SiolNET. Siol Plus Kolumne
6,16

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Komentar

Primož Cirman: Zmaga Francije: kje so meje pokvarjenosti skrajne desnice

6,16

termometer

Francija, SP 2018
Foto: Reuters

Zmaga francoske reprezentance ima tudi močno politično sporočilo. Zakaj je ekipi, v kateri je večina igralcev z afriškimi in arabskimi koreninami, včeraj čestitala Marine Le Pen, skrajno desna političarka, ki sicer ostro nasprotuje priseljencem? In zakaj je francoska reprezentanca na igrišču vedno znova prisiljena dokazovati, da integracija deluje?

"Čestitke, reprezentanca Francije! Končano je!!!!! Bravo, Didier Deschamps in vsi njegovi igralci. ZGODOVINA!"

Zgornji zapis, okrašen s sličico zastave, v ničemer ne odstopa od tisočih podobnih, ki so po včerajšnji zmagi Francije v finalu svetovnega prvenstva proti Hrvaški preplavili družbeno omrežje Twitter. Vsi so slavili nacionalne junake: Antoina Griezmanna, Kylliana Mbappeja, Paula Pogbaja in druge.

A nekaj ta zapis vendarle dela močno drugačnega. Ne vsebina, ampak njegova avtorica. To je Marine Le Pen, predsednica Nacionalnega zbora. Gre za skrajno desno stranko, do letos bolj znano pod imenom Nacionalna fronta, ki svoj program gradi na nasprotovanju EU, evru, globalizaciji in predvsem priseljevanju.

Marine Le Pen Marine Le Pen Foto: Reuters

Ko Marine Le Pen ploska priseljencem

Le Penova, pionirka in perjanica novega vala desnega populizma, ki v zadnjih letih osvaja evropske države, ne skriva svoje averzije do priseljencev, predvsem muslimanov iz severne Afrike. Marca letos je izjavila, da "izčrpavajo naše vire, zavračajo francoske vrednote in preoblikujejo našo kulturo".

Pred lanskimi predsedniškimi volitvami, na katerih se je uvrstila v drugi krog, je ponavljala, da bo pred njimi zaščitila francoske meje. "Prekleto, vrnite nam Francijo nazaj," je kričala na enem od predvolilnih shodov, na katerem se je oklicala za branilko civilizacije. "Le mi smo tisti, ki lahko presodimo, kdo si zasluži postati Francoz," je govorila.

Ista Marine Le Pen, ki je svojo politično kariero zgradila na poudarjanju "francoske identitete", je včeraj očitno držala pesti ob televizijskem prenosu iz Moskve, od koder sicer že vrsto let dobiva zajetne finančne injekcije za svojo stranko. Stiskala jih je za francosko reprezentanco.

Isto francosko reprezentanco, v kateri večina igralcev prihaja iz družin priseljencev. Iz Afrike.

Hrvaška Francija nogomet Foto: Reuters

"V srcih nosijo druge narodnosti." Mar res?

Težko je verjeti, a vendarle je res. Medtem ko je Kylian Mbappe, potomec očeta iz Kameruna in matere iz Alžirije, šprintal mimo hrvaških branilcev, ga je ob TV-sprejemniku spodbujala Marine Le Pen, ki je igralcem Francije še leta 2016 očitala, da "nosijo v srcih druge narodnosti".

Medtem ko je N'Golo Kante, potomec staršev iz Malija, muslimanske države v saharski Afriki, neumorno tekal za Luko Modrićem, je zanj navijala Marine Le Pen, ki že vrsto let svari pred islamizacijo Francije.

In medtem ko je Paul Pogba, potomec staršev iz Gvineje, ene od številnih francoskih kolonij, včeraj zabil še četrti francoski gol, se ga je razveselila Marine Le Pen. Tista političarka, ki v 21. stoletju še vedno iskreno verjame, da je bila francoska kolonizacija, to stoletje dolgo ropanje naravnih in človeških virov iz Afrike, za te države dobra stvar.

Je lahko še kaj bolj svetohlinsko, hinavsko in – pokvarjeno?

1998: ko modri postanejo "črni, beli in Arabci"

Zgodovina se ponavlja, pogosto kot farsa.

Ko so Francozi leta 1998 prvič postali svetovni prvaki, jim je to uspelo z etnično in narodnostno pisano reprezentanco, v kateri so imeli glavno vlogo potomec alžirskih Berberov (Zinedine Zidane), osrednji branilec iz Gane (Marcel Desailly), desni branilec s karibskega otoka Guadeloupe (Lilian Thuram) in številni drugi "nepravi" Francozi.

Zinedine Zidane Zinedine Zidane Foto: Reuters

Takrat je Jean-Marie Le Pen, predsednik Nacionalne fronte, oče Marine Le Pen in odkriti rasist, ob zgražanju večine Francozov ugotavljal, da "gre za moštvo, ki ni videti dovolj francosko".

A njegova izjava je bila le vrh ledene gore tabuja nelagodja. "Les Bleus" niso bili več modri, ampak označeni za "black, blanc, beur", torej za črne, bele in Arabce. Francija je bila v dilemi: je zmaga z ekipo fantov iz "problematičnih" predmestij francoskih mest res dokaz uspešnosti integracije? Ali pa gre le za enkraten športni dogodek, ki ga ni mogoče preslikati v druge sfere družbe?

Ko izgubijo, so "banda tatov"

Odgovor na to vprašanje je prišel ob prvih neuspehih.

Ljubezni je bilo hitro konec. V razpadu sistema na mundialu v Južni Afriki leta 2010, ko so Francozi po bledih predstavah in hudih notranjih sporih izpadli že v skupini, so posamezni politiki in pisci videli dokaz, da integracija ne deluje. Igralce so opisovali kot "bando tatov z moralo mafije", ki da ne kaže dovolj pripadnosti reprezentanci.

S tem so jasno namigovali na razredni in etnični izvor nogometašev. Nicolas Anelka, potomec staršev iz otoka Martinique v Karibskem morju, Franck Ribery, spreobrnjenec v islam, in preostali so bili v podtonu označeni za "smeti" (racaille v francoščini), kot je nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy leta 2005 označil mlade protestnike proti policijskemu nasilju iz pariških predmestij.

Franck Ribery Franck Ribery Foto: Reuters

Ni naključje, da je z debaklom v Južni Afriki sovpadala tudi uvedba kvot za igralce z dvojnim državljanstvom v francoski nogometni piramidi.

Čeprav argumentirana kot obramba, da se mladi igralci, vzgojeni v Franciji, ne bi odločali za članske reprezentance "matičnih" držav, so jo na laž postavljali zapisniki pogovor odgovornih v francoski nogometni zveze. V njih ne manjka vrednostnih sodb o afriških in arabskih igralcih, ki da manj igrajo za moštvo kot njihovi beli soigralci.

Nekoč so govorili o "črncih", danes o "identiteti"

Danes Francija spet slavi. Toda med letoma 1998 in 2018 sta vsaj dve pomembnejši razliki.

Prvič nestrpna, odkrito rasistična retorika očeta Le Pena, ki se je tedaj zdela res skrajna, celo eksotična, je v času njegove hčere precej bolj subtilna in prikrita. Le Penova ne govori o "črncih", ampak o "identiteti". Gre za prikriti, celo podzavestni rasizem, kot ga označuje francoski pisec Michel Eltchaninoff, ki je podrobneje analiziral retoriko Le Penove.

Prav zaradi tega je ta retorika, ki je bila nekoč na obrobju, danes vstopila v jedro javnega prostora, zaradi česar je nevarnejša.

Protesti proti rasizmu. Protesti proti rasizmu. Foto: Reuters In drugič, današnja Francija je drugačna od tiste iz leta 1998. Tedaj politično celo najmočnejša država EU je vmes padla v globoko senco Nemčije. Njen ekonomski model, temelječ na nacionalnih šampionih, se je v vmesnem času upehal. Tudi v svetu je – kljub vojaškim avanturam v Siriji, Libiji in Maliju – izgubila velik del postkolonialnega vpliva. V vmesnem obdobju se je popolnoma spremenila tudi politična podoba države. Zgodili so se Charlie Hebdo, Bataclan in Nica.

Če je bil oče Le Pen zagrenjen, občasno celo komičen nostalgik za obdobjem kolonialne Francije, je lahko njegova hči lahko prav zaradi novih okoliščin segla širše – v bazen množic, ki so jih francoske politične in ekonomske elite pustile na cedilu. Ponuja jim enostavne rešitve in zunanjega sovražnika – priseljence.

Priseljencem se ploska – kot živalim v cirkusu

Slavje Marine Le Pen zato ne bi moglo bolje ponazarjati, kako sama vidi vlogo Arabcev in Afričanov v francoski družbi.

Če bi bil N'Golo Kante "le" običajen musliman (sam redno obiskuje mošejo), bi sam po sebi pomenil grožnjo francoski identiteti, saj prihaja iz družine z osmimi brati in sestrami. Če bi se Paul Pogba prijavil na zavod za zaposlovanje, bi v njem videla nekoga, ki odžira delo "pravim" Francozom.

Če bi Kylian Mbappe namesto pred hrvaškimi branilci nekje na obrobju Pariza bežal pred policijskim avtomobilom, bi bil verjetno "smet", ki bi jo morali izgnati iz države.

Marine Le Pen Foto: Reuters Ker so vsi našteti vrhunski nogometaši, ki so pravkar osvojili naslov svetovnega prvaka, jim Marine Le Pen ploska. Logično, saj ji sedenje na tem vagonu v tem trenutku prinaša politične točke.

Če bi izpadli že v skupini, bi se sama zagotovo strinjala, da "Francija z dvanajstimi afriškimi nogometaši nikoli ne bo mogla do naslova". Postavila bi se na prvo mesto tistih, ki bi jih pljuvali zaradi pomanjkanja želje ali nespoštovanja do francoskega dresa in zastave.

Afričan in Arabec sta lahko v očeh Marine Le Pen in njej podobnih dobra in "prava" Francoza le, če nimata osebnosti, mnenja, političnega ali verskega prepričanja. Govorita lahko le, ko pojeta himno. Nista subjekt, ki bi imel pravico do izbire kulture, ampak objekt, ki lahko le brca – če pri tem zmaguje. Degradiran je na položaj cirkuške živali, ki ji vsi ploskajo, ko skoči skozi ognjeni obroč.

To je edina sprejemljiva integracija za evropsko skrajno desnico. Seveda še zdaleč ne le v Franciji.

Je lahko kaj še bolj svetohlinsko, hinavsko in – pokvarjeno?

Komentarji

66

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Dvomljivec / 16.07.2018. ob 16:57 +32 - 8

    Totalna bedarija od članka. Iz edinega dejstva, da je Mari Le Pen čestitala zmagovalcem, je napsal celo dizertacijo izključno svojih bolnih pogledov na francosko družbo.

    +32 - 8
  • askarja1 / 16.07.2018. ob 16:18 +24 - 11

    Pokvarjen članek, smrdi do neba!

    +24 - 11
  • bocob / 16.07.2018. ob 16:14 +22 - 10

    Novinarski komentarji: Kje so meje pokvarjenosti slovenskega levicarskega novinarja? Sem malo parafrizilal naslov tega clanka. Me kar srh spreleti, ko vidim ljubljanskega pisuncka moralizirat o Franciji. Tip, ki se je podpisal precej medijskimi konstrukti in lazmi. Se posebej na prvaku fake news Dnevniku. Je lahko kaj še bolj svetohlinsko, hinavsko in – pokvarjeno?

    +22 - 10
delitve: 453
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin