Zakaj Slovenci tako redko počitnikujejo v Sloveniji

Njen šef pa je prišel v studio nacionalke, da bi pojasnil, kakšna bo njihova prihodnja hotelsko-turistična strategija.

Ena prvih in ključnih stvari, ki jih je navedel, je bila, da bodo znižali stroške.

Zabolela me je glava. To me je namreč spomnilo na zgodbo, ki mi jo je povedal poslovni prijatelj, sicer šef srednje velikega slovenskega podjetja.

Povejte mi kaj novega! Pred časom se je vrnil s prestižnega in kot žafran dragega seminarja v britanskem Oxfordu, kjer je bila tema vodenje in upravljanje podjetij. Udeležba na seminarju je bila raznovrstna, od nigerijskih bankirjev na poti proti političnemu vrhu države prek direktorjev različnih spletnih podjetij, ki želijo iz svojega posla narediti nekaj več, do srednjih menedžerjev večjih podjetij, ki še iščejo svojo priložnost za naskok na vrh. Med enim od odmorov se je prijatelj zapletel v pogovor z enim od njih, zaposlenim v angleškem finančnem sektorju, v katerem je bilo v zadnjih letih kar nekaj kadrovskega prepiha. To je v praksi pomenilo, da se je v podjetju, kjer je ta menedžer zaposlen, na vrhu v kratkem času zamenjalo kar osem direktorjev. "In potem," je razlagal ta angleški menedžer, "pride še deveti direktor in pravi: 'V prihodnjih mesecih moramo znižati stroške tu in tu, ukiniti to in to, zreducirati to in to itn., saj je to edina možnost, da preživimo in nadaljujemo posel.'" Angleški menedžer je dal to že večkrat skozi in ko se je pokazala priložnost, je na samem nagovoril novega direktorja: "To, kar ste povedali prej na sestanku in označili za svojo strategijo … Kaj mislite, glede na to, da ste imeli v zadnjih letih osem predhodnikov, koliko prejšnjih direktorjev je imelo podobne ideje?" Deveti direktor ga je nekaj časa gledal, potem pa odvrnil: "Morda eden, največ dva." Menedžer je odkimal: "Žal ste se zmotili," je rekel, "vsi, čisto vsi so govorili enako kot vi. Morda je čas, da poveste nekaj novega."

Nič novega In potem bi prek noči postali šef ključnega dela slovenskega hotelskega turizma in bi rekli predvsem to, da boste znižali stroške. Narobe! Narobe! Narobe! Dejansko je treba stroške povišati.

Zakaj, bom razložil v nadaljevanju.

Zunajsezonska izkušnja Lani konec oktobra, torej ne v sezoni, smo šli z družino za konec tedna v Portorož z namenom, da pred maratonom ob obali odtečem še zadnji dolgi tek. Računali smo, da bomo v enem večjih portoroških hotelov, ki ima bazen z morsko vodo, dobili cenovno ugodno sobo, da se bodo otroci lahko kopali, a nam to ni uspelo. Imel sem občutek, da smo spet preplačali prenočišče. Saj smo ja samo v Portorožu, sem si prigovarjal, in se tolažil, da gre samo za dve noči. O tem, da je bila cena hotelske sobe prek spletne strani booking.com nižja kot z neposrednim klicem na njihovo recepcijo, na tej točki niti ne bom izgubljal besed. "A imate tukaj kdaj zunajsezonske cene?" sem vprašal na recepciji. Receptor je nezadovoljno nekaj momljal. Naslednji dan je bilo na zajtrku kar veliko ljudi in pomislil sem, da jim morda ni treba zniževati cen nočitev, saj imajo kar lepo polno. Potem pa smo odkrili, da je sosednji hotel (ki je imel istega lastnika) zaprt in so vsi gostje nameščeni v enem. Tudi ta dva hotela sta se zdaj skoraj znašla v hotelskem portfelju slabe banke. To je slovenski koncept zniževanja turističnih stroškov – zunaj sezone raje zapremo hotele, kot da bi takrat znižali stroške prenočitev, s čimer bi privabili tiste stranke, ki si ne morejo ali pa nočejo privoščiti sezonskih cen. Prava je ravno obratna pot. Hotele je treba imeti odprte. Stroški zaradi tega sicer narastejo, seveda pa se jih zlahka pokrije s ponujanjem nočitev po znižanih, zunajsezonskih cenah. Naj to pokaže naslednji primer.

Lasvegaška izkušnja Lani v začetku aprila, torej ne v sezoni, ko smo bili s prijatelji v Ameriki na ultramaratonu, smo dvakrat prenočevali tudi v Las Vegasu, meki raznovrstne zabave, kjer je na voljo vse, od brezštevilnih igralnih avtomatov prek boksarskih dvobojev do raznovrstnih muzikalov in glasbenih koncertov. Ko sem skušal rezervirati sobo za naju z ženo, se kar nisem mogel odločiti, kam bi šla, saj je veliko solidnih, celo odličnih hotelov ponujalo tudi 80-odstotni popust na svoje običajne cene. V Vegas smo pač prihajali zunaj sezone. Na koncu sva za pol nižjo ceno kot v Portorožu dobila dvakrat večjo in boljšo sobo. Še večji šok sva doživela ob odhodu. Ko je receptorka, po rodu iz Srbije, ugotovila, da sva iz Slovenije, nama je računala samo eno noč. "Za naše drage goste," je rekla, "da si boste zapomnili, kako gostoljubni smo v Las Vegasu." Pokvarjena kapitalistična Amerika nama je dala svojo porcijo. A to ni edini primer pač "nekje iz Amerike". Tu je še eden.

Hrvaška izkušnja Ponj ni treba tako daleč. Včasih je dovolj že zunajsezonski obisk Hrvaške. Ne prav daleč od nas, v Rovinju, imajo enega redkih t. i. design hotelov na območju nekdanje Jugoslavije. Ima pet zvezdic. Videti je odlično. Kaj mislite, kakšna je cena prenočevanja v primerjavi z boljšimi portoroškimi hoteli ob neprimerljivo boljši ponudbi? Zunaj sezone je približno pol nižja, v sezoni približno dvakrat ali celo trikrat višja od "portoroške hotelske riviere". Hrvaški lastniki so fleksibilni in prilagodljivi. Zunaj sezone imajo raje svoj luksuzen hotel poln za manj kot sto evrov na noč, s čimer dobijo goste, ki sicer nikoli ne bi prišli k njim, kot pa, da imajo hotel zaprt in prazen ter odprt zgolj takrat, ko lahko za nočitve iztržijo več. Naši hotelirji te preproste logike (razen ob občasnih akcijskih cenah) nekako ne zmorejo vključiti v svojo ponudbo. Raje zaprejo hotele. Raje se odpovedo cenovno občutljivim domačim, slovenskim gostom, ki bi si sem ter tja kako hotelsko nočitev privoščili tudi zunaj sezone. Raje znižujejo stroške. In skoraj bi imeli situacijo, ko bi novi šef 41 slovenskih hotelov rekel, da bo v teh hotelih znižal stroške. Kako bi to naredil? Jih bi zunaj sezone pol zaprl?

Dolg vikend so kratke počitnice Najbrž se še spomnite slogana in akcije, s katero so skušali naši domači turistični delavci Slovence pred leti pripraviti do tega, da bi krajše počitnice, podaljšane konce tedna ipd. preživljali v domačih nastanitvenih kapacitetah. Pri tem so, kljub dobro zastavljenemu povezovalnem konceptu, ki ga v današnjih časih niti približno nismo več zmožni organizirati, spregledali vsaj pet reči. 1. V času avtocest se lahko Slovenec praktično od koderkoli vrne domov v dobri uri, največ dveh. Postavlja se logično vprašanje, zakaj bi potemtakem kjerkoli prenočeval, če lahko po krajši vožnji že spi v domači postelji. 2. Skupaj s tem sloganom se cene hotelskih namestitev niso približale prihodkovnim zmožnostim Slovencev (tistim, ki sploh imajo denar za tovrstno porabo). Prenočevanje v hotelih je v slovenskem kolektivnem spominu zapisano kot nekaj pregrešno dragega, kar si skoraj nima smisla privoščiti, če ni v ta paket vključeno še kaj drugega (recimo kopanje v bazenih, termah itn.). 3. Rezerviranje je še zmeraj zapleteno. Če niste uporabnik kake od (že omenjenih) tujih spletnih platform, potem je relativno težko na hitro rezervirati sobo. Če pokličete popoldan, vam v naših hotelih pogosto rečejo, da pokličite naslednji dan. Kaj pa če bi rad prenočil že to noč? Ah, to jih ne briga. 4. Slovenci imajo družine. Američani prodajajo sobo za štiri osebe po isti ceni kot sobo za dva (v večini sob sta dve zakonski postelji). Slovenci pa skušamo čim več iztržiti tudi od otrok. Če poskušate ugotoviti, koliko stane prenočišče za vso družino, si vas (dopoldan) prevezujejo po raznih pisarnah, ko pa končno le dobite pravo osebo, se ta zmede ob informacijah, da imate tri otroke, na koncu pa vam raje ponudi ekscesno ceno, da se vas le reši. Zato tako veliko Slovencev v Sloveniji najraje tabori – poleg nižje cene tam ni teh logističnih težav. 5. Če se je kljub vsem tem oviram potem kdo le odločil za preizkus, so ga pri prenočiščih tako oskubili, da si ni privoščil nič drugega. Ker si ni privoščil dodatne ponudbe, je ta počasi začela usihati – kar je na primer razlog za unikatno slovensko navado, da je veliko naših manjših muzejev in podobne kulturno-zabavne ponudbe zaprte celo med konci tednov (med delovnim tednom pa sploh). Zaradi tega je ideja slogana dolg vikend so kratke počitnice v Sloveniji propadla. Hotelirsko megapodjetje kot priložnost Ravno zaradi vsega tega bi nastalo hotelirsko megapodjetje v principu lahko predstavljalo veliko priložnost za slovenski turizem. Seveda pa je treba spremeniti miselnost, da je rešitev v nižanju stroškov. Treba je spremeniti miselnost, da morajo hotelirji mastno zaslužiti že s tem, da prodajo prenočišče. Tam, kjer znajo tržiti turizem, vedo, da morajo turiste od doma najprej zvabiti k sebi s ponudbo cenovno ugodnih in kakovostnih prenočišč. Potem pa se vse skupaj šele dobro začne.