poudaril je, da največja težava današnjega ljubljanskega športa izhaja iz klubov in njihovih nestabilnih finančnih stanj. Pa tudi dejstva, da v Sloveniji igra manj zvezdnikov kot prej. "Ko je Slovenija leta 2004 osvojila srebrno medaljo na evropskem prvenstvu v rokometu, se je vpis najmlajših povečal za sto odstotkov. Vsaka medalja vedno povzdigne zanimanje," je prepričan Janković, ki je v mladosti odraščal v neposredni bližini Kodeljevega, zato je še toliko bolj navezan na Slovan.

Lovšin: Slovana ne zanima denar, pač pa vzgoja v športnem duhu

Kdor obožuje nogomet in mu seže spomin v čase nekdanje države, je zagotovo poznal dogajanje na mladinskih nogometnih turnirjih na Kodeljevem, rezerviranih tudi za največje evropske klube. Prvič je potekal leta 1969 kot turnir Maksa Perca, nekdanjega nogometaša in narodnega heroja, pozneje kot mladinski turnir Marjana Rožanca.

"Slovan je preživel različne družbene ureditve, svetovne in lokalne vojne. Njegova barva je rdeča, pa ne zaradi političnega prepričanja, pač pa zato, ker predstavlja barvo srca. Je srčen klub, odprt za vse. Ne zanima ga denar, ampak vzgoja v športnem duhu in druženje ob nogometu," je poudaril Peter Lovšin, znameniti glasbenik, a tudi velik zaljubljenec v nogomet in Slovana, ki mu stoji ob strani že več desetletij. Leta 1986 so njegovi Pankrti predstavili himno Slovana, v katerem poudarjajo zvestobo: "Slovan sem bil in Slovan bom ostal." Zdaj je podpredsednik ŠD Slovan in s ponosom poudarja, da je prav mladinska nogometna šola, ki deluje na Kodeljevem, slovenski reprezentanci podarila največ igralcev. Seznam nogometašev je izjemen. Dovolj je reči le Samir Handanović, Marko Elsner, Aleš Čeh, Andraž Kirm, Sašo Udovič, Sebastjan Cimerotić, Željko Milinović, Zlatan Ljubijankić, Robert Englaro, Aleksander Knavs, Gregor Židan … Vsi se radi spominjajo začetkov v klubu, katerega grb predstavlja rdeči lipov list.

Legende zaploskale nagrajencem, prišel tudi Krivokapić

Priznani akademski kipar Silvije Arc Popovič in zaljubljenec v tenis je poskrbel za nagrade za delavce in nekdanje športnike, ki so širili Slovanovo zgodbo na različnih športnih področjih. Prejeli so jih Slobodan Kitić in Anton Žabjek (oba nogometaša), Metod Logar, Janez Maher, Vladimir Pavlič, Gorazd Pust in Adi Vlachy – v njegovem imenu je nagrado prevzel Maher – (vsi košarkarji), Janez Golja, Stane Papež (takoj po drugi svetovni vojni je bil jugoslovanski reprezentant), Dušan Pirc in Radivoje Stanić (vsi rokometaši), Janko Kramžar in Alojz Prosenik (oba alpska smučarja), Ernest Mencingar (igralec namiznega tenisa), Boštjan Dodič in Andrej Jeras (oba teniška igralca). Zaploskali so jim tudi predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Janez Kocijančič, pa tudi mnogi športni zvezdniki, ki so vrsto let nosili Slovanov dres in si krojili pot v slovensko elito. Tako so v občinstvu sedeli tudi Radoslav Nesterović, Marko Elsner, Sašo Udovič, Željko Milinović, Andrej Kastelic, Slavko Duščak, Miloš Paravinja, Nihad Pejković, Tomaž Kavčič, iz Srbije je prispel celo Radivoj Krivokapić, nekdanji rokometni ostrostrelec, strah in trepet vseh obramb, ki je v Ljubljano prispel kot prvovrstna okrepitev in jugoslovanski reprezentant ter napovedal začetek ambicioznega, bolj drznega Slovana.