SiolNET. Siol Plus Kolumne
Matevž Tomšič
Matevž Tomšič
O kolumnistu
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zvoki socialističnih siren

4

termometer

"Izoliranost od realnosti" ni ovira. Pomembno je, da se nekaj dobro sliši, ne glede na to, kakšne učinke ima v resnici.

Neznosna privlačnost zavožene ideologije Fascinantno je, kako lahko nekatere ideje, ki so se zgodovinsko popolnoma diskreditirale, še vedno tako močno privlačijo tolikšno število ljudi. In to celo takšnih, ki naj bi po svojih mentalnih sposobnostih izstopali iz povprečja.

To nedvomno velja za socialistično ideologijo. Tu seveda ni govora o njeni zmerni, socialdemokratski različici, ki sprejema parlamentarno demokracijo in tržno gospodarstvo, ampak o njeni radikalni, revolucionarni, z marksizmom navdihnjeni različici, ki si prizadeva za odpravo kapitalistične ureditve. Gre za ideologijo, ki jo je francoski mislec Raymond Aron poimenoval opij za intelektualce; ideologijo, ki je imela kljub visokoletečim zamislim in obljubam (ali pa prav zaradi njih) zelo pogubne posledice za življenje ljudi. Kljub temu da je usoda komunističnih režimov vzhodne in srednje Evrope (ter drugod) dokazala ne samo neučinkovitost, ampak tudi izjemno represivnost tovrstne družbene vizije, se je v zadnjem desetletju znova zgodila revitalizacija teh idej.

Univerzalna krivda Zahoda Tako imamo opraviti z vzponom protikapitalističnih in protizahodnih sentimentov. In kar je vsaj na prvi pogled paradoksalno, to se dogaja tudi v zahodnem svetu. Tako v vrstah radikalnih levičarjev velja načelo, da je Zahod kriv za malodane vse tegobe in krivice, ki tarejo človeštvo. Kapitalistični sistem zahodnega tipa prikazujejo kot vrhunec izkoriščanja kljub dejstvu, da v njegovem okviru ljudje uživajo takšno stopnjo svobode in blaginje, kakršne v zgodovini ni bilo. In daleč višjo, kot jo uživajo (oziroma so jo uživali) v sistemih, ki se prikazujejo kot njegove alternative. Dovolj je, če primerjamo samo Južno Korejo in Severno Korejo ali nekdanji Zahodno in Vzhodno Nemčijo.

Tako je skorajda vsak režim in vsak voditelj, ki nasprotuje Zahodu, od Castra do Putina, deležen podpore teh krogov. Pri tem ne gre nujno za zgolj socialiste vseh vrst, ampak lahko gre tudi za nacionaliste ali za verske fundamentaliste, torej za nosilce ideologij, ki jih levičarji v načelu odločno zavračajo. Medtem ko so širjenje zahodnega vpliva in mednarodni posegi zahodnih držav, predvsem ZDA, nekaj, kar je obsojanja vredno, je enako vedenje drugih, na primer Rusije, nekaj normalnega ali celo zaželenega.

Seveda tem protizahodnim levičarjem niti na misel ne pride, da ne bi intenzivno uporabljali vseh – tehnoloških in preostalih – pridobitev sodobnega sveta, ki jih je v veliki večini proizvedla zahodna, ne katera druga civilizacija. Tako veselo brskajo po medmrežju, se pogovarjajo po mobilnih telefonih in beležijo svoje modre misli na prenosnih računalnikih, kar je vse nastalo v okviru "gnilega kapitalizma". In če se jim odpre možnost poklicnega delovanja v tujini, si za to ne izberejo Havane ali Pjongjanga, ampak katerega od krajev v zahodni Evropi ali Severni Ameriki; torej v središču kapitalističnega sveta.

Institucionalna zaslomba revolucionarnih idej Vendar pa sta obstoj in morebiten razmah določene ideologije precej odvisna od institucionalnega okvira. Kot ugotavlja ameriški ekonomist Thomas Sowell, socialistična levica prevladuje v tistih okoljih, v katerih razvoj nekoga ni odvisen od tega, ali ideje, ki jih zagovarja, delujejo v praksi ali ne. Sem uvršča predvsem akademsko sfero, a je to mogoče razširiti na večji del javnega sektorja. Tam si ljudje svojega vsakdanjega zaslužka ne ustvarjajo na trgu, ampak viri zanj prihajajo iz javnih sredstev (beri: od davkoplačevalcev). Zato "izoliranost od realnosti" ni ovira. Pomembno je, da se nekaj dobro sliši, ne glede na to, kakšne učinke ima v resnici.

Tako obstaja precejšnja povezanost med obsegom javnega sektorja in močjo levice v določeni državi. Tam, kjer je v veljavi načelo vitke države, kot je na primer v anglosaškem svetu, je levičarstvo politično razmeroma šibko, saj tudi stranke, ki veljajo za levo usmerjene, zagovarjajo precej sredinsko politiko (primer britanskih laburistov). Medtem pa v državah z obsežnim javnim sektorjem igra levica zelo pomembno vlogo. In bolj kot je sistem etatističen – kar je na primer značilno za južnoevropske države – več je elementov levičarskega radikalizma.

Tradicija moralno-politične primernosti Na Slovenskem so tovrstni sentimenti še posebej močno prisotni, kar je rezultat dediščine nekdanjega režima, odsotnosti korenitega preloma z vrednotami in praksami, značilnimi zanj, in nadaljujoče se socialistične indoktrinacije. Ideološka primernost je še vedno marsikje pomemben, če ne ključen kriterij karierne promocije. Zaradi tega je biti levičar nekaj, kar se preprosto splača ( Lepo je v naši domovini biti socialist). Tako, se pravi s promocijo takšnih idej, se lahko pri nas posameznik družbeno uveljavi kljub skromnim sposobnostim in dosežkom.

Posledica tega je negativna selekcija, ki prežema vsa družbena področja, tudi vrhove državne politike. Značilen primer tega je ravno zdajšnja vladna zasedba. Na čelu s predsednico vlade, ki pooseblja kombinacijo omejenosti, nesposobnosti in arogance; kjer malodane vsaka njena izjava, obtožba, izgovor ali hvalisanje pomeni žalitev za inteligenco državljanov. In ravno tako selekcioniran "kader" je glavni nasprotnik sistemskih sprememb; takšnih, ki bi privedle do stanja, v katerem bi ideje vrednotili glede na to, kako se obnesejo v realnosti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin