Torek, 28. 7. 2026, 15.21
2 meseca, 2 tedna
30 let po olimpijski medalji
Andraž Vehovar: Takrat se mi je zdelo bolj samoumevno kot danes
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,15
Pred natanko 30 leti je Andraž Vehovar, nekdanji kajakaš na divjih vodah, Sloveniji priveslal prvo srebrno olimpijsko medaljo.
Pred natanko 30 leti je Andraž Vehovar, nekdanji kajakaš na divjih vodah, Sloveniji priveslal prvo srebrno olimpijsko medaljo. Takrat se mu je vse skupaj zdelo bolj samoumevno, danes, po vseh teh letih, pa še bolje razume, kaj mu je takrat uspelo. V pogovoru smo se dotaknili olimpijskih iger v Atlanti in tudi Tadeja Pogačarja, saj je Vehovar danes predsednik Kolesarske zveze Slovenije.
Čeprav so minila že tri desetletja, danes 54-letni Vehovar o olimpijski medalji še vedno govori z velikim ponosom. Razkril nam je, da je bila ta srebrna medalja plod dvajsetih let trdega dela. Še vedno ceni vse ljudi, ki so mu pomagali na poti do tega uspeha. Prepričan je, da slovenski kajak in kanu na divjih vodah čakajo še zelo lepi časi.
Danes je njegova vloga tesno povezana s kolesarstvom. Kot predsednik Kolesarske zveze Slovenije se z ekipo pripravlja na evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu, ki bo jeseni v Sloveniji, prav tako pa z velikim navdušenjem spremlja uspehe Tadeja Pogačarja.
Danes mineva natanko 30 let od vaše srebrne medalje na olimpijskih igrah v Atlanti. Ali danes po vseh teh letih na to medaljo gledate drugače?
Pravzaprav ne. Ta medalja je delček zadoščenja in tistega trenutka, ki je poplačal 20 let res hudega dela, truda in vsega drugega. Spraviti telo in um na raven neke veščine, ki te pripelje do olimpijske medalje, pomeni res ogromno dela. Rekel bi, da nas je ogromno, ki se trudimo za to, uspe pa le peščici. Zaradi tega sem še danes vesel, da mi je to uspelo in da sem bil na neki način poplačan za ves trud.
Kaj bi danes rekli takrat 24-letnemu Andražu? Je bilo to tisto, kar ste si res želeli?
To je bilo to, kar sem si želel. Moja medalja je bila resnično načrtovana. To je bil projekt, ki ni bil samo moj projekt, ampak tudi projekt širše kajakaške skupnosti. Zelo veliko ljudi je pomagalo pri tej medalji, zelo veliko ljudi je zaslužnih, da sem jo dobil oziroma da smo jo dobili. To je bil načrt, ki smo ga udejanjili.
Andraž Vehovar s srebrno olimpijsko medaljo leta 1996
Ali imate po vseh teh letih več spoštovanja do uspeha in medalje?
Mogoče so mi bile takrat zadeve nekoliko bolj samoumevne, kot so mi danes. Zdi se mi, da je s te časovne distance danes vse skupaj še težje od tistega, kar smo takrat naredili. Takrat se mi je zdelo nekoliko bolj samoumevno, ker sem hodil po začrtani poti. Imel sem veliko pomoči stroke, sotekmovalcev in vseh ljudi, ki so pri tem sodelovali. Takrat se mi ni zdelo, da delam nekaj težkega ali nekaj posebnega. Ko pa danes pomislim, kako bi se spet lotil takega projekta … To so dejansko večdesetletni projekti. To so velike stvari.
Pa ne samo za posameznike, ampak za celotno okolje. Takšne medalje težko pridejo kar iz neke nove discipline ali novega okolja. V slovenskem kajaku je toliko znanja in izkušenj. V desetletjih in desetletjih dela, ne samo nas, ki smo bili takrat zraven, ampak tudi ljudi pred nami, se je nabralo toliko izkušenj in znanja, da lahko rečem, da je to šport, ki bo v naslednjih desetletjih zagotovo prinesel še veliko medalj.
Dirka po Franciji in svetovno prvenstvo v kajaku v Oklahomi sta potekala hkrati. Vam je uspelo spremljati oboje?
Da, spremljal sem oboje. Bil sem popolnoma fasciniran nad vožnjo fantov v kajaku. Načeloma sem imel do ekipnih voženj nekoliko mešan odnos. Vem, kako je to težko, in ko sem gledal tisto vožnjo, sem res užival. Seveda sem neizmerno užival tudi zadnji dan v Parizu na zadnji etapi, ko sem gledal Pogija (Tadeja Pogačarja, op. p.). To je resnično popolnost telesa in duha v danem trenutku. Neverjetno, kaj dela ta fant.
"Čudna so pota gospodova."
Če bi vam nekdo leta 1996 rekel, da boste čez 30 let predsednik Kolesarske zveze Slovenije, mu verjetno ne bi verjeli, kajne?
Zagotovo ne, ampak življenje se pač tako obrne. Čudna so pota gospodova. Življenje me je v vseh teh letih pripeljalo v druge sfere, na druge poti, ki jih na z veseljem uberem. Jemljem jih kot izziv. Zdaj sem v kolesarstvu profesionalno že tudi desetletje in več. Tako da ja, tudi kolesarstvo je del mojega DNK.
Zdi se, da se vedno radi lotevate novih izzivov v življenju. Vam je pri tem pomagalo tudi ukvarjanje s kajakom, ki je znan kot šport, pri katerem je treba sprejemati hitre odločitve in se prilagajati položaju?
Kakorkoli pogledam, mislim, da je to definicija skoraj vsakega športa. V vsaki športni disciplini se moraš dobesedno hipno prilagajati in hipno odločati. To je značilnost vsakega dobrega športnika, da se zna odgovorno in hitro odločati v zelo stresnih položajih. Športu sem posvetil praktično vse življenje. Moja mama je bila učiteljica telovadbe in jaz sem zrasel v telovadnici. To je pot, po kateri hodim, in če sem čisto iskren, je ne bi niti spreminjal niti zamenjal. Mislim, da bom pri tem tudi ostal.
Andraž Vehovar v družbi Petra Kauzerja in Benjamina Savška
Poznali smo vas kot vrhunskega kajakaša, nekaj časa ste se resno ukvarjali s triatlonom. Kateremu športu se danes najbolj posvečate?
V tem trenutku sem samo kolesar. Tista moja ironmanska leta so bila na neki način leta izzivov. Ta disciplina me je zelo fascinirala, ker je neizmerno naporna. Ko danes pomislim, da je od tega že 15 ali 20 let, si absolutno ne predstavljam, da bi ob družini in skoraj dveh službah, ki ju opravljam, lahko počel še kaj takega. Danes sem vesel, če grem lahko popoldne za uro ali uro in pol na kolo. Če mi to uspe, sem že zadovoljen. Tako svojo telesno kondicijo vzdržujem s kolesom.
Andraž Vehovar v družbi Tadeja Pogačarja
Jeseni bo Slovenija gostila evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Bo to za vas največji izziv, večji tudi od tistega v Atlanti, ko ste osvojili srebro?
Atlanta je bila drugačne vrste izziv. Tam organizacijsko nimaš ničesar zraven, si le del velikega dogodka. Kar pa zadeva organizacijo dogodka, bo to, kar bomo v Sloveniji gostili v začetku oktobra, res nekaj izjemnega. To bo večdnevni dogodek, ki bo tako po številu udeležencev kot spremljevalcev eden največjih, kar jih je bilo v Sloveniji do zdaj. Sploh ob tej kolesarski evforiji, ki jo doživljamo v zlatih slovenskih kolesarskih časih. Res si želim lepega vremena in da bi ljudje začutili oziroma doživeli to, kar Francozi na Dirki po Franciji doživljajo skoraj vsako leto. Upam, da bomo pripravili dogodek, ki bo celotni Sloveniji v ponos.
Pred tridesetimi leti ste Sloveniji priveslali prvo srebrno olimpijsko medaljo. Po čem bi si vendarle želeli, da bi se vas ljudje spominjali – po športniku Andražu Vehovarju, srebrnem olimpijcu, ali po funkcionarju, ki je z ekipo organiziral evropsko prvenstvo v kolesarstvu?
Iskreno povedano, ne po enem ne po drugem. Moja današnja funkcija v športu je vloga funkcionarja. Tukaj nisem sam. Za mano je res ogromna ekipa, ki se dan in noč trudi za to, da kolesarstvo v Sloveniji živi tako, kot živi. Pa ne samo na zvezi, tudi vsi klubi. To je res ogromen sistem. Tako da svojo vlogo vidim bolj kot tiho vlogo. Skrbim, da vse čim bolj tekoče deluje, da imamo dovolj finančnih sredstev, da lahko vse skupaj živi. Jasno pa je, da je največji športni dosežek, ki sem ga dosegel v življenju in ga ne morem preseči z ničimer, kar bom počel v prihodnosti, moja olimpijska medalja. Vesel sem, da mi je to uspelo. Na neki način sem skoraj počaščen in se počutim privilegiranega, da sem osvojil olimpijsko medaljo.
Če poskusiva končati s kajakom … Sprejeli ste že veliko izzivov, po končani športni karieri pa se v kajak niste nikoli vrnili. Si vseeno puščate odprta vrata v tem športu?
V kajaku si puščam odprta vrata predvsem pri tem, da bi morda v mojem podjetju začeli razvijati produkte, ki bi jih lahko spravili na vodo. Določene stvari smo že naredili, imeli smo tudi prototipe, vendar jih nekako nismo spravili na trg. Res bi si želel razvijati določene produkte, ki jih izdelujemo za kolesarstvo, in morda kakšne prenesti tudi na vodo. To bi mi bilo v neizmerno veselje.
Preberite še:
