Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
25. 11. 2017,
4.00

Osveženo pred

2 meseca, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10

3

Natisni članek

Natalija Gros Sobotni intervju

Sobota, 25. 11. 2017, 4.00

2 meseca, 1 teden

Sobotni intervju

Natalija Gros o smrti svojega partnerja: Vesela sem, če me kdo vpraša o njem

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10

3

Natalija Gros | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Za Natalijo Gros, nekdanjo vrhunsko športno plezalko, sta bili zadnji dve leti in pol, po nepričakovani smrti Jureta Breceljnika, njenega življenjskega sopotnika in očeta njune komaj nekajmesečne hčerke Ele, najtežje obdobje njenega življenja. "Preteči bo moralo še kar nekaj časa in potrebnega bo kar nekaj dela na sebi, da bom spet lahko zadihala, a čutim, da iz tega obdobja izhajam kot zmagovalka. Večja kot kadarkoli v športu," pravi 33-letna Natalija, nekdaj najboljša športna plezalka Slovenije in stare celine.


Rezultatski vrhunec kariere je dočakala leta 2008, ko je v Parizu osvojila naslov evropske prvakinje v balvanskem plezanju in kombinaciji. "To je bil v plezanju moj dan najlepših sanj," se spominja. | Foto: Urban Golob Rezultatski vrhunec kariere je dočakala leta 2008, ko je v Parizu osvojila naslov evropske prvakinje v balvanskem plezanju in kombinaciji. "To je bil v plezanju moj dan najlepših sanj," se spominja. Foto: Urban Golob Natalija Gros (letnik 1984) se je s plezanjem začela ukvarjati pri šestih letih. Rezultatski vrhunec kariere je doživela leta 2008, ko je v Parizu v legendarni dvorani Bercy, ki sprejme več kot 20 tisoč obiskovalcev, osvojila naslov evropske prvakinje v balvanskem plezanju in kombinaciji.

Med drugim je v karieri osvojila tri naslove svetovne mladinske prvakinje, leta 2007 je zmagala v skupnem seštevku svetovnega pokala v kombinaciji in na svetovnih igrah (neuradnih olimpijskih igrah za neolimpijske športe) leta 2005 osvojila srebrno medaljo. Športno kariero je končala leta 2011 na svetovnem prvenstvu v Arcu.

Njeno plezanje je zabeleženo tudi na filmskem traku. Njen partner, režiser, scenarist in fotograf Jure Breceljnik, ki je leta 2015 na drugi snemalni dan filma Zadnji ledeni lovci umrl za posledicami možganske kapi, je leta 2007 posnel dokumentarni film Chalk & Chocolate (Magnezij & čokolada), v katerem je glavna protagonistka prav Natalija, ki je v njem pred filmsko kamero premagala svojo najtežjo smer v naravnem plezališču, v Mišji peči, Histerija, ocenjeno z 8c+.

Film je leta 2009 na Gorniškem filmskem festivalu zmagal v kategoriji najboljši plezalni film. Dve leti pozneje je z Breceljnikom posnela še svoj drugi dokumentarni film New dimension (Nova dimenzija) in kratek film Le tango vertical (Vertikalni tango). Skupaj z Martino Čufar in Alešem Jensterletom je tudi soavtorica knjige Z glavo in srcem do vrha : celosten pogled na psihično pripravo športnega plezalca (2006). Natalija je mama triletne Ele Breceljnik.


"Čutim, da zdaj lahko povem svojo zgodbo, da jo tudi želim povedati." | Foto: Ana Kovač "Čutim, da zdaj lahko povem svojo zgodbo, da jo tudi želim povedati." Foto: Ana Kovač

Zadnji dve leti vas v medijih nismo zasledili. Kako to, da ste tokrat sprejeli naše povabilo na intervju?

Predvsem zato, ker sta od Juretove smrti minili že dve leti in pol. Po eni strani se sliši veliko, po drugi pa je vse skupaj še zelo sveže. Čas je tisti, ki vlije novih moči. Čutim, da zdaj lahko povem svojo zgodbo, da jo tudi želim povedati …

Ko je režiser, scenarist in fotograf Jure Breceljnik pri 41 letih nepričakovano umrl, je bila njegova hči Ela stara komaj sedem mesecev.  | Foto: Osebni arhiv Ko je režiser, scenarist in fotograf Jure Breceljnik pri 41 letih nepričakovano umrl, je bila njegova hči Ela stara komaj sedem mesecev. Foto: Osebni arhiv Pa čas res celi rane ali je ta pregovor precenjen?

Glede na svoje izkušnje lahko rečem, da čas rane zaceli do določene mere, nikoli pa jih ne zaceli v celoti. Določena praznina bo vedno ostala in mislim, da je tako tudi prav. Del mojega srca bo vedno namenjen Juretu, še posebej zato, ker je oče mojega otroka.

Žalujemo na zelo različne načine. Nekateri tako, da pokojnika ohranjajo v zelo živem spominu, drugi obratno, tako da ga čim bolj umaknejo iz njih. Kateri način je vam bližji, je Jure še vedno zelo prisoten v vaših spominih, dnevni komunikaciji?

Da, Jure je pri nama z Elo dnevno prisoten. Morda je ta preizkušnja zame še toliko težja zato, ker je umrl povsem iznenada, zato je želja po tem, da ga omenjamo, še toliko večja. Morda bi bilo drugače, če bi umrl po daljši bolezni … ne vem.

Rada govorim o njem in vesela sem, če me kdo vpraša o njem. To mi je ljubše, kot če se pretvarjamo, da se njegova smrt ni zgodila. Tudi če se ob vprašanjih o Juretu razjočem, me ne moti, to samo pomeni, da moram bolečino izjokati.

Sicer pa imam raje vprašanja v stilu, kako se počutim, kot kako sem. Prvo namreč kaže na to, da se sogovornik bolj zanima zate in tvoje počutje, kot drugo, ki je bolj površinsko in ponavadi prinaša avtomatičen odgovor: Dobro.


Preberite še:
Sindrom adrenalne izgorelosti: Tudi Supermanom se zlomijo krila #intervju


"Zadnji dve leti in pol sta bili resnično najtežji in potrebnega bo še kar nekaj časa in dela na sebi, da bom spet lahko zadihala in razprla svoja krila." | Foto: Ana Kovač "Zadnji dve leti in pol sta bili resnično najtežji in potrebnega bo še kar nekaj časa in dela na sebi, da bom spet lahko zadihala in razprla svoja krila." Foto: Ana Kovač

Kakšni sta bili za vas zadnji dve leti in pol? V času Juretove smrti ste bili na porodniškem dopustu, hčerka je imela komaj nekaj mesecev …

Življenje bi vsekakor potekalo precej drugače, če bi bil Jure z nama. Sicer pa na smrt bližnjega nikoli ne moreš biti povsem pripravljen.

V mojem primeru je bila oteževalna okoliščina še ta, da se nikoli nisem zares poslovila od svojega partnerja. Umrl je v Bruslju, zato te priložnosti nisem imela, niti ga nisem videla mrtvega. Ta del sestavljanke mi še vedno manjka, čeprav je morda bolje, da je tako. Še vedno imam namreč v glavi njegovo podobo, preden je odšel v Bruselj.

Sicer pa sta bili zadnji dve leti in pol resnično najtežji leti mojega življenja in potrebnega bo še kar nekaj časa in dela na sebi, da bom spet lahko zadihala in razprla svoja krila.

Avtoportret Jureta Breceljnika | Foto: Osebni arhiv Avtoportret Jureta Breceljnika Foto: Osebni arhiv Po njegovi smrti ste se zelo hitro morali postaviti na noge, se zbrati, dokončati Juretove nedokončane projekte … Kako se je v takih trenutkih sploh mogoče zbrati?

Še zdaj, ko se ozrem nazaj, si ne znam odgovoriti, kako sem zmogla. Mislim, da mi je pri tem veliko pomagal vrhunski šport oziroma pozitivne izkušnje in karakterne lastnosti, ki sem jih pridobila v vseh teh letih.

Karakterno, fizično in psihično so bila ta leta moja popotnica za križ, ki me je čakal.

Kako bi svoje počutje, stanje opisali danes?

Ponosna sem, da sem se v teh dveh letih in pol tako veliko naučila, tako osebno kot poklicno, se nadgradila. Menim, da sem presegla samo sebe, in to bolj kot sem se kadarkoli v športu. S tem se vračam na prej omenjeno popotnico iz športa in mojega značaja.

Značaj človeka se namreč brusi v najtežjih situacijah, tako v športu kot v vsakdanjem življenju, je pa res, da mi niti ni preostalo nič drugega, kot da se borim z vsem, kar premorem, za svojo hči, zase in za Juretovo zapuščino, tako filmsko kot finančno.

V tem času sem namreč dokončala študij na fakulteti za šport, z Juretovo zvesto filmsko ekipo smo končali vse tri njegove še nedokončane dokumentarne filme, s hčerko sva si finančno opomogli vsaj do te mere, da sva neodvisni.

Iz tragične situacije na neki način izstopam večja zmagovalka kot kadarkoli prej … Pri tem sem globoko hvaležna vsem svojim prijateljem in vsem, ki so nama z Elo kakorkoli pomagali in nama še pomagajo v tej situaciji. Brez njih bi bilo še stokrat težje.

"Skupaj sva preživela šest let. Hvaležna sem zanje." | Foto: Osebni arhiv "Skupaj sva preživela šest let. Hvaležna sem zanje." Foto: Osebni arhiv Trenutno sem v stanju, ko obdobje žalovanja počasi zamenjuje občutek hvaležnosti.

Tako zelo sem hvaležna za teh čudovitih šest let, ki sva jih preživela z Juretom.

Nekateri ljudje živijo zelo dolgo, pa morda nikoli ne izkusijo tega, kar sem jaz v teh nekaj kratkih letih.

Enako velja za Jureta. Res je, da je zaradi poklica, ki ga je opravljal, živel zelo stresno, intenzivno in naporno življenje, in da je bil skupek tega verjetno tudi razlog, da se mu je na koncu zgodilo to, kar se mu je. To je po eni strani poduk vsem nam, da moramo bolj skrbeti za svoje zdravje, po drugi strani pa je tudi res, da je bolje živeti intenzivnih, strastnih in polnih 40 let, kot pa 90 dolgočasnih.

Ob njegovi smrti postajam vedno bolj mirna, saj je umrl brez bolečin, zaspal je med spanjem, življenje pa je živel resnično polno in tako, kot si je želel. Naj bo navdih še komu. Meni vsekakor vedno bo.

Kaj vas je gnalo naprej? Hčerka?

Mislim, da so me pri vsem skupaj najbolj gnala ljubezen do Jureta, njegova neustavljiva strast do filmske umetnosti ter fotografije, ki sem jo pri njem tako občudovala, ter motivacija, da dokončam njegove projekte, da bo Ela imela lepo in večno zapuščino. Mislim, da je malo takih ljudi, ki se tako poglobijo v stvar, ki jih fascinira, kot se je poglobil on, in ki so ji tako srčno in strastno predani.

Natalija Gros | Foto: Jure Breceljnik Foto: Jure Breceljnik

Tako kot vi plezanju, na primer?

Težko primerjam, ne zdi se mi, da bi bila plezanju tako predana kot Jure svojemu poklicu, razen v mladinski konkurenci. Morda bolj na drugačen način.

Vedela sem, da bom, ko bom končala profesionalno kariero v plezanju, našla druge strasti, medtem ko je Jure vedel, da to hoče početi vse življenje. Brez tega ne bi bil več on. Že v srednješolskih letih je našel fotografijo in nikoli ni bilo ničesar, kar bi preseglo njegovo ljubezen do ustvarjanja gibljive slike in fotografije.

Umrl je julija 2015, že mesec dni pozneje se je štiričlanska snemalna ekipa, sestavljena iz Juretovih prijateljev in sodelavcev, odpravila na Grenlandijo, da dokonča njegovo delo. Kdo se je moral odločiti, da se projekt Zadnji ledeni lovci nadaljuje? Jure je namreč umrl na drugi snemalni dan …

Za nadaljevanje projekta smo se odločili skupaj z Rožletom Bregarjem in Slavišo Majstorovićem, ki sta bila Juretova tesna sodelavca in najboljša prijatelja. Uradno pa sem bila zaradi dedovanja produkcijskega podjetja jaz tista, ki sem morala sprejeti odločitev o tem, ali bomo projekt nadaljevali ali zaustavili.

Jure Breceljnik | Foto: Osebni arhiv Foto: Osebni arhiv

Odločitev je prišla zelo spontano, organsko, predvsem srčno … Ko sem prisluhnila sebi in svojemu srcu, sem vedela, da želim projekte nadaljevati.

Čeprav smo izgubili moža, očeta, sina, režiserja, producenta, scenarista, prijatelja in mentorja Jureta, da se je podjetje znašlo v dolgovih in da nismo vedeli, ali bomo zmogli celovečerni dokumentarni film na tako oddaljeni lokaciji, kot je Grenlandija, in s tako ambicioznimi cilji, kot si jih je postavil Jure, posneti s 75 tisoč evri, ki jih je Jure pred smrtjo dobil od Slovenskega filmskega centra in MEDIE.

To je namreč za izvedbo produkcije in postprodukcije takega filma preprosto (pre)malo. A vsi trije z Rožletom in Slavišo smo preprosto čutili, da je tako prav in da želimo že zaradi Jureta iti naprej in dokončati njegovo delo.

Breceljnikovi prijatelji in sodelavci Rožle Bregar, direktor fotografije in kasneje tudi sorežiser, Slaviša Majstorović, producent in asistent režije, ter snemalca Miha Avguštin in Wesley Johnson, so dokončali zadnji izdelek Jureta Breceljnika film Zadnji ledeni lovci. | Foto: Facebook Breceljnikovi prijatelji in sodelavci Rožle Bregar, direktor fotografije in kasneje tudi sorežiser, Slaviša Majstorović, producent in asistent režije, ter snemalca Miha Avguštin in Wesley Johnson, so dokončali zadnji izdelek Jureta Breceljnika film Zadnji ledeni lovci. Foto: Facebook

Na Grenlandijo so se odpravili Rožle Bregar, direktor fotografije in kasneje tudi sorežiser, Slaviša Majstorović, producent in asistent režije, ter snemalca Miha Avguštin in Wesley Johnson, jaz sem ostala doma. Hči je imela komaj sedem mesecev, niti nisem imela energije, potrebne za tako potovanje, niti želje. Snemanje je bilo domena fantov in ko sem se odločila, da gremo kljub tako tragični situaciji na Grenlandijo, sem z dušo in telesom verjela v njihov uspeh. Jaz sem bila popolnoma strta, moje največje poslanstvo takrat je bilo seveda poskrbeti za dojenčico.

Sami ste takrat prevzeli vajeti v produkcijski hiši Film IT. Ste sploh bili opremljeni s potrebnimi znanji?

Ne, dejansko sem bila vržena v vodo in sem morala najprej splavati in nato plavati. Učila sem se sama, sproti. Nekaj znanja sem prinesla iz službe (vodenje pisarne v podjetju, ki se ukvarja z mediacijo), nekaj pa iz športa. Zdi se mi, da so bili predvsem vztrajnost, osredotočenost in odločnost, ki sem jih dobila iz vrhunskega športa, bistveni, da sem zmogla, brez tega bi lahko bilo precej drugače. Tudi fizična kondicija iz časov treniranja mi je prišla zelo prav.

Seveda pa nikakor ne bi šlo brez moje mame, brata, Juretove mame in očeta, zveste filmske ekipe, vseh razumevajočih na SFC, RTV itd. Na finančnem področju mi je bil v veliko pomoč Igor Kadunc, zdajšnji generalni direktor RTV Slovenija, še toliko bolj že omenjeni Rožle, Slaviša, Tilen, Urban, Svetlana in še bi lahko naštevala … Vsak je prevzel svojo odgovornost in je kar nekako šlo. Učiš se sproti, ali kakor je rad rekel Jure: Šta se mora, nije težko. To resnično drži.

"Zdi se mi, da so bili predvsem vztrajnost, osredotočenost in odločnost, ki sem jih dobila iz vrhunskega športa, bistveni, da sem zmogla preživeti najtežje obdobje, brez tega bi lahko bilo precej drugače. Tudi fizična kondicija iz časov treniranja mi je prišla zelo prav." | Foto: Ana Kovač "Zdi se mi, da so bili predvsem vztrajnost, osredotočenost in odločnost, ki sem jih dobila iz vrhunskega športa, bistveni, da sem zmogla preživeti najtežje obdobje, brez tega bi lahko bilo precej drugače. Tudi fizična kondicija iz časov treniranja mi je prišla zelo prav." Foto: Ana Kovač

Je bilo v tej fazi učenja več "potapljanja" ali "plavanja"?

Različno. Na začetku sem bila razumljivo, seveda, popolnoma na tleh, počasi počasi pa sem se dvigovala. Postajala sem močnejša, lažje sem prenašala izgubo. Naučila sem se biti brez Jureta. Prevzemala sem vedno več dela v podjetju in bila v njem vedno bolj aktivna.

Čutila sem, da je to na neki način moje zdravilo, da bom skozi poslanstvo, da končam Juretovo delo, njemu na neki način bližje in bom lahko tako lažje ostala povezana z njim.

Z Elo sva se po njegovi smrti znašli v izredno slabi finančni situaciji in čutila sem, da je lahko to, da izpeljeva projekte, najboljša možnost, da finančno splavava na površje, čeprav na začetku ni kazalo tako in čeprav nisem imela nobenega zagotovila, da bo res tako. Dejansko smo veliko tvegali prav vsi vpleteni v Juretove projekte.

Ker Ela ni dobila ne pokojnine po umrlem, niti zavarovalnine, saj Jure, žal, ni bil življenjsko zavarovan, je bila to vsaj majhna finančna zapuščina.

Natalija s hčerko Elo. | Foto: Osebni arhiv Natalija s hčerko Elo. Foto: Osebni arhiv Zakaj sta ostali brez pokojnine, ki jo otrok običajno prejema, dokler se izobražuje?

Ker je Jure večino življenja ustvarjal in delal prek avtorske pogodbe in ni imel zahtevane delovne dobe glede na njegovo starost, ko je umrl. Imel je dve leti delovne dobe, moral pa bi je imeti najmanj sedem let.

Ela je zato izpadla iz tega pokojninskega paketa. To je ena izmed stvari, ki se mi še danes zdi zelo krivična glede na to, da otrok ni nič kriv, da je izgubil starša, država pa mu ne da niti najmanjše podpore za nadaljnje življenje. Niti evra.

Sicer pa sem po drugi strani zelo hvaležna, saj so se mi v teh dveh letih in pol zgodile res lepe stvari. Marsikomu, ki ima v življenju vse urejeno, se ne zgodijo nikoli.

V tem času nam je namreč uspelo dokončati tri Juretove dokumentarne filme. Terra Magica in Prečkanje Islandije sta bila že tako rekoč končana ob njegovi smrti in sta le posthumno doživela premiere, še ena premiera, Zadnji ledeni lovci, nas februarja prihodnje leto čaka v Kinodvoru. Film je bil predstavljen tudi na Festivalu slovenskega filma, na Festivalu evropskega in mediteranskega filma v Piranu pa je dobil nagrado za najboljšo fotografijo, vrti se tudi na tujih festivalih, po premieri pa ga čaka tudi kinodistribucija po kinih po Sloveniji.

To so naravnost čarobne stvari, ki kljub izgubi polnijo mojo dušo.

Film Zadnji ledeni lovci ste predstavili tudi na Festivalu slovenskega filma, kamor ste pozneje naslovili odprto pismo, v katerem ste bili kritični do tega, da se člani žirije niti z omembo niso spomnili Jureta in njegovega prispevka v svetu filma. Ste dočakali njihov odziv?

Od žirije ne, sem pa dobila odgovor direktorice festivala Jelke Strgel, ki mi je po tem, ko smo v Piranu prejeli nagrado za film, poslala elektronsko pismo, ki me je zelo razveselilo.

ZADNJI LEDENI LOVCI Napovednik s SLO podnapisi 4K from FilmIT on Vimeo.

Bila je vesela, ker smo dobili nagrado, in zapisala, da se ji je na neki način vsaj malo odvalil kamen od srca. Da nam iskreno čestita in da bo v prihodnje storila vse, kar je v njeni moči, da Jure ne bo nikoli pozabljen. Verjamem, da je njena namera iskrena, in menim, da je bilo to res zdravo za vse.

Sem pa preprosto čutila, da moram to, kar me je zmotilo, povedati javno. Še posebej zato, ker prihajam iz športnih vod in v filmskih sferah res nimam kaj izgubiti, zato sem si upala malo več, kot bi si morda kdo drug.

Saj veste, kako je; če si od nečesa odvisen, se težje izpostavljaš, jaz pa tukaj nimam kaj izgubiti. V produkciji nimam namena ostajati, vsaj ne v smislu, da bom delala svoje filme. Hkrati pa je iskrena in konstruktivna povratna informacija lahko priložnost za napredek in rast obeh strani. Je pa take ravni pogovora, ki mu pri nas v službi rečemo tudi komunikacijsko razvajanje, vsekakor premalo.

Kaj vas je najbolj zmotilo?

V tem primeru me je ignoranca žirije tako zabolela zato, ker je bil film Zadnji ledeni lovci Juretov zadnji film in ker se je to zgodilo na Festivalu slovenskega filma. Želim si, da bi se slovenski prostor vsaj malo spomnil na ljudi, ki so pustili pečat in bogat umetniški opus.

Jure Breceljnik in Rožle Bregar, prijatelja in sodelavca | Foto: Osebni arhiv Jure Breceljnik in Rožle Bregar, prijatelja in sodelavca Foto: Osebni arhiv

Pa saj ne bi bilo treba veliko, zadostovala bi že z občutkom povedana omemba, morda roža članom ekipe. Meni in ekipi bi to res veliko pomenilo še posebej glede na to, v kako težavnih situacijah smo končali tako veliko in zahtevno filmsko delo. Za temi besedami stojim.

Vem, skozi kakšen notranji boj sem se v času od Juretove smrti do končanja zadnjega njegovega filma morala prebiti in kaj vse so prestajali fantje, ki so morali nase prevzeti tudi Juretove vloge in se brez njega znajti na snemanju in pozneje v postprodukciji. Po mojem mnenju tega preprosto ne zmore vsak.

Saj ne mislim, da smo na novo odkrili penicilin, mislim pa, da bi filmska srenja na FSF naše delo morala opaziti vsaj s preprosto človeško gesto. S tem mislim tudi na morebitne prihodnje primere, če se bodo zgodili. Upam sicer, da nikomur več. A zdi se mi prav, da se ohrani neko človeškost in da projekti in festivali niso sami sebi namen.

Zgodba o inuitskih lovcih z Grenlandije, ki bo vedno aktualna

Jure Breceljnik je za problematiko inuitskih lovcev izvedel med enim od obiskov Islandije. "Tema ga je zanimala, začel jo je raziskovati in ko je ugotovil, da o tej zgodbi še ni veliko znanega, se je takoj lotil dela. Imel je veliko sposobnost najti zgodbo, bil je pripovedovalec v pravem pomenu besed," pravi Natalija, ki je prepričana, da je dokumentarni celovečerni film Zadnji ledeni lovci Juretov najboljši film in da bi mu bil tudi najljubši.

Jure Breceljnik Natalija Gros | Foto: Osebni arhiv Foto: Osebni arhiv

Tragično zgodbo o inuitskih lovcih lahko razširimo na vsa primitivna ljudstva, ki izumirajo zaradi vplivov globalizacije oz. različnih pravil, ki jim jih nalagajo različni zakoni, poudarja sogovornica. "Zgodba je aktualna in je hkrati zrcalo družbe v smislu, da globalizacija, ki prodira v sleherno poro našega življenja, izpodriva našo tradicijo."

"Pri nas je to recimo amerikanizacija, ki izpodriva slovensko, na Grenlandiji pa je to še bolj aktualno, tam so še pred stotimi leti živeli in se preživljali samo na podlagi njihovih navad in tradicij. Lovili so z golimi rokami in kanuji, globalizacija pa je to obrnila na glavo. Zdaj se lovi z gliserji in harpuno in to je šok za ljudi, ki so še pred stotimi leti živeli kot v kameni dobi in bili popolnoma neodvisni od preostalega sveta, danes pa že imajo mobilne telefone in internet in postajajo čedalje bolj odvisni od drugih. Lahko si predstavljate, da so povsem zmedeni in izgubljeni. Njihova zgodba je tudi zgodba o tem, da manj ko imaš, bolj si lahko srečen. A da je tisto manj tisto pravo. Človek res ne potrebuje veliko, da je srečen. Tam res znajo ceniti to, da živijo tukaj in zdaj."

"Jure je bil preprosto zaljubljen v sneg. Že od mladih nog, ko je treniral smučanje." | Foto: Facebook "Jure je bil preprosto zaljubljen v sneg. Že od mladih nog, ko je treniral smučanje." Foto: Facebook

Film je nastajal na vzhodnem delu Grenlandije, sami ste dejali, da se je Jure v snegu in ledu počutil najbolj doma. Nameravata z Elo obiskati te kraje?

Jure je bil preprosto zaljubljen v sneg. Že od mladih nog, ko je treniral smučanje. Da, na Grenlandijo si enkrat res želim. Še vedno namreč gojim idejo, da bi bila Grenlandija enkrat v prihodnosti Juretovo zadnje postajališče. To pomeni, da bi tam raztresli njegov pepel. To je sicer moja želja in upam, da se mi bo nekoč uresničila. Seveda morata v to privoliti tudi Juretova starša in moja hčerka Ela. Morda ga bomo na neki način tako simbolično spustili od sebe, ga osvobodili in pokopali tam, kamor si je tako močno želel iti snemat svoj film.

Veliko je odvisno tudi od slovenske birokracije. Žara je trenutno pokopana na ljubljanskih Žalah, se pa obe z Juretovo mamo glede na Juretovo svobodno dušo strinjava, da Žale niso najprimernejši kraj za njegov zadnji dom.

"Everyone can live their dream". Jure Breceljnik - in memoriam movie from Natalija Gros on Vimeo.

V filmu, ki je posnet kot In memoriam Juretu Breceljniku, v njem se prepletajo posnetki iz otroštva in posnetki iz njegovih filmov, se na koncu izpiše stavek, ki ga je izrekel: Vsak lahko živi svoje sanje. Kdaj ste vi živeli svoje sanje?

Vsekakor v času plezalne kariere, najprej v času mladinske reprezentance, ko sem bila res nepremagljiva, nato pa predvsem od leta 2006 do 2010, to je bilo res lepo obdobje. Tudi s padci, pa vendar. Imela sem dobre sponzorje, od leta 2009 sem bila zaposlena kot vrhunska športnica pri policiji, bila sem samostojna, preskrbljena, živela sem samo za plezanje, imela sem časa zase na pretek … Pika na i pa je bil naslov evropske prvakinje leta 2008, ki sem ga osvojila v dvorani Bercy v Parizu. Lahko rečem, da je bil to v plezanju moj dan najlepših sanj.

Natalija med vertikalnim tangom (posnetek je iz kratkega filma z istoimenskim naslovom). | Foto: Jure Breceljnik Natalija med vertikalnim tangom (posnetek je iz kratkega filma z istoimenskim naslovom). Foto: Jure Breceljnik Kariero ste končali leta 2011. Je bilo težko prerezati popkovino s plezanjem?

Na neki način je še ostala, če ne drugače zato, ker je plezanje še vedno moja velika strast. Zdaj plezam le, če imam željo, medtem ko je bilo plezanje prej tudi moja služba in se je bilo treba včasih na neki način tudi malo prisiliti. Ne gre namreč vedno vse samo navzgor, zato je disciplina ključ od uspeha. Ta pa zahteva veliko truda in močno voljo.

Z razmišljanji o koncu kariere sem se ukvarjala precej dolgo, vsaj tri leta. Vsako novo sezono sem se spraševala, kako dolgo bom še vztrajala. Končala sem precej naravno, brez kakršnihkoli poškodb in nenadnega slovesa iz športa. Preprosto ni bilo več prave želje, energije, motivacije, vse skupaj je postalo preveč rutinsko, vidiš, da si utrujen od nečesa, kar bi te moralo navdajati z energijo.

Po koncu kariere je nekaj časa trajalo, da sem se našla. Mene namreč za razliko od večine športnih plezalcev, ki končajo profesionalno kariero, ni vleklo niti v plezanje v skalo. V plezanju sem preprosto doživela vse, kar sem si želela. In tako je bilo morda zato še malo težje po koncu kariere. Sem pa stik s plezanjem ohranjala kot inštruktorica plezanja otrok, a sem bila vseeno kar malo izgubljena. Mislim, da je to dokaj naraven proces v življenju vsakega športnika.

Ves čas sem se zavedala, da moram dokončati fakulteto, vzela pa sem si tudi nekaj časa zase, saj si tega prej nisem mogla privoščiti. Jureta sem spremljala na Islandijo, veliko sva potovala, vpisala sem se v šolo ličenja, se učila kitajske masaže, začela plesati flamenko, poskusila sem stvari, za katere prej ni bilo časa.

Uradno sem se od plezanja poslovila s poslovilno zabavo na Nebotičniku v Ljubljani, kjer je potekala tudi dobrodelna dražba mojih plezalnih fotografij. Zbrana sredstva sem namenila fundaciji Wings For Life in Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje za organizacijo plezalnega tabora za otroke.

Športno kariero je sklenila leta 2011, uradno pa se je od plezanja poslovila na ljubljanskem Nebotičniku, kjer je organizirala dražbo svojih fotografij. Izkupiček od prodaje je namenila fundaciji Wings For Life in Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje za organizacijo plezalnega tabora. (Na fotografiji: s prijateljicama iz plezalnih logov Majo Vidmar in Mino Markovič) | Foto: Matej Povše Športno kariero je sklenila leta 2011, uradno pa se je od plezanja poslovila na ljubljanskem Nebotičniku, kjer je organizirala dražbo svojih fotografij. Izkupiček od prodaje je namenila fundaciji Wings For Life in Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje za organizacijo plezalnega tabora. (Na fotografiji: s prijateljicama iz plezalnih logov Majo Vidmar in Mino Markovič) Foto: Matej Povše

Še vedno verjamem, da se dobra karma vrača. Da to, kar daš, dobiš tudi nazaj. Takrat sem jaz pomagala drugim in ko sem sama potrebovala pomoč, so drugi pomagali meni. In ko bom nekoč spet lahko, se bom lotila še kakšnega dobrodelnega projekta za otroke z manj priložnostmi.

Kaj pa služba? V kakšnem delovnem okolju ste se videli takrat?

Nisem si predstavljala, kaj bi počela. K sreči sem bila še leto dni po koncu kariere zaposlena pri policiji, za kar sem zelo hvaležna. Gre za prehodno obdobje, ki pride prav vsakemu vrhunskemu športniku. Lahko pa bi z vzponi v skali še podaljševala svojo kategorizacijo in na podlagi preplezane smeri določene težavnosti pridobila mednarodni status in si s tem podaljšala zaposlitev, vendar tega nisem želela izkoriščati. Čutila sem, da to ni prav in da mora to priložnost dobiti še nekdo drug, ki čaka v vrsti za mano.

Sicer pa že nekaj let delam v podjetju, ki se ukvarja z mediacijo (alternativna pot reševanja konfliktov), usposabljanji za mediatorje in različnimi seminarji na temo bolj konstruktivne in boljše komunikacije. Menim, da je tudi to v moje življenje prišlo z namenom.

Lani ste dokončali študij na fakulteti za šport. Zakaj ravno FS?

Študij na fakulteti za šport sem izbrala zato, ker se mi je zdelo, da bom tam najlažje usklajevala šport in šolo, nisem pa se nikoli videla v vlogi profesorja športne vzgoje. Vsaj za zdaj ne. Res pa je, da v času kariere nisem imela niti časa razmišljati o teh stvareh.

Natalija Gros | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Kje vidite svoje poslanstvo?

Ne vem še, odkrivam ga še. Predvsem je trenutno moje poslanstvo biti dobra mama in se razvijati kot ženska in upam, da bo nekoč spet moje poslanstvo biti nekomu žena. Za drugo pa še ne vem. Uživam v življenju in strasteh, ki jih imam, kot se le da.

Še plezate?

Ne toliko. V plezanju ne najdem več večjega motiva kot to, da si malo raztegnem telo in napolnim dušo, a nekaj mi manjka. V plezanju sem namreč vedno zelo pogrešala tudi dejavnik estetike in ženstvenosti, ki jo zdaj iščem drugje. Moja druga strast je namreč ples, danes na primer obiskujem senzualni ples ob drogu.

Natalija Gros | Foto: Charles Loury Foto: Charles Loury Morda se sliši čudno, vendar sem našla nekaj za svojo ranjeno žensko dušo. Gre za ples, ki bi ga priporočala vsaki ženski, ki da nekaj na svojo ženstvenost.

Mislim, da je s tem plesom povezanih preveč stereotipov. Saj ne gre za striptiz, gre za gibanje, na katerega smo ženske pozabile. Na gibanje z boki, medenico, na učenje mehkobe in nežnosti in podobno, kar imamo že v sebi in nas dela ženske in tako drugačne od moških.

Gre za nekaj, kar je tisti dve uri na teden samo moje. Takrat se lahko v temi, le ob soju svečk, brez ogledal prepustim svojim notranjim občutkom ob glasbi.

Gibanje v povezavi z glasbo sem namreč v plezanju vedno pogrešala.

Kako intenzivno spremljate plezanje na vrhunski ravni? Ste tudi strokovna komentatorka nacionalne televizije na sklepni tekmi v težavnostnem plezanju v Kranju in na balvanski tekmi The Rock v Ljubljani.

Plezanje spremljam in opažam velike spremembe. Balvansko plezanje je precej bolj akrobatsko in atletsko, veliko je gibov na meji nemogočega, izvajajo se že skoraj prave gimnastične vragolije. Večji poudarek je na koordinaciji, na pridobivanju še več moči, zapostavlja pa se tehnično pripravo. Podobno je tudi v težavnostnem plezanju.

Spremembo je prinesel tudi krajši čas, ki ga imajo od letos plezalci težavnostnega plezanja na voljo na tekmah. Z osmih se je skrajšal na šest minut, kar je velika sprememba tako za plezalce kot za postavljavce smeri, a po moji oceni je sprememba dobrodošla, saj je plezanje tako bolj atraktivno za gledalce. Vse pa je seveda povezano s tem, da je plezanje postalo olimpijski šport.

Natalija Gros | Foto: Jure Breceljnik Foto: Jure Breceljnik

Plezanje bo olimpijsko premiero dočakalo leta 2020 v Tokiu. Nastopa na igrah ste si verjetno tudi sami želeli.

Niti ne, tako ali tako sem vedela, da olimpijskih iger ne bom dočakala. Sicer pa je tako, da prisotnost določene panoge na olimpijskih igrah prinaša veliko pritiskov, obveznosti, medijskih žarometov, kar pa ni nujno dobra stvar, več je lahko dopinških zlorab in podobno. So seveda prednosti in slabosti. Sama sem plezala v bolj romantičnih časih.

Ste uresničili svoje plezalne cilje?

Da, večinoma da, vse, kar sem si na koncu še želela, je bila medalja s svetovnega prvenstva. Ne čutim grenkega priokusa, ostaja pa neuresničena želja. Sem pa med športno kariero z Juretom posnela tudi dva športno-dokumentarna filma, Magnezij & čokolada ter Nova dimenzija, ki bosta ostala za vedno, medtem ko bodo športni rezultati pozabljeni oziroma so pozabljeni že zdaj.

Magnezij & čokolada:

Chalk&Chocolate with Natalija Gros Trailer from Jure Breceljnik on Vimeo.

Zdaj lahko mirno rečem, da so roke moje Ele, sklenjene okoli mojega vratu, moj najlepši nakit. Z njimi se ne more primerjati prav nobena zlata medalja. Menim namreč, da mora biti vrhunski šport zgolj pozitivna popotnica za življenje po karieri, prave in resnične zmage pa so tiste, ki jih dosežemo v resničnem življenju, ki jih s fair playem prenesemo iz športa v življenje. Zame osebno ni rezultata, ki bi bil vreden več kot športnikovo zdravje in več kot to, da se športnik zna znajti in kritično razmišljati tudi po koncu športne kariere.  

Ne spreglejte