Ponedeljek, 9. 3. 2026, 9.56
1 mesec
Njegova pot domov
Jure Meglič je spregovoril o neprecenljivi pomoči Slovenije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,83
"Bilo je neprijetno, a Slovenija je ena izmed redkih držav, ki se je odločila za to, da odpelje svoje državljane domov."
"Lahko samo rečem hvala lepa, da smo imeli možnost priti domov," je po petkovem prihodu iz nemirnega Dubaja povedal Jure Meglič, nekdanji vrhunski slovenski športnik, ki danes dela kot glavni trener irske kajakaše reprezentance. Jure nam je odkrito razkril svojo izkušnjo poti domov.
V Dubaj oziroma Al Ain je Jure Meglič odšel zaradi kajakaških priprav, a so se zaradi vojnih razmer na Bližnjem vzhodu stvari čez noč obrnile na glavo. V petek se mu je s predzadnjim poletom uspelo vrniti domov. V pogovoru z njim je bilo čutiti olajšanje in veliko hvaležnost do vseh vpletenih, ki so mu pomagali priti domov.
Slovenec, ki danes kot glavni trener vodi irsko kajakaško reprezentanco, je bil še eden izmed tistih, ki je v Združenih arabskih emiratih doživljal mučno negotovost, ko nihče ni vedel, kako dolgo bodo letališča odprta in ali bodo sploh lahko zapustili državo.
Ponoči so ga zbujali alarmi na telefonu, ko je bila nevarnost napada. Misli so mu uhajale k družini in dvema mladoletnima otrokoma. Ob tem ga je skrbelo še to, kako svoje tekmovalce spraviti domov. Eden izmed njih se je zaradi nastale situacije znašel v hudi osebni stiski. Irska pri reševanju svojih državljanov še zdaleč ni bila tako odzivna kot Slovenija.
Nam lahko za začetek poveste, kako ste se v tem času znašli v Združenih arabskih emiratih, natančneje v Al Ainu?
Z Juretom Lenarčičem sva trenerja irske članske kajakaške reprezentance in odločili smo se, da gremo, tako kot večina ekip, nekam na toplo na priprave. In malo predolgo smo ostali tam. Bili smo nastanjeni 120 kilometrov stran od Dubaja, približno eno uro in štirideset minut z avtomobilom od letališča. Pravzaprav smo bili pod goro, kjer se je končala dirka po Združenih arabskih emiratih.
"Večina je bila pozitivna, razen enega. Njemu se je res poznalo, da bi šel rad domov, in ker ni mogel iti, je bila panika."
Kako ste vi tam občutili vojno oziroma eksplozije? Kaj se je pravzaprav dogajalo pri vas?
Ko začneš dogajanje spremljati po telefonu, ti ni vseeno. Vseeno si rečeš, da si v Emiratih in da si varen, ampak ko ponoči na telefon dobiš opozorilo, si malo prestrašen. Potem spoznaš, da ni tako, da bi bombe kar ves čas padale, ampak si vseeno želiš domov. Predvsem te je mogoče malo strah, da bi obtičal v Emiratih naslednji mesec ali dva. Najbolj sem razmišljal o tem, kako domov spraviti tekmovalce. Predvsem dva tekmovalca sta imela težave.
Večina je bila pozitivna, razen enega. Njemu se je res poznalo, da bi šel rad domov, in ker ni mogel iti, je nastala panika. Oddaljil se je in ni mogel več trenirati. Če nam ne bi uspelo priti domov, bi verjetno potreboval psihološko pomoč. Tega fanta je res zdelalo.
K sreči so tudi njegovi varovanci varno prišli domov.
To je bil tudi za vas povsem nov položaj. Kako ste se soočali s tem?
Bilo je neprijetno, a Slovenija je ena izmed redkih držav, ki se je odločila, da odpelje svoje državljane domov. In ko sva dobila možnost za vrnitev, sva se seveda za to odločila, ampak je težko pustiti svoje tekmovalce kar nekje. Moramo vedeti, da se Irska ni odločila za reševanje svojih državljanov oziroma zdaj potekajo pogovori. Ampak to ni potekalo tako hitro. Mi smo potem kupovali vozovnice, ker smo ugotovili, da res morajo oditi. Potem so odpovedovali polete … K sreči so v soboto pred zadnjim napadom dobili polet domov iz Abu Dabija, tako da je celotna ekipa doma na varnem. Moram povedati, da so šli domov z redno linijo.
Torej ste imeli dvojno skrb? Poskrbeti ste morali za svoje varovance in nenazadnje tudi zase.
Seveda, vseeno imam doma dva mladoletna otroka in sem si želel iti domov. Na srečo so bili vsi tekmovalci stari od 25 do 30 let. So odrasle osebe in se z njimi da pogovoriti. Vsak dan smo se pogovarjali in delali načrte. Tudi z irsko zvezo smo bili ves čas v stiku, da so bili nekako pomirjeni in da so vedeli, da ljudje poskušajo narediti vse, da jih spravijo domov.
Slovenija se je hitro odzvala in začela evakuacijo
slovenskih državljanov. Kot ste dejali, pa se Irci kar nekaj časa niso odločili za to potezo. Kako so vaši tekmovalci videli to situacijo?
Ni prijetno, predvsem ko trener gre. Ni prijetno, ker ti odhajaš s tega območja, drugi pa ne vedo, koliko časa bodo še ostali. Zdi se mi, da je bila največja skrb tekmovalcev, ali bodo ostali zaprti na tistem območju. Nekako jim vzameš svobodo oziroma ne vedo, kaj bodo jutri počeli. To je za seboj potegnilo še veliko drugih stvari, zato je bilo še težje čakati.
Dubajsko letališče
Kako pa je potekala vajina evakuacija domov?
Midva sva se prijavila po navodilih, torej na spletni strani ministrstva. Potem sem poklical tudi veleposlaništvo v Abu Dabiju, ki je bilo odzivno od jutra do večera. Katerokoli vprašanje smo imeli, so bili odzivni. In tudi po pogovoru sem bil pomirjen, saj sem imel občutek, da se res trudijo in da je bil narejen načrt. Mislim, da vsak, ki je kadarkoli organiziral pot za več kot deset ljudi, ve, da je lahko kar nekaj neznank med organizacijo in ne moreš imeti takoj vseh odgovorov, predvsem pa ne v takem stanju. Verjamem, da je to res težko organizirati. In jaz nimam na tem mestu česa pripomniti. Vsi ljudje so bili zelo odzivni … Lahko samo rečem hvala lepa, da smo imeli možnost, da smo prišli domov.
Jaz res nisem imel nobene težave. Se pa je treba ob tem zavedati, da to ni turistična agencija. Veš, da je to reševanje, in si vesel, da se sploh karkoli dogaja v tej smeri. Jaz sem bil tudi pripravljen na to, da ne bi mogel odpotovati, ker se v takšni situaciji lahko zgodi karkoli. Lahko bi spet zaprli letališče. Ampak za to niso krivi tisti, ki so to organizirali. Nimam kaj povedati, samo to, da je super, da jim je uspelo tako hitro dobiti letala in tako hitro vse organizirati. Jaz bi bil zadovoljen tudi z avtobusnim prevozom, pa ni pomembno, kako dolgo bi trajalo, samo da lahko pridem varno domov. Moramo se zavedati, da smo bili teden za tem vsi doma.
Kako pa je potekala pot iz Al Aina do letališča v Dubaju?
Obvestili so naju dovolj hitro, tako da sva imela dovolj časa. Težava je bila, da občasno izklapljajo satelite, tako da nisva mogla ves čas uporabljati GPS. Malo sva se lovila, ampak sva šla toliko časa prej, da sva imela dovolj časa in sva bila pravočasno na letališču.
Kakšen je bil polet domov? Verjetno ni najbolj prijetno, če letiš skozi območje, kjer se vrstijo napadi?
Zamotiš se s pogovorom. Seveda je bil drugačen kot marsikateri drugi polet. Predvsem si vesel, da je vse skupaj za tabo in da greš domov. Seveda pri vzletu opazuješ, kaj se dogaja v zraku.
Jure Meglič je bil nekdaj vrhunski slovenski kajakaš, danes pa je uspešen trener.
Kako gledate na situacijo zdaj, ko ste doma?
Težko si je predstavljati vojno stanje, kjer se res dogaja, ker mi smo bili precej odmaknjeni od Dubaja in vsakega ognja. Bolj gre za to, da si kar naenkrat omejen. Z Juretom Lenarčičem sva gledala, kakšne so možnosti – še preden je postalo jasno, da bo Slovenija organizirala polete –, da bi domov odšla z avtomobilom. In po zemljevidu vidiš, da se takšne poti ne bi ravno lotil. Saj ni težava dolžina, ampak skozi kakšne države greš … Vsakdo, s komer sem govoril, je rekel, naj raje ostanem tam, kjer sem, saj je veliko bolj varno kot karkoli drugega.
Priprave z vašimi varovanci niso šle po načrtih. Kaj vas zdaj čaka, počitek ali že razmišljate, kako boste nadomestili trening, ki ste ga izgubili v Al Ainu?
Jutri (z Juretom smo se pogovarjali v nedeljo, op. p.) že imamo sestanek s tekmovalci. Do izbirnih tekem moramo spremeniti načrt in videti, kako je s financami. Zagotovo moramo nekaj spremeniti glede na to, da smo priprave skrajšali za deset dni.
Preberite še:
