"Pred polno dvorano domačih navijačev. Nepozaben občutek!"

Sportal "Srebra sem se razveselila, kot bi bilo zlato, z menoj pa tudi občinstvo"

"Kranjska tekma je bila zame vedno nekaj posebnega. Ne vem, če bi rekla, da sem bila v finalu zato, ker mi je stena pisana na kožo ... Bila je res velika motivacija, da pred domačim občinstvom odplezam najbolje in da plezam v finalu, pred polno dvorano domačih navijačev. Nepozaben občutek," se je v pogovoru za Planinsko zvezo Slovenije domače tekme, ki je takrat še potekala v Kranju, spomnila Maja Vidmar (zdaj Maja Štremfelj). Prav vsakič, ko si nastopila v Kranju, se je uvrstila v finale, skupaj 13-krat od leta 2002 do 2014. "Zagotovo je domače občinstvo prineslo tako dodaten pritisk kot tudi ogromno motivacije. Vedela sem, da si želim na domači tekmi odplezati najbolje, kar lahko. V finalu, ko je bilo treba iti res na polno, mi je vzdušje pomagalo iz giba v gib in me dodatno spodbujalo. V polfinalu je bilo malo drugače – tam sem plezala bolj zadržano, ker sem si res želela priti v finale, in zaradi tega mi je bilo zelo težko. Ampak očitno sem ta pritisk znala izkoristiti za še večjo borbo."

Maja Vidmar Foto: Vid Ponikvar Maja Vidmar je v svoji sanjski sezoni 2007 osvojila šest zaporednih zmag na tekmah svetovnega pokala v težavnostnem plezanju, česar do danes ni uspelo nobeni drugi tekmovalki - in istega leta si je z zlatom pred domačimi navijači v Kranju priplezala tudi skupno zmago svetovnega pokala. Na domači tekmi je bila petkrat na stopničkah, dvakrat na najvišji. Najraje se spominja tekme leta 2007. "Ko sem si z zmago priplezala skupno zmago svetovnega pokala. Že po polfinalu sem vedela, da je skupna zmaga moja, in to je bil tisti čustven trenutek, ki sem si ga najbolj zapomnila. Naslednji dan v finalu pa je bilo plezanje samo še nagrada in navijaška spodbuda mi je dala krila, da sem tisto tekmo na koncu zmagala."

Maja Vidmar Foto: Vid Ponikvar Na kranjskem zmagovalnem odru ji je večkrat delala družbo Natalija Gros, s katero sta postali tako dobri prijateljici, da je bila tudi njena poročna priča. "Z Natalijo sva bili vedno močna konkurenca. Še zdaj se kdaj pošalim, da sem pred njo imela največje strahospoštovanje. Prav zavidala sem ji odločnost in brezkompromisnost. Njen značaj in pristop sta bila res zmagovalna. Prav to mi je verjetno dalo še večjo motivacijo, prav od nje sem se tega verjetno želela naučiti - in sem tudi se. Potem ko sva obe končali kariero, sva se zelo povezali in sva še zdaj res dobri prijateljici, ki si vedno stojiva ob strani. Obe tudi pričakujeva dojenčka, tako da se veselim vozičkanja in dolgih pogovorov, tudi obujanja spominov na tekmovanja in potovanja, ki so bila nepozabna."

Leta 2014 je končala tekmovalno kariero, a je trenersko ostala vpeta v plezanje, tudi v mladinski reprezentanci v športnem plezanju. Seveda pa spremlja tudi Jano Garnbret in ostale slovenske članske tekmovalce. "Še vedno spremljam vse tekme in navijam za naše. Večkrat ob uspehih čustveno doživljam vse skupaj, mogoče prav zato, ker se lahko tako vživim v situacijo. Da sem dodala pomemben del slovenskemu plezanju, mi veliko pomeni, še vedno rada delim svoje izkušnje naprej mlajšim."

Sportal "Kolajna je bila že v žepu, samo plezala sem na krilih domačih navijačev"

Sportal Tomo Česen: Vedno znova dobim solzne oči