Janja Garnbret
Ponedeljek, 29. 6. 2026, 4.00
1 mesec, 2 tedna
Intervju s prvo damo vertikale
Janja Garnbret: Ampak saj veste, jaz nikoli ne spim na lovorikah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,68
"Absolutno je privilegij, da lahko delam to, kar imam najraje. Res pa je, da sem zdaj morda že bolj v tistih letih, ko se vendarle malo bolj zavedam besede upokojitev," pravi najboljša športna plezalka vseh časov Janja Garnbret.
Janja Garnbret je pred olimpijskimi igrami v Parizu leta 2024 trenerju Romanu Krajniku naštela tri velike cilje, ki jih želi še doseči: 50 zmag v svetovni seriji, še eno olimpijsko zlato medaljo in deset naslovov svetovne prvakinje. Danes ima vse troje. In še več. V zgolj dveh tednih je premaknila dve novi meji: v skali je preplezala slovito Bibliographie z oceno 9b+, na tekmi v Innsbrucku pa slavila jubilejno 50. zmago v svetovni seriji. Toda če kdo misli, da je s tem zgodba zaokrožena, se moti. "Ampak saj veste, jaz nikoli ne spim na lovorikah," je v intervjuju za Sportal namignila najboljša športna plezalka vseh časov. Za večino bi bil to vrhunec kariere. Za 27-letno Korošico je očitno le nova odskočna deska.
Ko smo nazadnje sedeli na istem mestu, smo se pogovarjali o vaši 40. zmagi, mimogrede pa tudi o tem, da imate na Instagramu pol milijona sledilcev. Zdaj smo spet tukaj. Ob vaši 50. zmagi in mimogrede tudi ob milijonu sledilcev na Instagramu. Čutite, da ob rasti vaših dosežkov raste tudi vaša odgovornost in vpliv zunaj plezalne scene? Milijon sledilcev je ogromna platforma za posredovanje sporočil.
Res je, imam ogromno platformo in zdaj ne morem več delati kar nekaj (smeh). Čutim veliko odgovornost. Zavedam se, da sem vsem na očeh in da je vse, kar naredim, pod drobnogledom. Sama želim biti dober zgled, predvsem vsem, ki prihajajo za mano. Rada bi jim pokazala pot in bila dober zgled ne samo v plezalnem smislu, ampak tudi na drugih področjih.
"Težko je določiti, kdaj zaključiti športno kariero, ko pa je to vse, kar poznaš. To je tvoje celo življenje."
Takrat sem vas, glede na to, da se je po materinskem dopustu na tekme vrnila južnokorejska veteranka Jain Kim, ki je imela takrat 34 let, vprašala, ali si predstavljate, da bi pri teh letih še vedno tekmovali. Takrat ste rekli: ne, ni šans. No, Jain Kim ima zdaj 37 let in še vedno tekmuje. Kakšno je vaše mnenje danes?
Sama vedno pravim, da dokler imaš motivacijo, dokler še vedno uživaš na tekmah, dokler imaš voljo, da greš z veseljem na tekmo in dokler imaš rad pritisk tekmovanj ter ves direndaj okoli njih, je to super.
In ja, strinjam se, leta se kar prestavljajo. Tudi sama sem pred približno desetimi leti, ko je bila Mina Markovič stara 26 ali 27 let, razmišljala: zakaj še vedno vztraja, saj je že vse dosegla. Zdaj, ko sem sama v teh letih … Kaj naj rečem? Težko je določiti, kdaj zaključiti športno kariero, ko pa je to vse, kar poznaš. To je tvoje celo življenje.
Pred dnevi sem zasledila izjavo italijanske smučarke Sofie Goggia, ki je dejala, da je življenje vrhunskega športnika privilegij in da zato v času, ko je še vrhunska športnica, ne razmišlja o tem, kaj bi počela po koncu kariere zunaj tega sveta. Najbrž se strinjate?
Absolutno je privilegij, da lahko delam to, kar imam najraje. Res pa je, da sem zdaj morda že bolj v tistih letih, ko se vendarle malo bolj zavedam besede upokojitev. Čeprav se še ne nameravam upokojiti in o tem niti ne razmišljam, sem glede tega bolj ozaveščena kot prej, recimo pred petimi leti.
Kot rečeno, o upokojitvi še ne razmišljam. Tudi to, da v Innsbrucku v finalu nisem bila najstarejša (smeh), mi je dalo dodatno motivacijo. Takole bom rekla: na tekmah uživaš, ko zmaguješ, in zmaguješ takrat, ko uživaš.
In ko ne zmaguješ več?
Potem je treba motivacijo najti nekje drugje oziroma zamenjati perspektivo, da ti to omogoči, da spet lahko tekmuješ tako kot nekoč. Navsezadnje se vsi spreminjamo. Vsi odraščamo, naše prioritete se spreminjajo in ni vedno lahko, ravno zato je tako pomembno, da imamo okoli sebe ljudi, ki nas vodijo skozi vse to.
Na novinarski konferenci ste omenili trenerja Romana Krajnika, češ da ima vaše naslednje projekte najbrž že v glavi …
Res je, in to ne samo za letos. Načrte ima že za naslednji dve leti (smeh). Verjetno ima v glavi že vse splanirano, sama pa se še nisva pogovorila o podrobnostih. Se pa veliko pogovarjava o tem, kaj naju še čaka. Načeloma sva pri teh razmišljanjih kar složna. V bistvu je tako, da karkoli jaz razmišljam, je on že zdavnaj domislil. In obratno.
"Roman ima načrte že za naslednji dve leti (smeh). Verjetno ima v glavi že vse splanirano, sama pa se še nisva pogovorila o podrobnostih."
Od vaše prve zmage v Chamonixu je minilo deset let. Bi rekli, da so hitro minila? Ko se spomnite svojih začetkov na tekmah, na velikem odru, kaj je danes najbolj drugače? Kaj pogrešate iz tistega obdobja?
Ne bi rekla, da karkoli pogrešam, niti ne bi ničesar spremenila. Če bi morala kaj reči svoji 16-letni različici, ne vem, ali bi ji sploh kaj rekla. Morda samo to: saj boš 'zgruntala', se boš že naučila skozi leta. Ko danes pomislim na teh deset let, se mi zdi, da so res hitro minila. Prisežem, kot da sem bila ravno stara 17 let (smeh).
Zato vedno, ko me kdo vpraša za nasvet, rečem: samo uživaj. Kot bi mignil, boš star 27 let in ljudje te bodo začeli spraševati, kdaj se boš upokojil. Kljub temu, da je teh deset let res hitro minilo, pa se mi ob misli na vse, kar sem dosegla, zdi, kot da imam že 40 let.
Ena zanimivost: pred olimpijskimi igrami v Parizu sem Romanu rekla, da si želim doseči tri stvari: 50 zmag, še eno zlato olimpijsko medaljo, torej skupaj dve, in deset naslovov svetovne prvakinje. Zdaj imam vse to, pa sem še vedno tukaj. In že razmišljam naprej. Šestdeset zmag se prav tako ne sliši slabo, pa še dve olimpijski medalji. Enako velja za 12. naslov svetovne prvakinje.
Sreča po preplezani smeri Bibliographie ...
V 14 dneh ste dosegli dva mejnika, o katerih drugi lahko le sanjajo. Po navadi je tako, da ko dosežemo velik cilj, zbolimo oziroma se energetsko izpraznimo, pri vas pa nič ne kaže na to.
Ja, ker je drugače, kot je bilo po olimpijskih igrah. Tam za en cilj delaš štiri leta, in ko ga dosežeš, ti breme odpade z ramen. Res si izmučen – čustveno, mentalno in fizično.
V mojem primeru pa sta plezanje v skali in tekmovalno plezanje dva tako različna svetova, da se ju ne da primerjati. Smer v skali bo ostala za vedno. Lahko bi jo preplezala čez deset let, pa bi bila še vedno enaka. Nikogar ni, ki bi ti rekel, kdaj moraš v steno. Nimaš časovne omejitve, si v naravi, samo ti in skala, in lahko delaš, kar hočeš. V narekovajih, seveda.
Na drugi strani imaš tekme, kjer delaš za en cilj, imaš časovno omejitev in rezultat izveš takoj. Vsaka od teh sfer ima svoj čar. Morda bi rekla, da sem bila po tem, ko mi je uspelo preplezati Bibliographie, še bolj 'nahajpana' za Innsbruck, ker sem uspela narediti eno veliko kljukico v spektru svojih ciljev. Zdi se mi, kot da so se mi možgani kar sprostili.
Prej je bilo tako, da sem o smeri razmišljala, ko sem šla spat, in ko sem se zbudila. Lahko rečem, da je Bibliographie miselno okupirala celoten začetek leta, vključno z uvodnimi tekmami na Kitajskem. Šele v Innsbrucku sem ugotovila, koliko me je ta smer v resnici žrla, preden sem jo splezala.
Če se vrnem k vprašanju … Mislim, da sem bila, ko sem dosegla cilj v skali, morda izmučena samo v skalnem plezanju, za tekme pa me je to samo še dodatno spodbudilo. Kako naj to razložim? Vzgojena sem bila kot tekmovalka, po duši sem tekmovalka, ta svet mi je bližji in bolj domač. Zame je to kot dnevna soba, medtem ko je plezanje v skali drug svet. Če bi morala zdaj na novo projektirati smer, ne vem, ali bi to mentalno zmogla. Če bi se zdaj vrnila v Ceüse, bi samo plezala, morda lažje smeri, samo da grem in plezam.
Kdaj bo po vašem mnenju dozorel čas, da se boste spet posvetili novemu projektu v skali?
Po moje je to zelo povezano s tem, kakšne so zunaj temperature. Trenutno si ne predstavljam, da bi bila kje brez klime (smeh). Morda po tekmi v Kopru (4. in 5. september), ko se bo vse skupaj spet malo umirilo in bo še malce hladneje.
Prej ste omenili Kitajsko. Obe tekmi, na balvanih in v težavnosti, ste končali na drugem mestu. Vas je to grizlo ali ste vedeli, kje ste naredili napako in da je to nekaj, kar lahko popravite?
Seveda sem bila malo razočarana, ampak ne toliko zaradi drugega mesta, bolj zaradi načina, kako sem se lotila tekme oziroma kako sem plezala in kje sem bila z glavo. Po premisleku sem to pripisala tudi noriji s kitajskimi oboževalci. Bilo je res noro. Niti enega treninga nisem mogla opraviti sama.
Ljudje so takoj izvedeli, kje sem. Obstaja Red Note, nekakšen kitajski Instagram oziroma TikTok, in vsak, ki me je opazil, je to objavil na tej platformi. Čez 15 minut je bilo tam 100, 200 ljudi. In potem te vsi gledajo, snemajo ... Skratka, z Romanom nisva mogla opraviti niti enega treninga v miru in sama.
Mislim, da se je to poznalo tudi na tekmi. Bila sem kar malo raztresena, pa še Bibliographie se mi je motala po glavi, in nisem tekmovala tako, kot znam. Delala sem res neumne napake, takšne, kot jih že dolgo nisem.
Dobro je bilo to, da sem vseeno videla, da sem pripravljena. Že v polfinalu na balvanih sem na primer pokazala, da je vse v redu, ni pa bilo pravega zaključka za piko na i. Ampak vseeno me ni skrbelo. Iz tega sem se nekaj naučila, teh napak ne bom več ponavljala, gremo naprej.
Zanimivo pa mi je bilo, da so se ljudje takoj začeli spraševati, ali je to konec moje kariere, ali je to razočaranje, ali je to Janjin konec ... Običajno ne berem stvari o sebi, pa vendar ... No, ni neko veliko razočaranje, saj sem bila še vseeno druga!
Okroglo 50. zmago v svetovni seriji je dosegla v Innsbrucku, enem njenih najljubših prizorišč.
Tudi pri Tadeju Pogačarju, ki v kolesarstvu dominira podobno kot vi v plezanju, je podobno. Če ne zmaga, se že govori, da se bliža koncu kariere. Sam je že dejal, da bi rad zmagal vse največje dirke. Kaj pa vi? Vi ste zmagali že vse.
Lahko rečem, da sem dosegla vse, kar sem si želela, in še več. Ampak saj veste, kakšna sem, vedno hočem še več. Ne zato, ker sem že zmagala, ampak zato, ker hočem zmagati še enkrat.
Velikokrat ste že rekli, da ste perfekcionistka. Bi rekli, da vas to kdaj ovira ali je ravno to vaša prednost?
Oboje hkrati. Po eni strani me je moj perfekcionizem pripeljal do tega, kjer sem danes. Del vsega, kar sem dosegla, pripisujem tudi svojemu perfekcionizmu. Po drugi strani pa bi bila rada manj zahtevna do sebe. Rada bi si dala malo več svobode, si dovolila, da kdaj tudi kaj ni v redu. Ampak nisem tak človek.
Najboljše tri na tekmi v težavnosti v Innsbrucku: Annie Sander (2. mesto), zmagovalka Janja Garnbret in tretjeuvrščena Chaehyun Seu.
Vaše tekmice so vse mlajše. Bi rekli, da vas ogrožajo ali je razlika med vami in njimi še vedno velika?
Povsem naravno je, da na sceno prihajajo vse mlajše punce. Spomnim se sebe pri 16 letih. Navdušen si že samo zato, ker si na tekmi. Želiš se dokazati in vse je v tvoji glavi bolj potencirano kot čez deset let, ko stvari vidiš drugače.
Punce trdo trenirajo in seveda sem jaz tista, ki jo želijo premagati. Ampak kot veste, jaz nikoli ne spim na lovorikah. Vsako leto želim biti boljša in korak pred vsemi.
Kaj je še novega v življenju Janje Garnbret?
Hiša! Temeljna plošča je postavljena in v začetku julija bodo začeli graditi hišo. Tudi to je ogromen projekt, v katerega me je zelo potegnilo in ga želim zaključiti še letos. Računam, da bom vseljena marca prihodnje leto. Da si uredim gnezdo in imam nekaj, kar je moje. Potem mi bo še ena stvar manj obremenjevala glavo.
Preberite še:
