Zgodovinska zmaga, ki to ni

Pisarno stranke Synaspismós* najdem v imigrantski četrti v Atenah, med kitajskimi trgovinami s poceni blagom, umazanim trgom, na katerem se pod drevesi hladijo brezdomke in potepuške živali, in džankicami, ki iščejo nišo med bloki, kjer bodo lahko našle žilo in si olajšale krizo. Danae, Grkinja, ki me spremlja, pojasni policistu, ki nadzoruje preddverje, da me zanima več informacij o stranki. Po daljšem čakanju smem vstopiti v dvigalo in se izgubiti v labirintu pisarn, dokler se ne znajdem v pisarni za "zunanje zadeve". Spoznam Dimitro, ki mi hiti pripovedovat o sodelovanju Sirize z okoliškimi pobudami grass roots; stranka poskuša izkoristiti sredstva in družbeno moč, ki jo ima, za podporo socialnim klinikam in avtonomnim tržnicam ter se angažira v podporo migrantkam, kadar gladovno stavkajo zaradi nemogočih pogojev v centrih za tujke. Preden se poslovim, mi podari priponko in vrečko pisal z napisom European left. Zunaj skušam ugotoviti, kaj me pri vsem skupaj pravzaprav moti. Je to prisotnost policista, ki je del represivnih organov, ki se sicer s puškami na rami vozijo po imigrantskih četrtih, pretepajo in nadlegujejo tujke ali pa se, ob drugih priložnostih, izživljajo nad protestnicami, tukaj pa varujejo bele grške državljanke v pisarnah radikalne stranke? Je to diskurz o demokratizaciji in skupnosti iz ust stranke, ki je v resnici za zaprtimi vrati, nedostopna, ločena od ljudi na ulicah, ki jo obdajajo? Seveda, če hočeš zmagati na volitvah, se ne moreš kar naprej ukvarjati z migrantkami, ki potrebujejo nekoga, da jih posluša. Posluša jih lahko baza, me pa bomo pisale zakone. Ne nazadnje, je to deklarativna (in, gotovo, tudi finančna) podpora samoniklim pobudam ob hkratni vpetosti v državne mehanizme, v katerih si lahko privoščiš le toliko, kot ti dovolijo? Za zaprtimi vrati, brez skupščin, brez radosti, protislovij, življenja – namesto tega utečenost v birokratske postopke, preračunavanje za glasove namesto pogovarjanja z ljudmi o tem, kako živijo. Gospodarjeva orodja ne bodo nikdar sesula gospodarjeve hiše**. Gospodar, ki je Siriza Od takrat je minilo leto in pol, Siriza pa je pred tednom dni slavila zmago na parlamentarnih volitvah v Grčiji in sestavila vladajočo koalicijo. Gre za pomemben dogodek, ki lahko začne proces okrevanja socialnega opustošenja, ki so ga povzročili varčevalni ukrepi morilske trojke – torej nič več nižanja plač, odpuščanja v javnem sektorju, zaustavitve privatizacije in skrbi za akutne socialne stiske. In vendar me še vedno preveva občutek, ki me je zajel v Atenah po obisku strankarske pisarne. Diskurz stranke se je od takrat močno liberaliziral, manj je radikalnega nasprotovanja kapitalizmu in več iskanja "za vse ustreznih rešitev". Poudarja se nacionalno suverenost in boj proti varčevalnim ukrepom, pri čemer se pozablja, da je kapitalizem obstajal in pustošil, še preden smo to občutile belke srednjega razreda in se začudile nad njegovo neprijetnostjo. Zaustaviti varčevalne ukrepe ne pomeni tudi odstraniti temeljna družbena nasprotja, vtkana v kapitalizem sam. Nasprotovati varčevanju pa zame pomeni zavzeti tudi radikalno držo proti državi, ki je takšne politike sprejemala in vpeljevala skozi parlamentarne mehanizme, ki jim Siriza s svojo zmago daje legitimnost. Nacionalna suverenost je pojem, ki ga Siriza zelo rada uporablja, a hkrati temelji na globoko rasističnem pojmovanju imigrantske politike – lep primer tega je tudi snovanje koalicije z desničarsko konservativno stranko ANEL***, ki sicer nasprotuje varčevalnim ukrepom, a zagovarja tudi izjemno ksenofobna, klerikalna in heteroseksistična stališča. Ne gre za levičarsko čistunstvo, gre za to, da Tsipras ni imigrantska lezbijka, ki bi jo kapitalizem najbolj zatiral in bi ga zatorej to moralo zanimati. Zgodovina se ponavlja: kot so moški nove levice v sedemdesetih ženskam, ki so opozarjale na njihov nevzdržen seksizem, rekli, da rušijo gibanje in da bo za to še čas – tako lahko trenutno začasno pozabimo na imigrantke, ki umirajo na mejah in v zaporih, dokler ne uredimo pogojev reprogramiranja dolga. Zahtevajmo več, kot nam lahko dajo! Če pustimo ob strani (sicer pomembno) razpravo o tem, koliko bo Siriza morala popuščati mednarodnim finančnim trgom in institucijam, da si bo izborila odpis grškega dolga in ali bo to sploh mogoče, me bolj zanima osvetliti funkcijo, ki jo ima zmaga Sirize v ohranjanju obstoječih razmerij moči. Kadar se gospodar počuti dovolj ogroženega, vedno najde načine, kako umiriti vrenje in socialni konflikt prevesti v zase sprejemljivo in nenevarno obliko. Tudi če to pomeni vzeti v parlament nekoga, ki bo na majici nosil rdečo zvezdo ali govoril o socializmu in nasprotovanju korupciji. Siriza je za to, da jezne ne bodo več zažigale policijskih postaj. Siriza je za to, da solidarne ne bodo več gradile kontramoči. Siriza je za to, da se mostovi med različnimi življenjskimi svetovi ne bodo več gradili. Belke srednjega razreda bodo imele dostop do zdravstvenih storitev, imigrantke pa bodo še vedno umirale na mejah. Mogoče na manj brutalne, prikrite načine, a njihova podrejenost ne bo prenehala biti dejstvo, ker je Siriza zmagala na volitvah. Siriza je za to, da se ukvarjamo s tem, kaj bo porekla trojka na njihove predloge, namesto da nadaljujemo gradnjo avtonomnih struktur, ki lahko prinesejo temeljne družbene spremembe. Siriza je za to, da kapitalizem lahko ostane. Da razbremeni razlaščene in obubožane ljudi, a da se obenem nič temeljnega ne spremeni. Zato moramo vedno izbrati pozicijo, ki črpa iz naših teles, ne vnaprej določenega programa, ki ga je napisala tuja roka. Vzemimo torej dostop do zdravstvenega zavarovanja in socialne varnosti, ker nam pripadata, a brez hvaležnosti in pasivnosti: takoj nato zahtevajmo več, kot nam lahko dajo. Siriza ali kdorkoli. _____________________ * Ekološka stranka, ki skupaj s številnimi drugimi tvori koalicijo levičarskih strank Siriza v Grčiji. ** Audre Lorde: "The master's tools will never dismantle the master's house." [v izvirniku] *** Stranka Neodvisna Grčija.