SiolNET. Sportal Drugi športi
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju z judoistko Ano Velenšek

Dekle, ki je preslišalo zdravniška navodila in osvojilo tisto, kar je verjelo, da mu pripada

10

termometer

Ana Velenšek
Foto: Stanko Gruden, STA

Ana Velenšek je po 17 letih treningov in odrekanja avgusta letos s pretrganimi križnimi vezmi osvojila bronasto olimpijsko medaljo. Njena brezkompromisnost in pripravljenost tvegati zdravje za dosego olimpijskega odličja sta pritegnili mnoge. Kaj danes meni o olimpijski epizodi, znamenitem davljenju, ki ni bilo tako grozljivo, kot so nam ga servirale televizijske kamere, in prihodnosti, ki ne bo večno judoistično obarvana.


Judoistka Ana Velenšek je eno od osrednjih imen slovenske olimpijske odprave v Rio de Janeiro. Z bojem na življenje in smrt v prenesenem pomenu, in to kljub hudi poškodbi kolena, zaradi katere so jo odpisali domala vsi zdravniki, ki so se ukvarjali z njeno težavo, je z osvojitvijo bronaste olimpijske medalje navdušila slovensko javnost, hkrati pa spodbudila pomisleke kritikov, ki so težko razumeli razlog za tveganje, ki ga je športnik pripravljen vložiti v svoj olimpijski nastop.

Anamari Klementina, to je njeno uradno ime, je zasebno precej drugačna kot na tatamijih. Brez sledu o mrkem pogledu in popolne osredotočenosti na nasprotnico. Nasmejana, zgovorna, sončna.

S 25-letno športnico in pripadnico Slovenske vojske, ki ima doma poleg številnih odličij tudi srebrno in bronasto medaljo z evropskih in svetovnih prvenstev ter seveda olimpijski bron, smo se pogovarjali nekaj ur pred njenim prvim tekmovanjem po operaciji. Na tekmovanju v parternih borbah, ki ga je Judo klub Sankaku na Lopati letos organiziral že deseto leto, se je uvrstila v finale, tam pa je morala priznati premoč klubski kolegici, aktualni olimpijski, svetovni in evropski prvakinji, najboljši judoistki leta 2016 Tini Trstenjak in kolenu, ki jo še vedno spominja na olimpijsko avanturo.


Ana Velenšek je pred dnevi prvič po olimpijskih igrah okusila tekmovalni adrenalin. Na 10. turnirju v parterni borbi, ki ga organizira judo klub Sankaku na Lopati, se je uvrstila v finale, tam pa izgubila v borbi z aktualno olimpijsko prvakinjo in njeno klubsko kolegico Tino Trstenjak. Ana Velenšek je pred dnevi prvič po olimpijskih igrah okusila tekmovalni adrenalin. Na 10. turnirju v parterni borbi, ki ga organizira judo klub Sankaku na Lopati, se je uvrstila v finale, tam pa izgubila v borbi z aktualno olimpijsko prvakinjo in njeno klubsko kolegico Tino Trstenjak. Foto: Grega Valančič/Sportida

Začniva z ženskim vprašanjem. Kako združljiv je judo z ženstvenostjo? V drugih športnih panogah, kot je na primer atletika, športnice pogosto videvamo z dolgimi nohti in popolnim mejkapom, enako velja za bolj umetniške športe, kot so drsanje, gimnastika in ritmična gimnastika. V judu je ženstvenost bolj skrita, se motim?

Res je. Razlogov za to je več. Po eni strani to zahtevajo pravila. Nalakirani nohti na rokah so prepovedani, na nogah so lahko obarvani le v nevtralnih barvah. Zaradi potenja je uporaba pudra brez smisla, iz istega razloga tudi uporaba maskare ni mogoča, vsaj če ne želimo biti razpackane in kot pande okrog oči.

Nekatera dekleta se sicer odločajo za umetne trepalnice, med njimi je tudi olimpijska zmagovalka iz Ria, Američanka Kayla Harrison, nekatera si barvajo lase.

Mejkap si v judu bolj težko privoščimo, pa tudi sicer nisem ravno ljubiteljica ličenja. V skrajni sili si namažem trepalnice, za kožo pa zadostuje že navadna krema za nego otroške kože.


Preberite še preostale Sportalove preglede leta 2016:
-> Izbor novinarjev Sportala: Športniki, bili ste nam v navdih!
-> Mladenka in mladeniči, ki žlahtnijo slovenski šport
-> Športne fotografije, ki ne potrebujejo komentarja

-> Objave, ki so leta 2016 najbolj odmevale na družbenih omrežjih


Društvo športnih novinarjev Slovenije jo je izbralo za drugo najboljšo slovensko športnico v letu 2016. Priznanje ji je izročil nekdanji smučarski skakalec Primož Peterka. Društvo športnih novinarjev Slovenije jo je izbralo za drugo najboljšo slovensko športnico v letu 2016. Priznanje ji je izročil nekdanji smučarski skakalec Primož Peterka. Foto: Grega Valančič/Sportida

Na prireditvi za izbor najboljšega športnika leta, kjer vas je Društvo športnih novinarjev Slovenije na podlagi vaših dosežkov v letu 2016 postavilo na drugo mesto, takoj za Tino Trstenjak, ste presenetili v bolj elegantni podobi.

Res je, da sem se oglasila pri frizerju, za ličenje pa so poskrbeli na televiziji, kjer naju je s Tino čakalo snemanje.

Mediji vas naslavljamo z Ano Velenšek, nekateri so vam nadeli vzdevek Anakonda, ki vam ni blizu, v resnici pa ste Anamari Klementina. Kdo vas je nazadnje poklical Klementina?

Zdravnik, pa se sploh nisem odzvala, ker nisem vedela, da kliče mene. Vsi me kličejo Ana. Klementina sem zato, ker je bilo to ime moji mami zelo všeč.

Ko boste potegnili črto čez leto 2016, kakšno oceno mu boste namenili? Omenili ste že razočaranje nad tem, da ste letos ostali brez medalje na evropskem prvenstvu, ste jo pa zato prinesli z olimpijskih iger.

Za mano je uspešno leto. Vseh ciljev sicer nisem izpolnila, saj mi manjka evropska medalja, imam pa zato olimpijsko. Nemka, ki mi jo je vzela na evropskem, je ista Nemka, ki sem jo premagala na olimpijskih igrah. Z letom sem zadovoljna, seveda pa to ne velja za poškodbo.

Čustven trenutek za Ano Velenšek. Na njenih prvih olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu ji je spodrsnilo na prvi stopnički, v prvem krogu, štiri leta pozneje v Rio de Janeiru pa je osvojila bronasto kolajno. Čustven trenutek za Ano Velenšek. Na njenih prvih olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu ji je spodrsnilo na prvi stopnički, v prvem krogu, štiri leta pozneje v Rio de Janeiru pa je osvojila bronasto kolajno. Foto: Stanko Gruden, STA

Poškodovali ste se le nekaj tednov pred olimpijskimi igrami …

Da, pet tednov prej, 5. julija, na mamin rojstni dan. Ta datum si bom zapomnila za vedno. Ko sem mamo klicala domov, da ji čestitam, ji za poškodbo raje nisem povedala, nisem ji želela pokvariti dneva. Zgodilo se je na zadnji dan priprav v Španiji in še isti dan smo odleteli domov, tako da je tako ali tako izvedela precej hitro.

Ste takoj vedeli, da je nekaj narobe?

Ne. Tokrat ne. Bolečine so bile prisotne, vendar mi noga ni otekla, zato sploh nisem razmišljala o tem, da gre za kaj hujšega. Trenerja Fabjana je zanimalo, ali sem slišala pok, vendar ga nisem. Niti modrice nisem imela, te pa so običajno spremljevalec utrganin.

Prvi, ki mi je pregledal koleno, je bil avstrijski fizioterapevt, ki je takoj ocenil, da gre za poškodbo sprednje in stranske križne vezi. Skoraj prepričan je bil, da sta pretrgani, a še vedno smo upali, da sta samo natrgani, ne pa tudi pretrgani.


Sobotni intervjuji na Sportalu:

-> Teoman Alibegić: daleč od nje, a še vedno s Slovenijo v srcu
-> Filip Flisar: športnik, ne pa zabavljač in ambasador brkov
-> Žan Košir: En dan si, drug dan te ni

-> Boštjan Kline: Zaradi slabega rezultata še nisem slab človek


5. julija 2016, samo pet tednov pred olimpijskimi igrami, se ji je podrl na svet. Na mednarodnih pripravah v Španiji si je hudo poškodovala koleno. 5. julija 2016, samo pet tednov pred olimpijskimi igrami, se ji je podrl na svet. Na mednarodnih pripravah v Španiji si je hudo poškodovala koleno. Foto: Stanko Gruden, STA

Dan po poškodbi so v Zagrebu opravili magnetno resonanco in že tam se je pokazalo, da je stanje zelo resno. Šele takrat sem doživela šok in se zavedala, da je morda konec sanj o olimpijski medalji.

Posnetke smo pokazali tudi zdravniku Olimpijskega komiteja Slovenije, doktorju Matjažu Vogrinu, ki mi je nastop na olimpijskih igrah odsvetoval, saj, da tam tako ali drugače ne bom mogla doseči vidnejšega rezultata. Njegovo mnenje je potrdilo tudi več drugih zdravnikov, ki so vsi po vrsti dvigovali roke od mojega primera.

Poškodba se je zgodila na mednarodnih pripravah v kraju Castelldefels. Menda ste imeli zelo pestro pot do Barcelone, kjer naj bi vas pregledal zdravnik.

Res je. (smeh, op. a.) Rešilec naj bi me odpeljal proti Barceloni, ki je samo 11 kilometrov oddaljena od Castelldefelsa, mi pa smo se vozili celo večnost. Izkazalo se je, da sta se reševalki izgubili na cesti.

Meni ni bilo preveč prijetno. Zaradi tresenja vozila in bolečin je bilo ravno obratno. No, potem se je izkazalo, da je bolje, da me odpeljejo v zasebno kliniko v Castelldefelsu. Tam so v nekaj minutah uredili vse potrebno za rentgensko slikanje. V 15 minutah sem bila gotova.

Odločitev, da kljub poškodbi nadaljuje s pripravami na najpomemnejšo tekmovanje v karieri, je Ana sprejela skupaj s trenerjem Marjanom Fabjanom. Odločitev, da kljub poškodbi nadaljuje s pripravami na najpomemnejšo tekmovanje v karieri, je Ana sprejela skupaj s trenerjem Marjanom Fabjanom. Foto: Grega Valančič/Sportida

Na kliniki v Salzburgu ste obiskali tudi Mohameda Khalifo, ki menda že 40 let brez operativnega posega celi strgane križne vezi. Je tudi to pomagalo, da ste prestali olimpijske borbe?

Ne vem, kaj mi je delal, bolelo pa je grozno. Kar dve uri sem bila v njegovi ordinaciji in skoraj ves čas sem jokala od bolečin. Svetoval je, naj za štiri tedne, olimpijske igre pa so bile čez pet tednov, judo pustim ob strani, vendar tega priporočila nisem mogla upoštevati. Pozneje sem mu poslala zahvalo za pomoč in informacijo o medalji.

Kdo se je odločil, da tvegate z olimpijskim nastopom?

Odločitev sva s Fabijem sprejela skupaj. Že naslednji dan mi je pripravil prilagojen trening. Kakih 14 dni sem trenirala tudi na skrivaj v klubu. Razen dveh fantov, ki sta mi pomagala pri sparingu, nihče ni vedel, da treniram judo. Vsi so mislili, da na fitnesu krepim roke.

"Vse do zadnjega nisem bila prepričana, kako bom izpeljala nastop na olimpijskih igrah. Pet tednov pred igrami nisem okusila prave borbe." "Vse do zadnjega nisem bila prepričana, kako bom izpeljala nastop na olimpijskih igrah. Pet tednov pred igrami nisem okusila prave borbe." Foto: Grega Valančič/Sportida

Prvi teden po poškodbi sploh nisem mogla stopiti na nogo. Znova sem obiskala avstrijskega fizioterapevta, ki me je pregledal že v Španiji. Pokazal mi je, kako naj si pomagam s kineziotejpi. Sicer pa so vse borbe v klubu potekale v znamenju tega, da so vsi pazili, kako se borijo, edino roke sem lahko uporabljala tako, kot je treba.

Kdo je najbolj verjel v vas?

Fabi. Precej bolj kot jaz sama. Do zadnjega dne nisem bila prepričana, kako bom izpeljala borbe na olimpijskih igrah. Po petih tednih brez prave borbe si nisem predstavljala, kako bom vse zdržala vse obremenitve na blazinah. No, Fabi se je ves čas vedel tako, kot da se ni nič zgodilo. (smeh, op. a.) On je bil res 100-odstotno prepričan vame.

Preostale tekmice so verjetno vedele za vaš položaj?

Da, zato ker sem se poškodovala na mednarodnih pripravah, kjer so bile prisotne vse moje tekmice. Vsi so videli, da so me odnesli v reševalno vozilo.

Tekmica v boju za tretje mesto, Nemka Lusie Malzahn, jo je premagala na letošnjem evropskem prvenstvu. Velenškova ji je na olimpijskih igrah vrnila milo za drago. Tekmica v boju za tretje mesto, Nemka Lusie Malzahn, jo je premagala na letošnjem evropskem prvenstvu. Velenškova ji je na olimpijskih igrah vrnila milo za drago. Foto: Stanko Gruden, STA

In v borbah so verjetno načrtno merile na poškodovano koleno?

Da, to je bilo zelo očitno, vendar ne v prvem krogu. Takrat so sicer vsi vedeli, da sem poškodovana, niso pa vedeli, katero koleno je kritično. Vendar pa tega ni težko ugotoviti. Če tekmovalca podrobno opazuješ med borbo, hitro ugotoviš, kako in kaj.

Druga borba s Kubanko je bila že precej bolj kritična, vendar se me je lotevala z napačne strani, da bi mi povzročila kakšno večjo škodo. (smeh, op. a.)

Vašo tekmico v boju za tretje mesto, Nemko Lusie Malzahn, ste premagali z davljenjem. Za nas pred televizijskimi zasloni je bilo to videti precej grozljivo, na meji, v resnici pa je davljenje v judu nekaj povsem običajnega. Lahko pojasnite za kaj gre?

Da, davljenje je v judu nekaj povsem običajnega, čeprav se mi vedno, ko to izrečem, vsi smejijo. Kako da je to lahko normalno, me sprašujejo? Je normalno, je pa res, da nikoli ni videti tako grdo, kot je bilo videti v mojem primeru. Običajno je tekmovalec, ki se ga obvladuje z metodo davljenja, z obrazom obrnjen v blazino in ne naravnost v kamere.

Ko sem si ogledala posnetek, me je bilo groza. Priznam. Načeloma pa to ni tako grozno.

Nemka se ni želela vdati tudi takrat, ko so ji ustnice pomodrele in je bila povsem zaripla v obraz. "Davljenje v judu ni nič posebnega, je pa res, da so običajno tekmovalci v takem primeru obrnjeni v blazino in se njihovega obraza ne vidi tako dobro, kot se ga je na olimpijskih igrah. Videti je bilo grozno," se spominja Velenškova. Nemka se ni želela vdati tudi takrat, ko so ji ustnice pomodrele in je bila povsem zaripla v obraz. "Davljenje v judu ni nič posebnega, je pa res, da so običajno tekmovalci v takem primeru obrnjeni v blazino in se njihovega obraza ne vidi tako dobro, kot se ga je na olimpijskih igrah. Videti je bilo grozno," se spominja Velenškova. Foto: Stanko Gruden, STA

Pa se pri lahko zgodi tudi kaj hujšega?

Ne, tudi sama sem na treningih zaradi davljenja že dvakrat zaspala. Nič posebnega, dvignejo ti noge in si okej. 

Kako veš, kako daleč lahko greš in kako dolgo lahko vztrajaš pri tem prijemu?

Tekmeca lahko daviš, vse dokler z roko ne udari ob podlago, kar je znak za prekinitev borbe. Vsak mora sam pri sebi vedeti, kdaj ga začne zmanjkovati.

Kaj pa bolečine?

Bolečina je prisotna samo v primeru, ko te tekmovalec grabi za sapnik, to res boli. V mojem primeru ni šlo za tako potezo, saj sem ji s kimonom pritiskala na vratno žilo, kar ji ni povzročalo bolečin, ji je pa počasi zmanjkovalo zraka. Preprosto te zmanjka. Sama sem zaspala že na oba načina in vem, kako je. (smeh, op. a.)

Trener Marjan Fabjan je stoodstotno zaupal v sposobnosti svoje varovanje. V čast njeni medalji je jeseni z Lopate romal na Brezje. Trener Marjan Fabjan je stoodstotno zaupal v sposobnosti svoje varovanje. V čast njeni medalji je jeseni z Lopate romal na Brezje.

Zdelo se nam je, da je Nemka za medaljo pripravljena tvegati življenje. Kako ste vi doživljali njen odpor?

Šlo je za olimpijsko medaljo in pri tem bi vsak od nas naredil vse, da bi jo dobil. Če bi kdo na meni izvajal vzvod, bi pustila, da mi zlomi roko, samo da bi sodnik prekinil borbo. Logično je, da tudi ona ni bila pripravljena popustiti in je vztrajala, kolikor dolgo je bilo to mogoče.

Pričakovala je, da bom izvedla vzvod, v tem sem res dobra, zato si je zaščitila roke, na vrat pa je pozabila.

Potem med vama ni zamer? Ni bila ravno navdušena, ko vam je morala podati roko.

Ne. Bila pa je skrajno razočarana. Podobno razočaranje sem letos občutila na evropskem prvenstvu, pa je nižji rang tekmovanja kot olimpijske igre, kjer imaš priložnost le vsake štiri leta. Tako kot sem bila jaz vesela, ravno toliko je bila ona razočarana.

"Tako kot sem bila jaz vesela, je bila Nemka razočarana." Nepopisno, torej. "Tako kot sem bila jaz vesela, je bila Nemka razočarana." Nepopisno, torej. Foto: Stanko Gruden, STA

Nepopisno, torej.

Tako je.

Kdaj ste izvedeli, da je trener Fabjan obljubil, da bo v čast vaši olimpijski kolajni romal peš na Brezje?

Ne spomnim se točno, ali se je to zgodilo na poti v olimpijsko vas ali naslednje jutro – od vsega adrenalina in evforije, potem pa tudi bolečin v nogi, se bolj megleno spomnim, kaj se je dogajalo – vem pa, da je rekel: O, pa veš, kaj sem jaz obljubil?

Obljubo, da bo romal peš na Brezje je pozneje tudi izpolnil. Kako vas sicer zmotivira? Vam prigovarja, da zmorete, da ste dobri in podobno?

Ne, ravno nasprotno, vendar s tem najbolje doseže učinek.

Varovanci Marjana Fabjana na blazini slišijo samo njegov glas, hrup in navijanje pobvsem odmislijo. Varovanci Marjana Fabjana na blazini slišijo samo njegov glas, hrup in navijanje pobvsem odmislijo. Foto: Ana Kovač

Vaša nekdanja klubska kolegica, danes trenerka v klubu Sankaku Urška Žolnir je v intervju za Siol.net pred časom dejala, da na blazini sliši samo Fabjanov glas, četudi je v dvorani več tisoč ljudi. Tudi vi?

Enako. Ne slišim hrupa, čisto zares slišim tišino in Fabijev glas. Tako smo navajeni in osredotočeni na borbo. Verjetno smo podzavestno tako programirani.

Kdaj ste začeli trenirati pod njegovim nadzorom?

Mislim, da leta 2005 ali 2006.

Pri Marjanu Fabjanu ni milosti in ni popuščanja. "S tem nimam nobenih težav," pravi Velenškova. Pri Marjanu Fabjanu ni milosti in ni popuščanja. "S tem nimam nobenih težav," pravi Velenškova. Foto: STA

Ste poznali njegov sloves?

Seveda, vendar sama s tem nimam nobenih težav. Vsi vemo, da ko se trenira, se trenira na polno, zato se dosegajo rezultati. Preprosto. Ni milosti in ni popuščanja.

Zanimivo je, da se tudi starši mladih judoistov ne vmešavajo v njegovo delo in pristop.

Zato, ker je znano, kakšen je sistem dela, tako kot se ve, da ga starši ne bodo spremenili. Potem pa je njihova odločitev, ali bodo otroka vpisali na judo ali ne. Otrok še vedno lahko trenira zgolj rekreativno ali samo nekaj let. Ve se, kako je v klubu, in verjetno se starši tudi na podlagi tega odločijo, ali bodo otroka vpisali k judu ali ne.

Glede na to, da rezultati ne izostajajo, mislim, da način Fabijevega dela ne bi mogel biti sporen.

Znan je tudi po vzgojnem momentu.

Da, vendar morajo tega doseči že trenerji v nižjih selekcijah. Fabi se ne more ukvarjati z vsakim posebej in mu razlagati pravil discipline v klubu. V skupini je treba delati in se podrejati treningom takšnim, kot so. Njegovo delo je to, da iz nas izvleče največ.

V 17 letih, kolikor jih namenja judu, še nikoli ni zamudila na trening. V 17 letih, kolikor jih namenja judu, še nikoli ni zamudila na trening. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zamuja se ne.

Sama imam zelo grdo navado: vsepovsod zamujam, samo na trening ne. V 17 letih, kolikor treniram judo, nisem niti enkrat zamudila na trening.

Kaj se zgodi, če zamudiš, kakšna naloga te čaka?

Ne vem, ker si nihče ne upa zamuditi. (smeh, op. a.)

Znano je, da Fabjan prezira prehranske dodatke, energetske napitke in podobno in stavi na zdravo pamet tudi v prehranjevanju. Kako se tega področja loteva konkurenca? Najbrž imajo v svojih vrstah tudi nutricioniste.

Seveda. Mislim, da smo zelo redki, če ne celo edini v judu, ki ne jemljemo nobenih dodatkov.  V primerjavi z nekaterimi drugimi ekipami, ki goltajo tablete. Zdravniki in nutricionisti jim kar delijo tablete, neverjetno. Celo škatlice z imeni imajo. Tega pri nas ni. Pri nas je vse naravno. Marsikdo nas vpraša: Pa kako ste lahko potem tako močni? Delo, delo, delo, jim odgovarjam.

Olimpijska medalja ji je prinesla prepoznavnost, drugega ne, pravi. Olimpijska medalja ji je prinesla prepoznavnost, drugega ne, pravi. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Kaj vam je prinesla olimpijska medalja? Kaj je spremenila v vašem življenju?

Razen prepoznavnosti, ljudje me še vedno ustavljajo na cesti in mi čestitajo, nič. Sem pa z njo dosegla svoj cilj.

Po olimpijskih igrah vas je čakala operacija kolena, nato rehabilitacija, zdaj se že počasi spet vračate na tatamije. Kako ste si sicer začrtali življenje, če se osredotočiva na krajši rok?

Počasi se spet lotevam treningov, danes (pogovarjali smo se v četrtek, op. a.) se bom prvič borila po poškodbi, sicer pa s težjimi tekmovanji lahko začnem šele šest mesecev po operaciji. Prva večja tekma me čaka junija v Podčetrtku. Upam, da se mi vrne občutek za tekmovanja in da se vrnem na raven, na kateri sem bila.

Kar pa zadeva dolgoročne načrte, si želim končati fakulteto in si nekoč ustvariti družino.

Svoje poklicne poti si ne predstavlja v judu, ampak v socialnih vodah. Kot organizatorka socialne mreže. Svoje poklicne poti si ne predstavlja v judu, ampak v socialnih vodah. Kot organizatorka socialne mreže. Foto: Grega Valančič/Sportida

Si svojo poklicno prihodnost predstavljate v judu?

V vlogi trenerke si sebe ne predstavljam, bi pa mogoče pomagala pri treningih otrok. Svojo poklicno pot vidim bolj v smeri organizatorke socialne mreže. Gre za povezavo med centri za socialno delo, varnimi hišami, domovi za ostarele, kriznimi centri in domovi za brezdomce.

Na primer, kot brezdomec izgubiš socialno mrežo. Večino zapustijo družina in prijatelji. Enako velja za otroke, ki zaradi nasilja v družini dom dobijo v varnih hišah, tam pa so odcepljeni od sveta, ki so ga poznali, in se težko vklopijo v družbo.

Naša naloga je, da jim pomagamo pri navezovanju stikov, in jih naučimo sprejemati to, kar se jim je zgodilo. Enako velja za starostnike. Številni se, ko enkrat prestopijo prag doma za starostnike, zaprejo vase. Mislijo, da so se jim otroci odpovedali, da jih nihče ne mara in podobno. Tem ljudem moramo pomagati, da se zavejo, da je v njihovo dobro, če si najdejo družbo, prijatelje, če se socializirajo, namesto da se povlečejo v svoj svet in se počutijo kot odpadniki.

Ana Velenšek Foto: Grega Valančič/Sportida

Že zdaj delate kot prostovoljka?

Ne, do zdaj za to še nisem imela časa. Sem pa imela prakso na centru za socialno delo, kjer sem ugotovila, da mi bolj leži delo z otroki in mladostniki iz socialno ogroženih in nasilnih družin kot s starostniki, zato sem na fakulteti izbrala ta modul.

Poskušam razumeti, kako se počutijo otroci. Enako velja za otroke v rejništvu, za posvojene otroke. Treba jim je znati pojasniti, zakaj so tam, kjer so. Poiskati morajo tisto, kar jih bo veselilo in jim pomagalo, da bodo našli sami sebe.

Se ne bojite, da bi vas zgodbe spremljale tudi v zasebnem življenju? To verjetno še zdaleč ni služba zgolj za osem ur v pisarni.

Zavedam se, da je to del posla. So stvari, ki ti ostanejo, in določenih primerov, ki so kruti, ne moreš pozabiti in izklopiti.

Mislim, da se ljudje danes premalo zavedajo, kako velik vpliv ima na otroka nasilje v družini, kako pomembno je, da posvojenemu otroku na pravi način povejo, da je posvojen, in da otrokom v rejništvu dopovemo, da niso popolnoma nič krivi za to, ker živijo v rejništvu, ampak so za to krivi starši.

Želja po družini obstaja, vendar čuti, da zdaj še ni pravi čas za ta korak. Želja po družini obstaja, vendar čuti, da zdaj še ni pravi čas za ta korak. Foto: Grega Valančič/Sportida

Današnja družba teh otrok pogosto ne sprejema in že odrasli nanje gledajo z drugačnimi očmi. Mislim, da bi jih odrasli morali sprejemati kot povsem običajne otroke. Tako pa svojo nastrojenost do njih prenašajo na svoje otroke in ti naprej.

Zato je naša družba takšna, kot je.

Takega otroka moraš razumeti, da veš, kaj se plete v njegovi glavi, da mu lahko pomagaš, ne pa ga pomilovati, ker on to takoj začuti.

Je prisotna tudi želja po družini?

Seveda, zagotovo. Mislim pa, da zdaj še ni čas za ta korak.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 131
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin