Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Matevž Tomšič

Ponedeljek,
19. 5. 2014,
12.47

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Ponedeljek, 19. 5. 2014, 12.47

8 let, 3 mesece

Zgodbe iz lutkovnega gledališča

Matevž Tomšič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Prav tragikomično je, ko predstavniki nedavno razpadle vladajoče koalicije razlagajo, kako da je eden največjih dosežkov njihove vladavine "vzpostavitev politične stabilnosti".

Konec stabilnosti Tudi če bi predpostavili, da je politična stabilnost sama po sebi nujno in nedvoumno nekaj dobrega (kar ne drži – ena najbolj "stabilnih" držav na svetu je trenutno Severna Koreja, ki pa bi jo težko glede česarkoli imeli za zgled), je niso uspeli prav zelo dolgo vzdrževati. Konec koncev je koalicija razpadla zaradi "notranjih" razlogov, tj. zaradi odločitve koalicijskih partnerjev. Zoran Janković, ki se je ponovno zavihtel na čelo svoje stranke, namreč v ničemer ni odtegnil podpore vladi. Tako so bili premierka Bratuškova in njeni partnerji sami tisti, ki so "naredili konec" politični stabilnosti. Tako kot politična stabilnost sama po sebi ni nujno nekaj dobrega, tudi odsotnost vlade (s polnimi pooblastili) ni nujno nekaj slabega. Belgija je bila denimo pred časom skoraj leto dni brez vlade, pa se ji pri njenih ekonomskih in ostalih performancah to ni poznalo. Kdo bi na to porekel, da gre v tem primeru za državo z razvito demokracijo in delujočim tržnim gospodarstvom, zato lahko v njej stvari funkcionirajo same od sebe; medtem ko v nekdanji komunistični državi to ne more biti tako. To sicer do neke mere drži. V Sloveniji tranzicija nikakor ni končana. Na številnih sistemskih področjih so potrebne korenite spremembe. Vendar pa mora obstajati nekdo, ki jih je sposoben in pripravljen izpeljati. In odhajajoča vlada definitivno ni spadala v to kategorijo. "Izkazala" se je edino z zadolževanjem in številnimi dodatnimi obremenitvami za državljane in podjetja. Njen padec zato v razvojnem smislu ne pomeni nobene škode – kvečjemu nasprotno. Bolje je, da vlade ni, kot pa da imamo vlado, ki je nesposobna ali/in ki deluje na škodljiv način. Vsi odtenki rdeče Že kar nekaj časa se dogaja prerazporejanje sil na slovenskem političnem prostoru. Konkretneje, na njegovi levi polovici. Ta proces se je intenziviral po razpadu vladajoče koalicije in padcu vlade. Tako je v zadnjem letu nastalo kar nekaj novih strank. Nekatere so nekakšen "spin-off" t. i. vstajniškega gibanja, druge zbrane okoli nekaterih znanih javnih osebnosti. Zdaj imamo na razpolago široko ponudbo na celotni polovici političnega spektra, od radikalne levice, ki se zavzema uvedbo "demokratičnega socializma", do sredinske levice, kakršno naj bi predstavljal pravnik Miro Cerar, ki bolj kot sistemske spremembe zagovarja nekakšno "moralno prenovo" v smislu okrepitve etičnih standardov in družbene odgovornosti. Kljub večjemu naboru strankarske ponudbe pa v idejnem smislu zelo težko najdemo kaj dosti novega. Če desnica stavi na obstoječo strankarsko in personalno zasedbo, ponuja levica staro vsebino v novi embalaži. Ti "novi obrazi", ki jih prikazujejo javnosti, po večini ne ponujajo nekih drugačnih, svežih idej. Ponujajo še več istega, že obstoječega. Ponujajo etatizem, ohranjanje monopolov in nasprotovanje zasebni pobudi. Čeprav nekatere od teh novih političnih pobud razglašajo preseganje političnih delitev, so njihovi nosilci – osebno, družinsko ali institucionalno – praviloma globoko vpeti v obstoječe strukture. Ali pa so vanje vpeti tisti, ki usmerjajo stvari iz ozadja. Tako imamo celo serijo ljudi, ki oportunistično prestopajo iz stranke v stranko. Čeprav je nekdaj dominantna LDS kot samostojna politična sila popolnoma marginalizirana, pa "njen duh" še naprej živi skozi številne politične metamorfoze. Najprej je bila to Zares, pozneje Pozitivna Slovenija, zdaj bosta to Šoltesova in Cerarjeva stranka. Spreminjati tako, da se ne bi nič spremenilo Kljub vsem političnim levitvam zakulisni usmerjevalci dogajanja ostajajo eni in isti. Ti si politično prizorišče predstavljajo kot nekakšno lutkovno gledališče, njegove protagoniste pa kot marionete, ki jih lahko prestavljajo sem in tja, ko jim odslužijo, jih pa preprosto zavržejo (to je javno ugotovil tudi predsednik SD Igor Lukšič). Vse to se dogaja z namenom ohraniti status quo na ključnih družbenih področjih. Denimo v sodstvu. V razmerah, ko nekaterim kazensko pravo še vedno služi kot instrument "razrednega boja" (kot ga je nekoč razglasil domnevni starosta kazenskopravne stroke na Slovenskem) in ko predsednica enega od sodišč paradira naokoli v titoistični opravi, so korenite spremembe tu več kot nujne. A v primeru, če se bodo povzpeli oblast ti "novi obrazi", bo to ostalo zgolj iluzija.

Ne spreglejte