SiolNET. Sportal Drugi športi
2,95

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: judoist Mihael Žgank

Upornik iz kovnice olimpijskih medalj, ki v Turčiji uresničuje svoje sanje

2,95

termometer

Mihael Žgank
Mihael Žgank, 26-letnik iz Migojnic pri Žalcu, je zaslužen za največji uspeh v slovenskem moškem judu. Pred tremi leti je v Budimpešti postal svetovni podprvak v kategoriji do 90 kilogramov. Naslednje naslove bo osvajal pod turško zastavo.  Foto: Osebni arhiv

Ko je leta 2017 začutil, da je v Celju dosegel svoj limit, se je 26-letni judoist Mihael Žgank iz Migojnic pri Žalcu s trebuhom za kruhom odpravil v Turčijo. In čeprav je moral zaradi svoje odločitve o prestopu v turško reprezentanco požreti tudi kakšen zloben komentar, za kratek čas celo spremeniti ime, je zadovoljen z razvojem svoje kariere. Svetovni podprvak v kategoriji do 90 kilogramov, kar je največji slovenski uspeh v moškem judu, in evropski prvak pod turško zastavo gara za jasen cilj – želi si postati olimpijski prvak. V Tokiu ali Parizu. 


Z naslovom svetovnega podprvaka v kategoriji do 90 kilogramov je Žgank dosegel največji uspeh za slovenski moški judo. Z naslovom svetovnega podprvaka v kategoriji do 90 kilogramov je Žgank dosegel največji uspeh za slovenski moški judo. Foto: Osebni arhiv Čeprav se judoist Mihael Žgank ne pojavlja pogosto na prvih straneh časopisov, niti se z njegovo podobo ne začenjajo osrednja poročila, pa je prav on zaslužen za največji uspeh slovenskega moškega juda. Z naslovom svetovnega podprvaka se ponaša od leta 2017, ko je tudi dozorela želja, da poišče novo okolje, v katerem bo lahko v celoti izkoristil svoj potencial in zraven ne bo ves čas trepetal za svojo eksistenco. Sprejel je ponudbo turške reprezentance in se pred dvema letoma s trebuhom za kruhom preselil na rob Evrope. 

Njegovi cilji so jasni: želi si osvojiti zlato olimpijsko medaljo. Žal je tako, da bo ta romala v turško zakladnico, ki je lačna kolajn. Več kot 80-milijonska Turčija že 20 let zaman čaka na olimpijsko medaljo iz juda, kar je zanimivo, saj jih je dvomilijonska Slovenija po zaslugi odličnih judoistk iz kluba Z'dežele Sankaku, kjer se je kalil tudi tokratni gost Sobotnega intervjuja, v zadnjih 16 letih osvojila že pet. Tudi dve zlatega leska, o kakršni sanja Žgank. 

Čeprav je moral zaradi odločitve o menjavi reprezentance požreti marsikateri žolčen komentar, začasno je moral celo spremeniti svoje ime in je zaradi menjave državljanstva ostal brez točk na svetovni lestvici ter se moral spet z dna prebiti v vrh (trenutno je že na petem mestu), se s tem nikoli ni obremenjeval in trdno stoji za svojo odločitvijo, saj ima v deželi, stisnjeni med Evropo in Azijo, precej boljše pogoje za svoj razvoj in zagotovitev eksistence.

Žgank, ki je po izobrazbi inženir živilstva in prehrane, trenutno pa še študent fakultete za šport in telesno vzgojo v Beogradu, v prostem času veliko bere, izpopolnjuje svoje znanje turškega jezika, meditira, vizualizira, predvsem pa ogromno trenira. Čeprav je bil od nekdaj bolj uporniške narave in je včasih namerno preslišal nasvete legendarnega trenerja Marjana Fabjana, pa danes ugotavlja, da je imel še kako prav. "Zdaj v Turčiji opažam, da kar sam od sebe delam tako, kot bi moral pri Fabiju (smeh, op. p.)," priznava. 


Mihael Žgank Foto: Osebni arhiv

Prvega septembra so minila tri leta, odkar ste v Budimpešti dosegli največji uspeh svoje kariere in hkrati moškega juda v Sloveniji – postali ste svetovni podprvak v judu v kategoriji do 90 kilogramov. Ste zadovoljni z razvojem kariere v zadnjih treh letih?

Zelo, boljše ne bi moglo biti. Ne samo glede razvoja mene kot osebnosti in moje miselnosti, ampak tudi zaradi mojega juda. Če bi se lahko še enkrat vrnil v preteklost, bi sprejemal povsem enake odločitve.

>>> Vsi Sobotni intervjuji na enem mestu. 

Odločitev, da v svojem življenju naredite korenito spremembo, ki je pripeljala do tega, da ste nekaj mesecev po največjem uspehu svoje kariere prestopili v turško reprezentanco, je rasla že dlje časa. Že kmalu po razočaranju na evropskem prvenstvu v Varšavi leta 2017, kjer ste izpadli že v prvem krogu, ste iskali druge možnosti. Menda kar skupaj s trenerjem Marjanom Fabjanom.

Res je, o tem sva začela razmišljati kmalu po evropskem prvenstvu, ki je bilo zame veliko razočaranje. Pol leta sem treniral kot nor, resnično vse sem podredil prvenstvu, sem pa že takrat čutil, da potrebujem neko spremembo, novo okolje, v katerem bom lahko treniral. V Sloveniji je bila največja težava ta, da skoraj nisem imel sparing partnerja. Zdelo se mi je, da sem v Celju dosegel svoj limit.

Takrat sva se s trenerjem Fabjanom odločila, da počakam še do svetovnega prvenstva, saj bi bilo sicer vse skupaj preveč stresno, če bi v vmesnem obdobju iskal novo okolje.

Žgank je na Lopati pri Celju treniral v klubu Sankaku legendarnega trenerja Marjana Fabjana. Žgank je na Lopati pri Celju treniral v klubu Sankaku legendarnega trenerja Marjana Fabjana. Foto: Ana Kovač

Fabjan slovi kot strog, a pravičen trener. Vas je kdaj pohvalil, ste čutili njegovo naklonjenost, spoštovanje do truda, ki ga vlagate v judo? Menda se to zgodi edino takrat, ko njegov borec doseže olimpijsko medaljo. Vi je še niste, imate pa srebro s svetovnega prvenstva.

Fabi me je opazil že pri mlajših selekcijah in me stalno porival naprej, da sem lahko treniral s člani in hodil z njimi na priprave. Ampak šele ko sem napredoval v člansko konkurenco in sem na tekmi grand slama v Parizu dobil medaljo, sem opazil, da je name začel gledati z drugačnimi očmi.

Kar pa zadeva pohvale, v smislu, da mi je stisnil roko in čestital, pa se je to zgodilo samo na prej omenjenem svetovnem prvenstvu v Budimpešti leta 2017.

Fabjan ni bil vaš edini trener, imeli ste kar nekaj ženskih trenerk, tudi olimpijsko prvakinjo Urško Žolnir in Japonko Shinobu Toshito. Kaj ste se naučili od ženskih trenerk?

Ogromno. Imel sem res srečo, da sem imel veliko trenerjev, zdi se mi, da je prav to eden od faktorjev, ki so mi zelo pomagali na moji poti. Od trenerk sem se naučil predvsem čustvene inteligence.

Sodeloval je tudi z olimpijsko prvakinjo iz Londona Urško Žolnir. Sodeloval je tudi z olimpijsko prvakinjo iz Londona Urško Žolnir. Foto: Ana Kovač

Menda si je Žolnirjeva med enim od treningov, kjer je prevzela vlogo vašega sparing partnerja, ker je poznala način borbe vašega nasprotnika, pred štirimi leti poškodovala koleno. Pravi, da jo konec tega meseca čaka operacija. Kako se vi spominjate tega dogodka?

Ne spomnim se več točno, kaj se je zgodilo, vem pa, da poškodba najprej ni bila tako očitna in da sva tudi po tem trening nadaljevala. Urška mi je šele pozneje omenila, da ji je nekaj počilo v kolenu.

Tudi sami ste imeli letos poseg na kolenu, ki bi moral sicer počakati do konca olimpijskih iger. Za kaj je šlo?

Imel sem operacijo meniskusa, in sicer aprila, v času karantene, in potem sem brez slabe vesti počival, namesto da bi treniral. Takrat sem ob prihodu iz Turčije v Slovenijo najel stanovanje in se za 14 dni umaknil v samoizolacijo. Ravnal sem odgovorno. In šele nato odšel na poseg.

V začetku aprila je prestal poseg na kolenu. Operiral ga je dr. Iztok Pilih. V začetku aprila je prestal poseg na kolenu. Operiral ga je dr. Iztok Pilih. Foto: osebni arhiv

Pri svojih pripravah vključujete ogromno meditacije, vizualizacije … Od kod vam to znanje? Ste si že v Celju pomagali na tak način?

Da, že v času srednje šole, ko nam Fabi ni dovolil, da bi na tekmovanja in priprave nosili mobilne telefone, sem s seboj tovoril knjige in veliko bral. O različnih temah, psihologiji, vizualizaciji, ciljih, meditaciji ... Prišel sem do sklepa, da mi to lahko zelo pomaga.

Tako sem se na primer z vizualizacijo pripravljal na svetovno prvenstvo, že več mesecev pred začetkom. Predstavljal sem si, kako bo na tekmi, kako bom osvojil medaljo in podobno. Morda sem pri tem storil manjšo napako, saj sem si predstavljal, da bom osvojil medaljo, nisem pa vizualiziral tega, kakšnega leska bo (smeh, op. p.).

Vizualizaciji sem dodal še meditacijo, ki jo izvajam vsak dan. Lahko rečem, da mi je kar konkretno spremenila življenje.

V kakšnem smislu?

V smislu, da znam biti bolj osredotočen, da ne razmišljam o tem, kaj bo, ampak sem osredotočen na tukaj in zdaj.

Pri Fabiju na treningih sem recimo komaj čakal, da bo konec tekem, treninga, da se usedem, da se odpeljem z avtom in podobno, ko pa sem se začel ukvarjati z meditacijo, sem znal ostati v danem trenutku. Nisem premleval, kaj je bilo in kaj bo, enostavno sem se naučil ostati v trenutku in ga izkoristiti maksimalno.

To mi je povsem spremenilo tudi pogled na življenje. Tudi če se mi je zgodilo nekaj, kar se je izteklo drugače, kot sem si zamislil, sem to vzel kot dragoceno lekcijo, ki mi bo koristila enkrat pozneje v življenju.

Mislim, da mora vrhunski športnik, če želi doseči, kar si želi, ohraniti optimizem. Primer: ko sem se preselil v Turčijo, sem prvih pet tekem izgubil, a nikoli nisem prenehal verjeti vase. Še več sem treniral, po tekmi, ko so drugi odšli na pico ali pivo, sem treniral v fitnesu in podobno. To sem vzel kot lekcijo.

Če ne popustiš in se ne vdaš, se ti bo pozitivna miselnost slej ko prej obrestovala. V to sem prepričan.

V Turčiji ima vse, pogreša edino družino in prijatelje. Na fotografiji je z nečakinjo Nušo. V Turčiji ima vse, pogreša edino družino in prijatelje. Na fotografiji je z nečakinjo Nušo. Foto: osebni arhiv

Kaj je bilo za vas najtežje ob prihodu v Turčijo? Je šlo za skok v neznano?

Niti ne, moje življenje tukaj je precej podobno kot v Sloveniji, hodim po precej podobni poti, kot sem pri Fabiju.

Še najtežje je bilo to, da sem se pridružil drugi ekipi. Kar naenkrat so bili tu nepoznani ljudje, nov trener, neznan jezik … Nismo se mogli sporazumevati.

Vse drugo pa je enako. Treningi, potovanja, tekmovanja … Zelo je zanimivo. Mlad sem še in moje življenje se stalno spreminja. Vseskozi se nekaj dogaja.

Je pa zanimivo, da v Turčiji treningi niso tako špartanski kot pri Fabjanu in da kar sami poskrbite za disciplino.

To sem res izjavil na začetku, mislil sem predvsem na uporabo mobilnih telefonov in občasnih prostih tednov, ki jih pri Fabiju nismo imeli. Kar pa zadeva priprave in treninge, pa je tudi v Turčiji precej špartansko.

Trenutno sem na pripravah na nadmorski višini 2300 metrov, kjer imamo po tri treninge dnevno. Zvečer ob 22.30 imamo kontrolo po sobah, ko nas trener obišče, razloži plan za naslednji dan in na nek način preveri, ali smo v sobi in počivamo.

Ko ste ravno omenili počitek … Vaš nekdanji trener Fabjan mi je zaupal, da vas je nekoč v večernih urah našel zunaj doma, medtem ko ste zatrjevali, da boste doma, ker ste prehlajeni. Kako se vi spomnite tega dogodka?

To je res. Od nekdaj sem bil bolj neodvisen, upornik.

Po eni strani sem se zavedal, da je tisto, kar mi Fabi govori, dobro zame, po drugi strani pa nisem imel rad kontrole in sem želel vztrajati na svoji poti.

Če mi je on rekel, da ne smem zvečer ven, da ne smem nečesa, sem mogoče še vseeno šel, pa čeprav sem se zavedal, da to ni dobro zame. Kaj naj rečem? Bil sem mlad, v puberteti, in delal sem drugače, kot so mi drugi svetovali.

Zdaj v Turčiji pa vidim, da kar sam od sebe delam tako, kot bi moral pri Fabiju (smeh, op. p.).

S prijateljem z Malte, judoistom Isaacom Bezzino. S prijateljem z Malte, judoistom Isaacom Bezzino. Foto: osebni arhiv

Se pravi, da ste ponotranjili to, kar so vam dolga leta govorili?

Res je. Mi je bilo pa všeč to, da tudi kadar sem ponočeval, če smo bili s kolegi recimo do četrte ure zjutraj zunaj, sem šel za eno uro spat in se ob šesti uri vedno pojavil na treningu, tudi če nisem bil pri sebi in sem bil utrujen.

Ali če sem šel ven v petek ali soboto zvečer, sem se naslednji dan na nek način kaznoval s tem, da sem si zadal neke treninge, zato da sem se bolje počutil.

Tudi doma sem zelo veliko pomagal. Imeli smo gozd in veliko obdelovalne zemlje, tako da je bilo vedno veliko fizičnega dela. Tudi oče me je na tak način pripravljal na življenje. Takrat mi to seveda ni preveč dišalo, se mi je pa to prej ko slej obrestovalo.

Ob pridobitvi turškega državljanstva ste morali spremeniti ime v Mikhail Ozerler, zdaj pa ste spet Miha Žgank. Kako to, da ste si ga spet izborili nazaj?

Ja, res sem si ga. V bistvu so mi zato, da smo pospešili pridobivanje državljanstva, dali turško ime, kot da sem neka nova oseba. Potem pa sem razmišljal, da glede na to, da sem državljan Turčije, tako kot sem državljan Slovenije, si lahko ime na upravi enoti sam spremenim. Tako kot si ga lahko v Sloveniji.

Predsednik zveze je sicer temu nasprotoval, a sem mu rekel, da se bo moral sprijazniti, da sem to moral storiti zase.

Vas je motilo, da kar čez noč niste bili več Miha Žgank?

Da. Čudno je bilo, kot da gre za neko drugo osebo. Kot da skrivam svojo identiteto. Je pa zdaj vse v zraku, ker odkar sem spet Miha, še nismo imeli nobene tekme. In tudi zato komaj čakam, da se vse skupaj spet začne, da bodo ljudje videli, da spet nastopam pod svojim imenom.

Kratek čas ni bil več Mihael Žgank, ampak  Mikhail Ozerler. Kratek čas ni bil več Mihael Žgank, ampak Mikhail Ozerler. Foto: STA

Tekmovanja so napovedana za oktober. Verjamete, da se bo res začelo?

Ostajam optimist, tako kot vedno. Tudi za olimpijske igre v Tokiu še vedno verjamem, da bodo, čeprav vsi pravijo, da jih ne bo.

Kako se počutite, ko vam ob zmagi zavrtijo turško himno? Ko ste lani postali evropski prvak, so jo prav gotovo zaigrali. Se pretvarjate, da prepevate?

Ne, to ne, že v Sloveniji je nisem pel oziroma sem jo, a šele zadnja leta, ko sem se začel zavedati, kaj pomeni domovina.

Občudujem Turke, kako zavzeto pojejo svojo himno. Na EP je cela tribuna prepevala, ko so mi predvajali himno. Neverjetno.

In to je v Sloveniji na nek način žalostno. Nikoli nismo peli himne. Resda nimamo take zgodovine kot na primer Turki, vseeno pa bi bili lahko precej bolj ponosni na to, kar imamo.

V Turčiji ste verjetno lahko ves čas osredotočeni na judo. Vam je tega kdaj preveč? Se naveličate juda?

Niti ne, v prostem času počnem druge stvari. Berem, se učim turškega jezika, študiram na fakulteti za šport v Srbiji …

S prijateljema iz slovenske reprezentance, Igorjem Potparićem in Vitom Dragičem. S prijateljema iz slovenske reprezentance, Igorjem Potparićem in Vitom Dragičem. Foto: osebni arhiv

Kako to, da ste izbrali študij v Srbiji in ne v Sloveniji?

Zgolj zato, ker se v Ljubljani ne bi mogel dogovoriti za študij na daljavo, zahtevajo preveč prisotnosti, ki je v tem trenutku ne bi mogel zagotoviti.

Končali ste že fakulteto za živilsko tehnologijo. Kako to, da ste se odločili za to študijsko smer? Zato ker je blizu vašega domačega kraja ali vas tematika zanima?

Na nek način oboje. Odločitev za ta študij je bila ena boljših, ki sem jih v življenju sprejel. Iskal sem nekaj, kar bo blizu in kar me bo zanimalo. Prehrana me je od nekdaj zanimala, raziskoval sem, kaj je zdrava prehrana za vrhunskega športnika. Mislim, da mi je tudi to dalo nekaj prednosti pred nasprotniki.

Imel sem odlične profesorje, ki so vedeli, kaj govorijo, imel sem tudi prakso v Bioparku.

In ste ugotovili, kaj vam ustreza in kaj ne?

Ugotovil sem predvsem to, da ima vsak človek svojo konstitucijo in potrebuje drugačno prehrano, ter da je vsa sodobna prehrana preveč industrijsko obdelana. Od tega sem se načrtno odmaknil.

Prenehal sem uživati sladkor in alkohol, kar ne koristi niti recimo temu navadnim ljudem, kaj šele vrhunskim športnikom.

Miha Žgank Foto: osebni arhiv

Sladkarije ste povsem opustili?

Da, leta 2018 sem si ob koncu leta zadal, da do olimpijskih iger ne bom več užival sladkorja. Zdaj ko so nam igre prestavili, si občasno spet privoščim sladkarije (smeh, op. p.). Morda enkrat na teden.

Sem se pa povsem dopovedal sladkim pijačam. Včasih sem si težko predstavljal, da po treningu ne bi spil nekaj sladkega, oro ali kaj podobnega, zdaj pa, če si jo že privoščim, jo moram razredčiti z vodo.

Vam v Turčiji kaj manjka?

Prijatelji in družina, vse drugo je super.

Vaš trener Irakli Uznadze je Gruzijec, vaši kolegi so Turki. V katerem jeziku se sporazumevate?

V turškem.

In kako zahteven je turški jezik?

Na začetku zelo, potem sem kar naenkrat dobil zagon in se veliko naučil, zdaj pa sem v fazi, ko vem, da znam, a se moram hkrati še veliko naučiti. Ogromno je nekih dialektov, pet izrazov na primer za eno stvar.

Kako ste se sploh lotili učenja?

Najprej prek spletne aplikacije, zdaj pa že eno leto delam prek spleta z učiteljem turškega jezika. Ves čas vztraja pri turškem jeziku, tudi če ga sprva na razumem.

Tudi slovenske televizije so polne turških telenovel. Jih tudi sami spremljate?

Eno pa res, seveda samo zato, da se učim jezika (smeh, op. p.).

Na lanskem Grand Slamu Brasilia je osvojil 3. mesto. Na lanskem Grand Slamu Brasilia je osvojil 3. mesto. Foto: www.ijf.org

Dotakniva se še prestopa v turško reprezentanco. Vas je skrbelo, ko ste vlogo poslali na slovensko judo zvezo?

Da. Ves čas sem bil zelo pogumen, ko pa sem poslal vlogo, sem dobil čudne občutke. Nisem vedel, kaj bo. Vseeno sem bil odločen, da pri tem vztrajam, in verjel sem, da se bo dobro razpletlo.

So Turki našli vas ali vi njih?

Mislim, da je Fabi nekomu nekaj omenil po evropskem prvenstvu, ko smo odhajali na priprave, a takrat še nisem imel nobenih pomembnejših medalj, da bi se lahko o čemerkoli pogajal.

Po svetovnem prvenstvu je bilo vse skupaj precej lažje. Takrat so mi potem poslali sporočilo in poklicali Fabija.

Na slovenski judo zvezi so bili zelo nezadovoljni z vašim predlogom, da zamenjate reprezentanco, menda so vas označili za izdajalca. A mnenje splošne javnosti ni bilo tako negativno nastrojeno, ali pač? Kako ste ga vi doživljali?

Na zvezi sprva sploh niso verjeli, na sestanku so bili res izrečeni grdi komentarji, kar zadeva splošno javnost, pa sem negativne komentarje pričakoval, a sem mislil, da jih bo še več.

Vseeno se zavedam, da negativni komentarji na spletu prihajajo s strani "trolov", ki nimajo drugega dela kot kritiziranje, tako da do njih ne gojim nobenega sovražnega odnosa. Tako je, tudi taki morajo biti (smeh, op. p.). Nekje morajo utapljati svojo žalost.

Kakšno pogodbo ste sklenili? Do olimpijskih iger v Tokiu ali do konca kariere?

Za zdaj do leta 2021 oziroma do olimpijskih iger, načeloma pa do konca kariere. Do olimpijskih iger v Parizu leta 2024 bom zagotovo tukaj, potem pa bomo videli.

Spremlja tudi slovenske športnike, še posebej Primoža Rogliča, s katerim sta bila na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Spremlja tudi slovenske športnike, še posebej Primoža Rogliča, s katerim sta bila na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Foto: Reuters

V Sloveniji se športni svet trenutno vrti okrog Luke Dončića, Gorana Dragića, Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Zakaj menite, da se nikoli ne vrti okrog juda? Ta se med pomembnejše novice prebije edino v primeru olimpijske medalje za Slovenijo.

Mislim, da zato, ker je šport precej zapleten z vsemi kaznimi in točkami in ga ljudje težko razumejo. Zdi se mi tudi, da tekmovanjem v judu manjka nek spektakel, dogodek, kakršne recimo organizirajo v UFC.

Ste med tistimi, ki vstajajo sredi noči, da spremljajo slovenske legionarje v ligi NBA?

Dončića zelo spremljam, zdi se mi tudi super dečko. Navdušen sem bil nad napisom enakopravnost na hrbtni strani dresa. Mislim, da je dober vzornik.

Seveda spremljam tudi Rogliča. Skupaj smo bili na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Ravno pred kratkim sva se srečala na Bledu, ko sva oba prišla po kremšnite. Mislim, da je bilo ravno v času državnega prvenstva in da je bil nekoliko razočaran.

Sicer pa se mi zdi izjemno, da ima tako majhna država toliko vrhunskih športnikov, in to po vsem svetu.

Kateri slovenski športnik je v Turčiji med bolj prepoznavnimi?

Glede na to, da so Turki nori na nogomet, je zdaj verjetno najbolj znan slovenski športnik nogometaš Miha Zajc. Če torej komu omeniš Slovenijo in ga vprašaš, ali ve, kje je, potem bo najverjetneje odgovoril, da pozna Slovenijo oziroma pozna Zajca iz Slovenije.

Tudi rokoborka Ronda Rousey je nekdanja judoistka. Leta 2008 je v Pekingu osvojila bronasto odličje v kategoriji do 70 kilogramov. Tudi rokoborka Ronda Rousey je nekdanja judoistka. Leta 2008 je v Pekingu osvojila bronasto odličje v kategoriji do 70 kilogramov. Foto: Guliver/Getty Images

Ko ste že ravno omenili UFC – Ronda Rousey je iz juda, kjer je osvojila celo olimpijsko medaljo in medaljo na SP, prestopila v vode profesionalne rokoborbe. Kakšen status uživa v judoističnih krogih?

Frajerka! Vsi jo občudujejo. Tak prestop zagotovo ne more biti enostaven. Po njeni zaslugi je marsikdo izvedel za judo. Med judoisti je zelo spoštovana.

Kakšen status ima judo v Turčiji? Kako spoštovan je, cenjen in medijsko pokrit?

Podobno kot v Sloveniji, v Turčiji se vse vrti okrog nogometa. Tudi dvigovanje uteži, rokoborba in karate so precej priljubljeni, saj v teh športih Turki dosegajo izjemne rezultate. Po drugi strani pa v judu že od leta 2000 čakajo na olimpijsko medaljo. Če nam jo uspe dobiti, verjamem, da bo šlo tudi za turški judo vse na boljše.

Kakšni so vaši načrti za življenje po karieri? Po zlati olimpijski medalji?

Da, želim si zlate medalje.

So vam take izjave v breme?

Ne, vsak dan delam, da ta cilj dosežem. Zato treniram in zato sem se tudi preselil v Turčijo. Verjamem vase in če mi ne bo uspelo, bom pač vedel, da sem dal vse od sebe. In samo to šteje.

Žgank ohranja optimizem glede izvedbe olimpijskih iger v Tokiu. Žgank ohranja optimizem glede izvedbe olimpijskih iger v Tokiu. Foto: Reuters

In potem se boste vrnili v Slovenijo? Po olimpijskih igrah v Parizu leta 2024?

Bomo videli. Prvo leto po koncu kariere si bom verjetno vzel premor od juda, potem pa bom temeljito razmislil o vsem. Sicer pa mislim, da bom tako pogrešal judo, da se bom že po nekaj mesecih vrnil na treninge.

Sicer pa si želim nekaj prispevati Sloveniji. Fabi bo verjetno enkrat končal kariero, že dolgo je prisoten v svetu juda in verjetno je že nekoliko utrujen, in takrat bo v slovenskem judu zazevala velika luknja. Takrat bo treba najti nekoga, ki bo pripravljen delati tako, kot dela Fabi. Ki ne dela za denar, ampak za nekaj več.

Trenerstvo me veseli, že od mladinskih vrst naprej spremljam pristope različnih trenerjev. K sreči sem imel veliko trenerjev in sem se juda lahko učil z različnih vidikov. Veliko mi pomeni to, da lahko kot trener zelo vplivaš oziroma pomagaš pri razvoju nekega mladinca.

Ampak ko se bo Fabjan umaknil, bo tisti, ki ga bo želel nadomestiti ali naslediti, potreboval kar precej drznosti in poguma, se vam ne zdi?

Res je in izkušenj poleg naštetega. Zato bi se rad še veliko naučil in si nabral veliko izkušenj. Če bi dobil ponudbo iz tujine in bi videl, da je tam dober trener, bi jo sprejel, že zato, da bi se nekaj let učil od njega in bi se v Slovenijo lahko vrnil s precej več znanja in samozavesti. Zelo odvisno od tega, kako se bo moje življenje razpletalo.  

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 24
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin