Komaj verjetna zgodba svetovnega prvaka, ki se vrača po petih letih

Dai Green se je leta 1986 rodil v manjšem mestu Llanelli, ki leži na vzhodni obali Walesa. Že kot mlad fant se je začel ukvarjati s športom, a ne z atletiko, ampak z nogometom. Nastopal je za mladince Swansea Cityja in igral na levem krilu. Na eni izmed tekem je celo zabil gol podmladku slovite Barcelone, pravi pogled na njegov življenjepis.

Kot najstnik je zbolel za epilepsijo. Foto: Reuters Sanjal je, da bo nekoč tako dober, kot je bil njegov velik vzor, eden izmed najboljših valižanskih nogometašev vseh časov, ki je celo večnost navduševal v majici Manchester Uniteda, Ryan Giggs, a se to ni zgodilo.

Pri 15 letih se je moral sprijazniti, da z bogato nogometno kariero ne bo nič. Zaradi širši javnosti ne najbolj znane Osgood-Schlatterjeve bolezni, ki povzroča hude bolečine v kolenih, je moral te sanje opustiti.

Bil je zelo hiter, zato se je odločil, da poskusi v atletiki, v kateri je imel s koleni manj težav. Zadetek v polno. Že malo po tem, ko je resno začel trenirati na rdečih tartanskih stezah, je bilo jasno, da je zelo nadarjen.

Predvsem za tek na 400 metrov, še bolj na isti razdalji, a z ovirami. Začel je zmagovati na lokalnih in pozneje tudi državnih tekmovanjih, toda pri 17 letih je sledil nov udarec. Diagnosticirali so mu epilepsijo.

Tudi to ga ni zlomilo. Jemal je zdravila, trpel in začel opozarjati nase. Leta 2005, takrat že pod vodstvom švedskega trenerja Benkeja Blomkvista, s katerim sodeluje še danes (vmes sta sodelovanje za nekaj časa prekinila), je bil srebrn na mladinskem evropskem prvenstvu. Leto pozneje je prvič nastopil tudi na velikem članskem tekmovanju, na evropskem prvenstvu v Göteborgu, in obstal v kvalifikacijah.

Kaj je epilepsija

Epilepsija ali božjast je skupina dolgotrajnih nevroloških motenj, za katere so značilni epileptični napadi, ki se lahko spreminjajo od zelo kratkih in skoraj neopaznih do dolgih obdobij zelo močnega tresenja.

Epilepsije ni mogoče pozdraviti, a lahko v dveh tretjinah primerov napade nadzorujemo z zdravili. Nekaterim lahko pomagajo tudi z operacijo ali nevrostimulacijo ali s spremembo prehranjevalnih navad. Vsi sindromi epilepsije niso vseživljenjski. Precejšnje število ljudi tako izboljša svoje stanje, da zdravil ne potrebujejo več.

Opustil je zdravila in postal svetovni prvak

Po letu 2008 je posijalo sonce. Foto: Getty Images Tistega leta se je odločil, da se z epilepsijo začne boriti brez zdravil, ki so ga upočasnjevala na atletski stezi.

"Ugotovil sem, da napade povzročata predvsem alkohol, ki sem ga občasno pil, in pomanjkanje spanca. Bil sem prepričan, da bom, če bom spremenil način življenja, ta boj dobil. Težko je bilo predvsem za starše, saj se z epilepsijo bojuje tudi moj brat Darren, a ker so se tudi zdravniki strinjali s tem, da mi morda uspe brez zdravil, sem se odločil narediti nov korak. Uspelo mi je," se je pozneje tega boja, ki ga je za vedno dobil, spominjal Greene.

Leta 2007 je prvič postal prvak. Osvojil je zlato medaljo na evropskem prvenstvu do 23 let. Treniral je še bolj trdo in verjel, da bo nekoč živel od atletike. Takrat še zdaleč ni bilo tako. Živel je v Cardiffu, študiral in se prebijal iz dneva v dan. Delal je v eni izmed restavracij s hitro prehrano in služil denar, ki ga je potem vložil v treninge in prehrano.

Ko se leta 2008 ni uvrstil na olimpijske igre v Pekingu, se je zdelo, da je bil ves trud zaman, a že leto pozneje je na obzorju posijalo sonce. Na svetovnem prvenstvu v Berlinu se je prebil vse do finala, v katerem je potem osvojil sedmo mesto, z britansko štafeto 4 x 400 metrov pa osvojil srebro in prvič opozoril nase.

Zmagal je na svetovnem in evropskem prvenstvu, v diamantni ligi in na igrah Commonwealtha. Foto: Getty Images

Leta 2010 se je njegovo življenje obrnilo na glavo. Najprej je julija na evropskem prvenstvu v Barceloni osvojil naslov evropskega prvaka, oktobra je v teku na 400 metrov z ovirami zmagal še na igrah Commonwealtha. Ko je leta 2011 v Daeguju postal še svetovni prvak in osvojil serijo mitingov diamantne lige, mu je svet ležal pod nogami.

Na igrah v Londonu je bil prvi obraz, potem pa doživel veliko razočaranje

Denarja ni manjkalo, pred njim pa so bili številni izzivi, med katerimi je meril predvsem na enega. Naslov olimpijskega prvaka. Lepše priložnosti skorajda ne bi mogel imeti. Leto 2012 in London. Kako zelo priljubljen je bil, priča podatek, da je bil na domačih olimpijskih igrah izbran za kapetana britanske atletske reprezentance pred zvezdniki, kot so Mo Farah, Jessica Ennis-Hill in Christine Ohuruogu. Britanci so bili prepričani, da jim bo prinesel zlato.

Po naslovih svetovnega in evropskega prvaka, zmagi na igrah Commonwealtha in v diamantni ligi je bil na dobri poti, da postane eden izmed najboljših britanskih atletov vseh časov.

Na olimpijskih igrah v Londonu je razočaral sebe in celotno Veliko Britanijo. Potem je šlo navzdol. Foto: Reuters

Ni se zgodilo, v Londonu je ostal brez medalje tako v posamični kot tudi v štafetni preizkušnji. Da bi bilo vse še huje, je tako na 400 metrov z ovirami kot tudi v štafeti 4 x 400 metrov pristal na nehvaležnem četrtem mestu.

Če bi vedel, kaj vse ga še čaka, bi točil solze sreče

Jokal je nad svojo usodo, na katero so vplivale tudi težave s koleni iz otroštva, ki so se pojavile med pripravami na olimpijske igre. Mislil je, da se mu je podrl svet. Če bi takrat vedel, kaj vse ga še čaka v naslednjih letih, bi ob četrtem mestu na tako velikem tekmovanju točil solze sreče, ne žalosti …

V začetku leta 2013 so se pojavile težave s hrbtenico. Odšel je na operacijo in se hitro vrnil. "Težave niso bile prehude. Hitro sem se vrnil," je rekel pet mesecev po operaciji. Avgusta istega leta, ko se je pripravljal na ubranitev naslova svetovnega prvaka na prvenstvu v Rusiji, kjer je potem obstal v polfinalu.

Od zmag na največjih tekmovanjih po nekaj letih ni ostalo veliko. Kmalu je ostal sam. Foto: Getty Images

Težave s hrbtenico, zaradi katerih je ostal brez vsega

Toda pozneje se je izkazalo, da so bile težave s hrbtenico hude, zelo hude. Veliko hujše, kot bi si sploh upal pomisliti. Od takrat ga na atletski stezi in velikih tekmovanjih nismo videli več. Že konec istega leta je moral še enkrat pod nož, leta 2015 je sledila še ena in potem leta 2016 še četrta operacija.

Medtem ko se je sprehajal po operacijskih mizah in ležal v bolniških posteljah, je svet šel naprej in počasi so vsi pozabili na svojega junaka. Konec leta 2016 je izpadel iz projekta financiranja najboljših britanskih atletov, pogodbe s sponzorji so potekle, novih seveda ni bilo, pristal je tleh. Bilo je celo tako hudo, da je moral prodati hišo, a kljub vsem težavam je verjel, da se bo vrnil. "Bolečine so res hude, sploh ne morem normalno hoditi. Kaj šele, da bi tekel," je povedal takrat v intervjuju z enim izmed redkih novinarjev, ki so se spomnili nanj.

Pet let se je mučil s poškodbo hrbtenice in moral kar štirikrat na operacijsko mizo. Foto: Getty Images

Še tretjič v življenju je zajokal na atletski stezi

Danes je takšnih več. Danes je spet v središču pozornosti. Težav z zdravjem v zadnjem letu ni več, že na začetku letošnjega leta je pokazal, da bi se lahko vrnil. Leto je začel z zgolj eno željo. Da se uvrsti na igre Commonwealtha v Avstraliji. Norma za reprezentanco Walesa je bila 49,50. Za atleta z osebnim rekordom 47,84 bi bila včasih mala malica, a danes ni več tako. Dolgo časa se je mučil in jo dosegel 27. februarja. Le en teden pred zadnjim rokom, ki ga je imel na voljo.

Da bi bilo vse skupaj še bolj dramatično, jo je izenačil. Ko je na mitingu v Potchefstroomu pritekel v cilj, se je na semaforju izpisal čas 49,50. Potem je živčno čakal na uradno potrditev časa in nekaj trenutkov pozneje skakal od veselja. "Do zdaj sem jokal trikrat. Ko sem leta 2010 postal evropski prvak, dve leti pozneje na olimpijskih igrah in danes," je bil po uspešnem nastopu na mitingu v Južnoafriški republiki ves iz sebe.

Kaj so igre Commonwealtha

Igre Commonwealtha so igre skupnosti narodov Velike Britanije in njenih nekdanjih kolonij, ki jih prirejajo vsake štiri leta. Začeli so leta 1930, na njih pa bo leto nastopalo kar 71 držav. Ob gostiteljici Avstraliji je treba omeniti še Kamerun, Kanado, Anglijo, Gano, Indijo, Jamajko, Kenijo, Malezijo, Novo Zelandijo, Nigerijo, Severno Irsko, Pakistan, Škotsko, Republiko Južno Afriko, Trinidad in Tobago, Ugando in Wales, če naštejemo le tiste z največ tekmovalci.

Športniki in športnice se bodo merili v atletiki, badmintonu, košarki, odbojki na mivki, boksu, kolesarstvu, skokih v vodo, gimnastiki, hokeju na travi, balinanju, dvigovanju uteži, ragbiju, strelstvu, skvošu, plavanju, namiznem tenisu, powerliftingu, triatlonu in rokoborbi.

Niti enkrat ni pomislil, da bi prenehal

Podobno se je odzval tudi atletski svet. Skoraj ga ni bilo britanskega atleta, ki mu ob tem dosežku ne bi čestital in se veselil skupaj z njim. Čestitke so deževale z vseh strani. "Ljudje so videli, kako trdo sem delal, da bi mi uspelo. Spremljali so me na treningih in videli, kako zelo si želim, da bi bil spet zraven, zato se veselijo skupaj z mano. Verjamem, da so iskreni," je Greene dejal nekaj dni za tem in dodal, da še zdaleč ni rekel zadnje.

Ko je izpolnil normo za nastop na letošnjih igrah Commonwealtja, je zajokal od sreče. Foto: Getty Images

"Sem pozitivno naravnan, zadnja leta sem izbrisal iz spomina. V vsem tem času niti enkrat nisem pomislil na to, da bi prenehal. Prav tako ne mislim, da nikoli več ne bom tako dober, kot sem bil. Nasprotno. Mislim, da sem lahko celo boljši," pravi neverjetno vztrajni atlet.

Na pragu 32. leta je na novem začetku

Danes, na pragu 32. leta, je na novem začetku. Prihodnji torek ga čakajo kvalifikacije na igrah Commonwealtha, v sredo rojstni dan, in v četrtek, če se bo izšlo po željah, še finale.

Človek z železno voljo, iz njegove zgodbe pa lahko moč črpajo tudi nekateri slovenski športniki, ki preživljajo kalvarijo s poškodbami. Nogometaša Nejc Vidmar in Haris Vučkić, o katerima smo pisali v zadnjem času, sta zagotovo dva izmed njih.