Nedelja, 7. 12. 2025, 4.00
4 ure, 56 minut
Skok v športno preteklost
Ostareli pastir senzacionalno pometel s svetovno ultramaratonsko elito
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,87
Leta 1983 je 61-letni pastir Cliff Young spisal eno najbolj osupljivih zgodb teka na dolge proge in postal avstralska ikona.
V začetku 80. let prejšnjega stoletja se je vodilnim možem avstralske trgovske verige Westfield porodila ideja o promocijskem teku med njihovima veleblagovnicama v Sydneyju in Melbournu. Tako se je rodila takrat najdaljša, najbolj brutalna in tudi izjemno nevarna ultramaratonska preizkušnja na svetu. Na uvodni izvedbi leta 1983 se je na 875 kilometrov dolg tek prijavilo 13 elitnih ultramaratoncev iz celega sveta in en popolnoma neznan avstralski kmet in pastir, ki je bil za nameček še v zelo zrelih letih. A prav ta, 61-letni Cliff Young, je spisal eno najbolj osupljivih zgodb teka na dolge proge in postal avstralska ikona.
"V začetku kariere sem prebral, da je neki pastir zmagal na teku Sydney–Melbourne na tisoč kilometrov, in sem rekel, da je to nemogoče preteči. Čez tri leta mi je uspelo in celo zmagal sem. Uspelo mi je prestavljati meje. Ugotovil sem, da človeški organizem nima skrajnih meja," je pred desetletjem ob izdaji knjige Tek, moja norost, v kateri avtor Boštjan Fon opisuje življenje najboljšega slovenskega ultramaratonca Dušana Mravljeta, povedal ta odlični slovenski ekstremni tekač.
Sam je na tekmi Sydney–Melbourne zmagal leta 1986 in bil tretji dve leti kasneje. A na krstni izvedbi ekstremnega teka, katerega dolžina je nihala od 864 do 1.060 kilometrov, leta 1983 je zmagal "neki pastir", ki ga je omenjal Mravlje. Ta pastir in kmetovalec iz Beech Foresta v avstralski zvezni državi Viktorija je nacionalni junak Cliff Young. Leta 1983 se je domala od nikoder pojavil na štartu ultramaratona in nato osupnil Avstralijo in svet.
"Ne smemo si dovoliti, da nam neki starček umre na cesti"
Martin Noonan je moral preveriti "starčka".
Ideja o teku se je porodila enemu od direktorjev podjetja Westfield Martinu Noonanu, ki je bil tudi sam priznani tekač na dolge proge. Pred krstno izvedbo teka je bil izjemno zadovoljen z odzivom najboljših ultramaratoncev sveta, kot je pojasnil v dokumentarnem filmu avstralske televizije ABC. "Obvestili so me, da je prijavljenih 14 tekačev, da pa se je pojavila težava pri enem od njih, saj je star 61 let. Opozorili so me, da si nikakor ne smemo dovoliti, da nam neki starček umre na cesti, in naročeno mi je bilo, naj to uredim. Poklical sem gospoda Younga in ga povabil na tek, da preverim, kaj se pravzaprav dogaja s tem človekom. Sam nisem bil slab tekač, zato sem ga malce preizkušal in navil tempo v klanec, pogovor je sicer zamrl, a vsakič, ko sem se ozrl desno, je bil ob meni. Rekel sem si, star sem 27 let, on pa 61 in brez težav drži moj tempo, ta človek je nekaj posebnega," je razlagal Noonan.
Vse življenje je tekel, in to v gumijastih škornjih
Zakaj se je Young tega podviga lotil tako pozno? "Mislim, da moram biti malo nor."
In res, med številnimi priznanimi tekači na štartu takrat najtežje ultramaratonske preizkušnje na svetu, je izstopal en človek. Že prej se je v prijavni pisarni pojavil v delovnem kombinezonu in težkih delovnih čevljih, zaradi česar ga sprva niso jemali resno. Ko jih je prepričal, da je v resnici tekač, je sledil še Noonanov test, na štartu pa je bil Young že nekoliko bolj podoben športniku, vsaj obut je bil v tekaške copate. Prireditelji so bili dovolj pomirjeni, da med tekom ne bo umrl, vseeno pa od 61-letnika brez večjih izkušenj nihče ni pričakoval veliko.
A Young vsekakor ni bil brez izkušenj. Kasneje, ko so njegovo življenje domala secirali, se je izkazalo, da se je prav na ultramaratonske teke pripravljal skoraj celo življenje. Odraščal je na kmetiji, bil je eden od sedmih otrok v družini, ob petih sestrah je imel še enega brata, od malih nog pa je bil zadolžen za zganjanje živine. "Zaradi zganjana ovac sem bil navajen teči tudi po dva, tri dni skupaj," je leta 1983 prepričeval prireditelje teka Sydney–Melbourne, pa so mislili, da pretirava. A na kmetiji, na kateri za konje ni bilo denarja, je vse življenje tekel, in to v gumijastih škornjih, s čimer je razvil tudi posebno tehniko teka.
Šele v zelo poznem obdobju življenja se je preizkusil tudi v tekmovalnem teku. Pred ultramaratonsko preizkušnjo se je trikrat udeležil maratona v Melbournu in pri zrelih 56 letih na 42-kilometrski razdalji dosegel osebni rekord 3:02:53. Pet let kasneje pa se je znašel na štartu najtežjega ultramaratona na svetu. In zakaj je čakal tako dolgo, je zanimalo avstralske novinarje. "Mislim, da moram biti malo nor," jim je odgovarjal skromni in vedno nasmejani možakar.
Hitro je postal ljubljenec navijačev
Legendarni grški ultramaratponec Yiannis Kouros je Youngov rekord zrušil leta 1985.
Na štartu v Sydneyju je bilo nekaj velikanov ultramaratona, nemška legenda Siggy Bauer (zmagovalec tekov od Aucklanda do Wellingtona, pa od Pretorie do Cape Towna ...), pa avstralski veteran George Perdon, prvi človek, ki je pretekel Avstralijo (od Freemantla do Sydneyja) leta 1973, še en avstralski član dvorane slavnih Tony Rafferty, prvi človek, ki je tekel od Melbourna do Sydneyja in nazaj, pa vzhajajoča grška zvezda Yiannis Kouros, večkratni zmagovalec Spartatlona (246-kilometrski tek od Aten do Sparte). Domala vsi prijavljeni so bili prekaljeni ekstremni tekači z močnimi podpornimi ekipami.
Prvo noč usodna napaka
Cliff Young in člani njegove spremljevalne ekipe so proti tekmecem delovali nebogljeni, a v težavnih kilometrih na poti proti Melbournu, v dežju, mrazu, pa tudi hudi pripeki in na cestah, na katerih je kraljeval težak tovorni promet, se je konkurenca krčila. Young je začel počasi, s svojim smešnim slogom teka ni vzbujal prevelikega zaupanja, kot obstranec pa je hitro postal ljubljenec navijačev. Prvo noč se je njegovemu trenerju pripetila napaka, kasneje se je izkazalo, da usodna, a nikakor pogubna, nasprotno. Budilko je v temi namesto na 6.00 nastavil na 2.00. Ko je zazvonila, se je Young podal na cesto, po nekaj urah teka pa se je začudil, zakaj je še tema.
Spanje je prevelika izguba časa
Nagrado je razdelil med šest tekačev, ki so naporno preizkušnjo končali.
Ko je izvedel, da je 30 kilometrov pred tekmeci, se je odločil, da je spanje preprosto prevelika izguba časa in si je nato do cilja v Melbournu privoščil le še čisto kratke dremeže. Ultramaratonsko preizkušnjo je končal v petih dneh, 15 urah in štirih minutah, drugouvrščenega Perdona je premagal za skoraj deset ur in postal avstralski nacionalni junak. Navijačem se je še bolj prikupil, ko je nagrado za zmago (deset tisoč avstralskih dolarjev) razdelil med vseh šest tekačev, ki so končali naporno tekmo. "Tudi ostali fantje so trpeli in si zaslužijo nekaj denarja," je dejal.
"Kdor zmaga na tej tekio, je car"
Tudi njegov slog teka, ki je sprva vzbujal nekaj posmeha, so po veličastnem in presenetljivem uspehu izdatno preučili. Poimenovali so ga "Cliff Young Shuffle", v prevodu nekako "podrsavanje Cliffa Younga". Ugotovili so, da gre za izjemno ekonomičen način teka, ko nog skorajda ne dviguje in je videti, kot bi z njimi podrsaval po tleh, za nameček je drža telesa takšna, da razbremeni mišice na nogah. Kopirali so ga številni ultramaratonci po svetu.
"Kdor zmaga to tekmo, je car," je o teku Sydney–Melbourne povedal legendarni slovenski ultramaratonec Dušan Mravlje.
A pri takšnih ekstremnih tekih je še veliko bolj odločilna glava, kot je v intervjuju za Sportal pojasnil Dušan Mravlje. "Za maratone ali stokilometrske teke je razmerje med psihično in fizično pripravljenostjo 50 : 50, na ultramaratonih pa je že 20 : 80 v korist psihe. Če glava odpove, si lahko natreniran kot konj, pa ti ne bo pomagalo. Če imaš na tekmi zgolj en sam motilni trenutek, boš odstopil," je povedal. Tudi njemu je v spominu posebej ostala zapisana zmaga na dirki Sydney–Melbourne. "Kdor zmaga na tej tekmi, je car. Ko sem leta 1986 zmagal, nas je v cilju pričakalo več tisoč ljudi, bil sem gost vseh mogočih avstralskih oddaj, vozili so me po vsej Avstraliji."
Ob teh besedah si lahko predstavljamo, kakšne pozornosti je bil deležen šele Cliff Young, ki še danes velja za avstralsko tekaško legendo. Njegov rekord je sicer leta 1985 izboljšal Kouros, ki je supermaraton pretekel v petih dneh, petih urah in sedmih minutah. Mravlje je za zmago na eni daljših, tisočkilometrskih izvedb tega teka leta 1986 potreboval šest dni, 12 ur in 38 minut. Zadnja preizkušnja je bila izpeljana leta 1991. Young, vegetarijanec od leta 1973, je 2. novembra 2003 umrl za rakom, deset let kasneje so o njegovem epskem teku posneli televizijski film z naslovom Cliffy.
