Andreja Leški ob slovesu z močnim sporočilom: Kariera športnika se enkrat konča, ti pa moraš vseeno ostati

Foto: Aleš Fevžer

INTERVJU: Andreja Leški

Odločitev o koncu kariere je za športnike ena najbolj travmatičnih, saj kot pravijo športni psihologi, svojo identiteto gradijo zelo ozko in vse karte položijo na eno mizo. Kako ste se vi pripravljali na ta trenutek?

Na samo naznanitev sem se pripravila samo toliko, da sem si sestavila neki govor. Ta čas sem si vzela predvsem zato, da sem bila sama s sabo pomirjena. Že to, da sem odločitev lahko sprejela sama in da ni bila posledica poškodbe ali česa podobnega, mi je pomenilo ogromno.

Mislim pa, da se je na konec kariere dobro začeti pripravljati že precej prej. Res je, da v obdobju, ko si vrhunski tekmovalec, včasih ni najbolje preveč razmišljati o tem, kdaj bo konec in kako bo potem.

A pri meni je bilo pomembno prav to, da sem ves čas gradila tudi druge dele svojega življenja. In k temu vedno spodbujam tudi druge športnike – da dokončajo šolanje, da si ustvarijo krog ljudi zunaj svojega športa in da jih zanimajo stvari, ki niso neposredno povezane z rezultati ali tekmovanji.

Ko smo mlajši, imajo trenerji, ki so pogosto tudi naši pedagogi, zelo pomembno vlogo. Pomembno je, da nas ne zožijo prehitro in ne potisnejo v specializacijo prezgodaj, ampak da nam pustijo raziskovati, iskati, ugotavljati, kaj nam je všeč. Mislim, da sem imela tu kar srečo, saj sem delala z ljudmi, ki so spodbujali prav to širino.

O zaključku kariere ste razmišljali že pred olimpijskimi igrami v Parizu. Komu ste to novico sporočili najprej in kakšen je bil odziv?

Na poslovilnem dogodku v sklopu tekme svetovnega pokala v judu v Ljubljani. Foto: Luka Kotnik Misli so prihajale postopoma, skoraj kot plima. V nekem trenutku začneš čutiti, da je vse skupaj že zelo naporno, da se pojavlja odpor do potovanj, treningov, vsega.

Mogoče me je prav to, da sem bila uspešna in da sem še vedno doživljala ta zmagovalni občutek, najdlje držalo zraven. Poleg tega, da imam šport res rada. Rada se borim, rada delam tehniko, rada razmišljam o judu.

Ampak slej ko prej prideš do točke, ko se začne tehtnica počasi nagibati v drugo stran. Veliko se govori o odrekanju športnikov, a do neke mere je to še vedno tvoja izbira – svoj šport postavljaš pred druge stvari, ker ti prinaša večjo vrednost. V življenju pa se ves čas odločamo med različnimi stvarmi. In pri meni so stvari, ki so bile prej nižje na prioritetni lestvici, začele dobivati večjo težo. Zato mi je postajalo vse težje vsak dan hoditi na treninge, potovati in tekmovati.

Mislim, da so to najprej opazili moji sotekmovalci. Spomnim se, da sem med prvimi o tem govorila z enim svojih trenerjev, Mitjo Železnikarjem, ki je izjemno pomembna oseba v moji karieri. Bil je moj prvi trener v Ljubljani, a zame je bil več kot to – nekakšen življenjski mentor. Tudi ko ni bil več moj trener, sva ostala v stikih in še danes sva povezana, tudi prijateljsko.

Spomnim se, da sva se dobila na kosilu in mi je bilo kar težko to izreči na glas. V sebi sem že vedela, kaj si želim, hkrati pa sem vedela, da bodo drugi to doživljali precej čustveno. Predvsem tisti, ki so veliko vlagali vame in so mi želeli najboljše. Zato mi je bilo težko o tem govoriti, in to že pred olimpijskimi igrami.

Tudi doma sem to postopoma omenjala. Imeli smo to srečo, da je leto ali dve prej športno kariero končala tudi sestra, tako da sta starša že šla skozi ta prehod. Ko nenadoma ni več tekem, ni več vsakodnevnih pogovorov o športu … najprej pride presenečenje, potem tudi nekaj žalovanja, na koncu pa podpora in razumevanje.

Foto: Ana Kovač

Kako so se odzvali sponzorji?

Kako so se na vaše tekmovalno slovo odzvali sponzorji? Alenka Dovžan je v pogovoru za Sportalovo rubriko Druga kariera povedala, da je še isti dan morala vrniti sponzorski avto in da je iz policije, kjer je bila zaposlena, dobila delavsko knjižico.

V mojem primeru je vse skupaj še precej sveže. Ob tem moram poudariti, da judo na sponzorskem področju ni tako izpostavljen šport, da bi se morala sponzorjev ravno otepati.

Kar zadeva mojo zaposlitev v Slovenski vojski, imam tam še vedno veljavno pogodbo, dokler se ta ne izteče. Sem jim pa svojo odločitev sporočila že vnaprej.

Zdi se mi zelo pomembno, kakšne odnose gradiš s partnerji. Vedno sem skušala biti korektna – do sponzorjev, delodajalca in vseh ljudi, ki so bili kakorkoli vključeni v mojo kariero.

Že takrat, ko sem o koncu kariere šele razmišljala, sem jim to povedala in se pozanimala, kaj sledi. In mislim, da se tak pristop običajno tudi vrne. Korekten odnos dobiš tudi nazaj. To govorim iz lastnih izkušenj.

In da ne bo pomote – po olimpijski zmagi nisem čez noč dobila desetih novih sponzorjev. Imela sem dva dva, ki sta mi stala ob strani že štiri, pet let prej, in z njima smo sodelovanje nadaljevali tudi po koncu kariere. Korekten odnos in korekten zaključek torej.

Mislim, da vsi moji partnerji razumejo oziroma verjamejo, da si zaslužim še prehodno obdobje podpore, ravno zato, da lahko tranzicijo v drugo kariero uspešno izpeljem.

Mentalni pritiski največjih tekmovanj

Pravkar so se končale olimpijske igre. Ste spremljali zgodbe favoritov, ki so ali podlegli ali pa prosperirali pod olimpijskim pritiskom? Ste tudi sami začutili, kako se počutijo?

Ja, o tem sem veliko razmišljala in se mi zdi izredno zanimivo. Prav zato so olimpijske igre tako poseben dogodek – ker imajo stres, pričakovanja in pozornost javnosti veliko večjo vlogo kot na običajnih tekmovanjih. In zelo očitno je, kako močno vse to vpliva na tekmovalce.

Pri sebi sem vedno opažala, da je najbolje, če se v takih primerih čim bolj odmakneš od zunanjih pričakovanj. To je pravzaprav ključ skozi celotno kariero, da se ves čas vračaš k vprašanjem: zakaj to delaš? Kakšni so tvoji cilji? Ti sam najbolje veš, kako treniraš, koliko vlagaš in kaj si pripravljen dati.

Ljudje okoli tebe so lahko velika podpora, a hkrati je pomembno, da znaš filtrirati. Tam, kjer čutiš iskreno podporo, jo sprejmeš. Kjer je ni, se naučiš to pustiti ob strani in aktiviraš neke svoje mehanizme.

Vem, da je to danes težko, sploh ker so informacije povsod in smo ves čas obdani z odzivi in mnenji. Ampak meni je bilo recimo zelo zanimivo spremljati tudi širšo zgodbo okoli nekaterih športnikov. Spomnim se drsalke – olimpijske prvakinje Alyse Liu – ki je zelo mlada zaradi pritiskov končala kariero in se potem vrnila. Postavila si je svoje meje, svoje pogoje, in ji je uspelo. To se mi zdi zelo zdravo.

Na prireditvi Športnik leta 2024. Foto: Ana Kovač

Kdaj ste se naučili, da vas rezultat ne definira kot človeka?

Sproti. Nikoli nisem preveč pozornosti usmerjala samo v to, da moram zmagovati. Če pogledamo, koliko športnikov je na svetu in kako majhnemu odstotku dejansko uspe priti na sam vrh – in se morda s športom tudi preživljati –, hitro ugotovimo, da je to res redkost. Po statistiki je možnost za tak uspeh minimalna.

Zato se mi zdi pomembno, da dokler v tem uživaš in iz športa še vedno črpaš nekaj pozitivnega, vztrajaš.

Ko pa začnejo trpeti telo, misli ali duša, je morda čas, da se ustaviš in razmisliš. Dejstvo je, da kariera športnika ne traja večno. Tekmuješ lahko le omejen čas, in če nimaš več tiste največje želje – ali pa ti pot prekrižajo poškodbe – je povsem logično, da začneš razmišljati, kdo si tudi brez športa.

Jaz sem precej logičen tip človeka in sem si pogosto postavljala vprašanje: kam bom šla naprej, kaj bom počela, ko ne bom več tekmovala? Pomagalo mi je, da sem dokončala študij in da sem imela tudi druge cilje, ideje in interese – od glasbe do aktivističnih področij. Vedela sem, da imam izbiro in da nisem odvisna samo od športa.

Hvaležna sem tudi, da sem okoli sebe zbirala prave ljudi. Zelo pomembno je, s kom se obkrožiš, ker ti prav ti ljudje pomagajo videti tvojo pravo vrednost, še posebej takrat, ko pridejo porazi ali padci. Takrat ugotoviš, da si vreden ljubezni, prijateljstva in veselja ne glede na rezultate.

Vedno pravim: kariera se enkrat konča, ti pa moraš ostati. To je bilo tudi eno od ključnih sporočil mojega poslovilnega nagovora. Na koncu ostaneš sam s sabo in s tem, kar si si ustvaril zunaj športa.

Omenili ste aktivistična področja, kje bi radi, da se sliši vaš glas, na katerih področjih?

Še posebej se vidim na področju enakopravnosti in človekovih pravic. To so teme, ki so mi zelo blizu. Z veseljem sodelujem tudi v komisiji za športnike pri Judo zvezi Slovenije, kjer si res prizadevamo, da bi naredili korak naprej.

Pomembno se mi zdi, da športniki dobijo varen prostor in jasen kanal, skozi katerega lahko izrazijo svoje mnenje in izpostavijo stvari, ki jih morda sicer ne bi. Da se njihov glas sliši in da se ob tem počutijo varne.

Foto: Ana Kovač

Prej sva načeli temo o stresu in pritiskih. Med kariero ste sodelovali s športno psihologinjo. Kje vam je to najbolj pomagalo in ali boste terapije nadaljevali?

S športno psihologinjo sem sodelovala v dveh obdobjih svoje kariere. Prvič predvsem zaradi težav z zbijanjem kilogramov in ohranjanjem telesne teže — to je bil zame res velik izziv. Drugič pa v času, ko sem imela več pomislekov glede konca kariere, ko je bilo prisotnega tudi nekaj pomanjkanja motivacije in osebne težave, ki niso bile neposredno povezane s športom.

Sicer pa redno obiskujem psihoterapijo. Ta ni vezana na šport, ampak bolj na življenje samo – na predelovanje svojih travm, vzorcev in stvari, ki me ne peljejo v pravo smer. In s tem bom zagotovo nadaljevala.

Ideje za prihodnost

Rekli ste, da boste z judom tudi v prihodnje povezani. Na kakšen način? Kaj boste počeli?

Počnem kar precej stvari, včasih še preveč, tako da kar pozabim, kaj vse imam na seznamu (smeh, op. a.). Ena pomembnejših novosti je, da sem se vpisala na magisterij in zdaj študiram menedžment v športu. Tudi na tem področju si želim počasi graditi svojo pot naprej.

Sem precej vedoželjna, rada se učim in imam rada tudi neko potrditev na papirju. Prav skozi učenje in izkušnje gradim samozavest, zato sem izbrala področje, ki je še vedno povezano s športom in mi lahko pride prav tudi v drugi karieri.

Nadaljujem tudi na področju poslovne informatike, ki me zelo zanima in sem ga že doštudirala.

Kar zadeva trenersko delo, čeprav sem bila vedno precej proti ideji, da bi postala trenerka, sem si vseeno rekla, da tudi tej vlogi dam priložnost. Tako sem nekaj časa hodila na treninge, bolj v mentorski vlogi, kot pomoč trenerjem. Tudi to je bila dobra izkušnja, a sem hitro ugotovila, da me na to pot še vedno ne vleče.

Me pa zelo zanima priložnostno predajanje znanja – predvsem učenje tehnike, sodelovanje na trening kampih in podobne stvari. To mi je v tem obdobju res prineslo veliko zadovoljstva.

Imam nekaj idej in tudi nekaj ponudb, a si želim najprej vzeti čas za razmislek, da res začutim, kaj me najbolj pritegne. Na srečo sem v položaju, ko imam več možnosti, ne manj, zato moram predvsem dobro izbrati.

Ne želim sprejeti nečesa samo zato, ker se je ponudila priložnost. Rada bi počela nekaj, kar me bo iskreno veselilo – tako, kot me je do zdaj veselil šport.

Kaja Kajzer in Andreja Leški – sotrpinki in prijateljici. Foto: Jan Lukanović

V intervjuju za STA ste na vprašanje, komu bi podelili štiri medalje za zasluge, poleg staršev, prvega trenerja v Ljubljani Mitje Železnikarja in zadnjega trenerja Luke Kuralta izpostavili tudi svojo klubsko kolegico in dolgoletno sparing partnerico Kajo Kajzer. Kako pomembno vlogo je Kaja odigrala v vaši karieri? Zanimivo je, da po prestopu v višjo kategorijo prav ona zdaj nadaljuje v kategoriji do 63 kilogramov, ki je Sloveniji prinesla največ olimpijskih medalj.

Najprej bi rada poudarila, da moramo biti s pričakovanji in pritiski na Kajo v novi kategoriji previdni. Seveda ji privoščim vse najboljše in mislim, da ji gre zelo dobro. Zdaj je še na začetku poti, kmalu pa se bodo začele olimpijske kvalifikacije, zato je najpomembnejše, da gre korak za korakom — in verjamem, da bo vse v redu.

Sicer pa že zelo dolgo trenirava skupaj. Dolga leta sva bili tudi sparing partnerici in skupaj sva doživeli marsikaj – menjave trenerjev, osebne in športne vzpone ter padce. V nekem trenutku postaneš del življenja drug drugega.

Ravno v takih odnosih se pokaže podpora, ki res šteje. Kajo štejem za eno ključnih oseb na svoji poti. Bila je ena prvih oziroma glavnih prijateljic in sošportnic, ki mi je vlila ogromno samozavesti, da sem sposobna in da moram verjeti vase. Vedno ji rada priznam zasluge za to, čeprav se morda niti ne zaveda, kako veliko vlogo je imela pri tem. In to več let.

Danes bo v Ljubljani predpremiera vašega avtobiografskega filma. Nam lahko poveste več?

Res je. Ob zaključku kariere sem stopila v stik s snemalcem, režiserjem in producentom Matijo Kranjcem, s katerim sva že prej sodelovala pri nekaterih projektih. Takoj je bil za idejo, da nekaj posnamemo.

Sprva je bila zamisel precej preprosta — posneti videoposnetek, v katerem bi naznanila konec kariere, nekaj, kar bi ostalo kot spomin na ta trenutek. Potem pa smo idejo razširili, vključili še nekaj ljudi, ki so bili pomemben del moje poti, in iz tega je nastal krajši dokumentarni film.

Film traja približno 20 minut, predpremierno pa ga bomo za povabljen krog predvajali 4. marca v Odiseji.

Kaj bi za konec izpostavili kot najbolj prelomen trenutek v vaši športni karieri?

Morda je bil največji prelomni trenutek selitev v Ljubljano. Na začetku se tega morda niti nisem zavedala, zdaj pa vedno bolj razumem, kako pomembna je bila ta odločitev. Brez tega verjetno danes ne bi bila tukaj, kjer sem. Predvsem zato, ker sem imela Mičota kot trenerja, ki je bil zame skoraj kot nadomestni starš. Bil nam je ves čas na voljo. Vozil nas je k zdravniku, bil je naš psiholog, opora … pravzaprav vse.

Vem, da je pri trenerjih pogosto tako, a sama imam občutek, da sem imela z njim res izjemno srečo. Zato bi rekla, da je bil še večji prelom kot sama selitev prav to, da sem lahko sodelovala z njim in trenirala v krogu ljudi, ob katerih sem se počutila domače.

Foto: Nebojša Tejič/STA

Pa negativni prelomni trenutek?

Težko bi izpostavila enega. Bilo je precej zahtevnih obdobij, od zbijanja kilogramov, s katerim sem imela dolgo velike težave, do menjav trenerjev in različnih konfliktov, ki so se pojavili na poti. Vse to je na neki način oblikovalo mojo kariero.

Ampak, kot sem že rekla, tudi iz teh situacij sem vedno poskušala potegniti nekaj dobrega. Čeprav je bilo v trenutku težko, danes vidim, da sem se iz vsake izkušnje nekaj naučila in iz nje vzela najboljše.

Preberite še:

Sportal Andreja Leški ob koncu kariere: Nikakor ni preprosto

Sportal Andreja Leški je končala športno kariero

Sportal Ob slovesu Andreje Leški dve kolajni za slovenski judo