Mesec žensk
Milano Cortina 2026
Torek, 10. 3. 2026, 18.15
1 mesec
Od zapuščene in zlorabljene sirote do paralimpijke s kar 20 medaljami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,14
Zgodba Oksane Masters je srce parajoča, z žalostnim začetkom, a navdihujočim nadaljevanjem. Oksana trenutno tekmuje na zimskih paralimpijskih igrah Milano Cortina 2026, kjer je osvojila že svojo 20. olimpijsko medaljo. Ena najboljših je postala tudi zahvaljujoč svoji mami, ki jo je posvojila in odpeljala iz Ukrajine, kjer je s številnimi telesnimi okvarami zapuščena v sirotišnici upala na boljšo prihodnost.
Športniki na paraolimpijskih igrah imajo neverjetne zgodbe preživetja, zaradi katerih si zaslužijo še toliko več občudovanja in hvale, a zgodba Oksane Masters je še posebej pretresljiva.
Rodila se je leta 1989 s hudimi telesnimi okvarami, ki so bile posledica černobilske nesreče leta 1986. Eno nogo je imela 15 centimetrov krajšo od druge, rodila se je brez golen, na obeh nogah je imela šest prstov, na rokah pa ni imela palcev. Zdravniki so njeni biološki mami rekli, da bo zaradi vseh okvar umrla in da je najbolje, da jo odda. Pristala je v sirotišnici, ki je bila hkrati bordel, kjer so majhne deklice, tudi Oksano, zlorabljali in posiljevali. Do svojega sedmega leta je zamenjala tri sirotišnice, dokler je ni posvojila Američanka Gay Masters, neporočena ameriška profesorica govorne terapije iz ZDA brez otrok.
"Ljudje ne bi imeli želodca za vso resnico"
Mala Oksana je končno dobila priložnost za novo življenje, a še prej se je morala prilagoditi novi državi in jeziku. Gay Masters namreč ni znala ukrajinskega jezika, Oksana pa ne angleškega, zato sta se sprva sporazumevali z gestami. Poleg tega je morala v novi domovini prestati več operacij: zaradi hudih bolečin so ji obe nogi amputirali nad kolenom, levo pri devetih in desno pri 14 letih, morala je prestati tudi operacijo, s katero so ji prsta na rokah preoblikovali tako, da ju lahko uporablja kot palca.
Ob nepredstavljivih telesnih preizkušenj je prestajala tudi psihične. Strahu pred zapuščenostjo se nikoli ni znebila, čeprav je bila mama Gay izjemno ljubeča in jo je podpirala. Posledično ji je bilo težko spustiti ljudi k sebi, saj se je hotela zaščititi pred ponovno zavrnitvijo in osamljenostjo.
Leta 2023 je v knjigi The Hard Parts razkrila, kaj vse je morala prestati kot majhna deklica, vendar se je odločila, da ne deli čisto vsega, saj "ljudje ne bi imeli želodca za to", poleg tega pa meni, da jim ni treba vedeti vsega, da bi "razumeli celotno sliko".
Pa vendar gre za pretresljivo branje. Njeno najboljšo prijateljico Lainey so v sirotišnici pred njenimi očmi pretepli do smrti. Oksana danes nanjo gleda kot na rešiteljico, saj jo je naučila ljubezni in občutka varnosti. Tega, kako hudo je bilo, se Oksana ni zavedala, dokler ni zapustila Ukrajine. V zgornje nadstropje sirotišnice, kjer je bil bordel, so jo začeli voditi že pri petih letih. Tam ni bila le spolno zlorabljena, temveč tudi fizično. Včasih so jo pretepli tako hudo, da je bila na robu smrti. In velikokrat si je tudi želela umreti.
Poleg smrti pa si je želela tudi mame. "Ta kanček upanja je bil tam in tega sem se oklepala. Ko sem videla, da nekateri otroci odhajajo k družinam, je del mene upal, da bom odšla tudi jaz."
Notranje rane začela celiti z veslanjem
Tovrstne zlorabe so na Oksani pustile tako hude posledice, da se je morala s prihodom v ZDA naučiti tudi novih občutkov in čustev, ki so ji bili prej tuji. Ni na primer poznala občutka lakote, saj se ga je naučila potlačiti, mama pa jo je morala naučiti tudi to, kaj je sreča. Sama namreč ni vedela, kaj pomeni, kadar so jo preplavili ti "čudni občutki".
Nekatere prilagoditve so bile izjemno težke, je zapisala v eseju The Hard Part Out Loud. Ne zato, ker stvari v ZDA ne bi bile boljše, ampak zato, ker so bile prej tako slabe. Na primer, spanje:
V sirotišnici si spanec povezoval z zlorabo. Temu se ni bilo mogoče izogniti. Ko sem prišla v svoj novi dom in v to udobno posteljo, se je zdelo, kot da nič od tega udobja ni bilo pomembno. Sovražila sem spanje. Oziroma bolje rečeno: nisem mogla nehati sovražiti spanja. Čeprav se morda sliši čudno, je bila postelja zame sprva preveč udobna. Morala sem spati na trdih tleh. Skoraj kot da bi morala na nek način ponovno predelati travmo, preden sem se lahko naučila spustiti.
Da je drugačna, gibalno ovirana, se je dokončno zavedela, ko je začela hoditi v šolo in so drugi izpostavili njeno drugačnost. "Vedela sem, da me telo boli, vendar nisem vedela, da sem invalidna. Hodila sem v šolo in ljudje so me spraševali: 'Zakaj hodiš drugače? Videti si drugače,'" je povedala za The Guardian.
In tako je pri 13 letih odkrila ljubezen do športa, najprej veslanja. "To je bil moj varni prostor, kjer sem lahko predelala svojo jezo in frustracije zaradi invalidnosti, ker nisem bila vključena, ker sem bila izključena iz preizkušenj v šolski odbojkarski ekipi in plesni ekipi. Ko veslo potegneš, čutiš silo vode na veslih – to je bil moj način, da zakričim in vse izpustim. Ko pa veslo pride iz vode, začutim takojšnjo sprostitev." Notranje rane je celila tudi med terapijo, vendar je spoznala, da je veslanje pri tem bolj učinkovito.
Nato se je navdušila še nad plavanjem, cestnim kolesarjenjem, biatlonom in smučarskim tekom. Skozi šport se je naučila ceniti svoje telo, pravi. "Naučila sem se ljubiti sebe, ceniti svoje edinstvene sposobnosti. Moje telo mi je dalo moč, da počnem toliko različnih stvari," je še dejala za The Guardian.
Veslanje ji je prvo olimpijsko medaljo prineslo na letnih paralimpijskih igrah leta 2012 v Londonu, nato pa je v drugih disciplinah osvojila cel kup medalj na zimskih paralimpijskih igrah. Danes je najboljša ameriška zimska paralimpijka v zgodovini: 7. marca letos je osvojila že svojo 20. paralimpijsko medaljo (skupaj poletne in zimske) v biatlonskem sprintu sede. Pohvali se lahko z desetimi zlatimi, sedmimi srebrnimi in tremi bronastimi medaljami.
Po igrah v Sočiju prišlo kruto spoznanje
Leta 2014 je sodelovala na svojih prvih zimskih paralimpijskih igrah v Sočiju, kjer je osvojila srebrno in bronasto medaljo, vendar si jih bo zapomnila iz povsem drugačnih razlogov. Malo po tem je namreč odkrila, da njena zgodba pravzaprav ni takšna, kot jo je poznala. Dotlej je odraščala s prepričanjem, da sta jo biološka starša zapustila, a je izvedela drugo resnico, ki jo je delila tudi v intervjuju.
Ko so v Ukrajini sočasno z igrami na televiziji poročali o njeni neverjetni zgodbi, je zanjo slišala tudi njena biološka mama, ki je bila prepričana, da je njena hčerka umrla. Po tem, ko jo je oddala v sirotišnico, si je premislila in jo z možem prišla iskat. "Rekli so jima, da sem umrla in naj ne prihajata več. Ves ta čas sta mislila, da sem mrtva."
Počutila sem se tako krivo, ker sem bila ves čas jezna nanju zaradi nečesa, česar sploh nista vedela. Nato sem vse skupaj videla z njune perspektive. Ne morem si predstavljati, da oddaš otroka, ki ga nisi hotel oddati, in to, da je še vedno živ, ugotoviš iz poročil? Tega si ne morem predstavljati.
Oksaninih olimpijskih sanj pa še ni konec, želi si še več. Leta 2028 namerava tekmovati na olimpijskih igrah v Los Angelesu, ki jim pravi kar domače igre. Paralimpijske igre so ji, kot je povedala za The Guardian, dale občutek pripadnosti. "V meni so zanetile strast, da se še naprej zavzemam za svojo skupnost, za športnike z invalidnostjo, da bi jih videli kot elitne športnike," pravi. Želi si, da bi ljudje razumeli, da njim ni dovolj že, če sodelujejo in se trudijo, zato hoče svetu pokazati, kaj je resnično mogoče s človeškim duhom in telesom – in da je to mogoče početi tudi drugače.
A nobena zlata medalja ne bo presegla tega, kar si je želela kot majhna, nebogljena deklica, ki je bila v Ukrajini prepuščena zlorabam in zlobi ljudi. Najbolj na svetu si je želela mame. "To je vse, kar sem si želela, in točno to sem dobila. Nobena zlata medalja se temu ne bo niti približala."
Preberite tudi:
