Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
29. 12. 2013,
17.24

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

prazniki prazniki stres

Nedelja, 29. 12. 2013, 17.24

8 let, 3 mesece

Zakaj pa bi prazniki sploh morali biti stresni?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Ena o prazničnem duhu.

Čeprav nas mediji ves december natepavajo z dvojno ofenzivo predlogov za božične nakupe in kuhinjo na eni strani ter z vsakoletnim razkrivanjem resničnega bistva praznikov na drugi strani, je pravi praznični duh vseeno precej trivialna in komercialna zadeva in tak nam je tudi všeč. Kar priznajte. Globoke želje in notranji mir gor ali dol, v mesto ne hodimo objemat neznancev in delit ljubezni, ampak gledat lučke v teh najkrajših popoldnevih v letu, ob stojnicah s kuhanim vinom pa ne postavamo zato, ker bi si želeli finančno pomagati trgovcem in se ob tem počutiti toplo pri srcu. Tudi ljubezen ne zna gledati na koledar, pa jo februarja vseeno poudarjamo na trgovcem všečnejši način, opevana človeška toplina in za božič še posebej priljubljene družinske vrednote pa so zelo hvaležen kanonfuter za medije. Človeško toplino, razcepljeno nekam med tri dobre može, božične filme, običaje in šege, je še težje prodajati kot mir na svetu iz ust misice, zato se ves "resnični, povezovalni duh praznikov" v teh nekaj dneh zavleče med vrstice prisilnega druženja ob prenajedanju. Človek se mora med pogovori o potomcih, šolanju, najnovejših modelih telefonov in o politiki pač nekako zamotiti, ugrizniti za jezik pa se je lažje s francosko solato v ustih. Več pravil, več stresa Stresnost praznikov se zdi odvisna predvsem od tega, kako zelo se trudimo zadostiti vsem pravilom in običajem, ki jih radi zavežemo kot pentljo okoli "družinske tradicije", kot da so nas vse po vrsti vzgojili v Downton Abbeyju. V pomanjkanju dneva zahvalnosti smo obvezno vsakoletno snidenje družinskih članov obesili na božič, na nekakšno prisilno druženje z družino, ker se to za božič pač počne – se posveti družini in tradiciji in vsem tem rečem in nič čudnega ni, da so za nekatere božično-novoletni prazniki celo tako stresni, da družinske ceremonije ob tem času enačijo s porokami in pogrebi. Precej žalostno. In v tem trenutku se moram znova globoko zahvaliti svoji ožji družini, ki na vse pritiske priložnostno tradicionalne okolice ne da kaj dosti in kaj dosti ni dala niti takrat, ko se je udeležba pri polnočnici nekako spodobila. A opažam, da sem med redkimi ljudmi, ki jim je bilo z raznimi srečanji širše družine in poskusi ustvarjanja instantne povezanosti in topline v veliki meri prihranjeno. Zato nisem nič prikrajšana, prej manj obremenjena. Praznikov ne preživljamo s prisilnim druženjem, ker se tako "spodobi" ali karkoli, in člankom o tem, kako si narediti praznike v družinskem krogu čim manj stresne, se samo nasmiham. Zakaj bi vse skupaj sploh moralo biti stresno? Zakaj bi moral z avtom riniti v središče mesta in opravljati nakupe v zadnjem trenutku? Zakaj bi se moral družiti z ljudmi, s katerimi imaš individualno stkano vez, ki jo neguješ na vama lasten način, neodvisen od praznikov? In zakaj bi morali tarnati nad prazniki? Največja tematska zabava Kot heretik, kakršen sem, si torej upam brez kakršnekoli slabe vesti trditi, da je pravi praznični duh pravzaprav komercialen in takšnega si tudi v resnici želimo. Želimo si trapasto rajanje namesto družinskih obveznosti. Še enkrat: kar priznajte. Bolj odprtih rok kot sprejemaš vse božične pesmi (z Last Christmas na čelu), vsako leto ponavljajoče se filme s takšnim ali drugačnim naukom o resničnem bistvu praznikov, pa Božičkove kape in obroče za lase z jelenovim rogovjem, majhne čokoladne Dedke Mraze in frenetično utripajoče luči iz vsakega tretjega balkona, lažje ti je. In bolj zabavno. Prazniki so mi všeč tako, kot so mi všeč tematske zabave, in božič ter novo leto sta pravzaprav ena velika tematska zabava. Pravzaprav kar največja v letu. Ljudje imamo radi tematsko razdeljene dneve, letni časi kot okvir zajemajo naše dneve in v resnici ni nič čudnega, da je vreme tako priljubljena tema. V resnici imamo radi, da so naši dnevi uokvirjeni; potem točno vemo, pri čem smo. Kakorkoli že, moj praznični duh leti visoko na krilih kiča, tega pa te dni tako ali tako nikoli ne zmanjka. Še politiki so primerno poniknili, le predsednik v svoji vlogi široko nasmejanega Kekca širi mir in dobro po naši dolini, kar malce začudena sem, da v javnosti ni zaokrožila kakšna njegova fotografija z Božičkovo čepico na glavi. Pristajala bi njegovi vlogi v javnosti. No, morda pa prihodnje leto zaigra Dedka Mraza. Vsekakor bo moral pozorno izbrati med dobrimi možmi, saj so razprtije med privrženci Božička in Dedka Mraza globlje, kot sem do nedavnega slutila. Naivno sem mislila, da gre za stvar navade, in navada se v zadnjih letih pač odmika od socializma h kapitalizmu; raje bi bili podobni Američanom kot Rusom. Zdaj vem, da obstajajo ljudje, ki poskušajo svoje potomce ubraniti pred enim od treh dobrih mož, a pravi božični duh bi se seveda kazal v sprejemanju vseh treh. In jaz jih sprejemam; enega bolj resno kot drugega, a vseeno. Božiček v naši družini pač prinese zgolj daljše spanje (zahvaljujoč prazniku), kar je pravzaprav vseeno veliko – cenim vsako jutro brez budilke. Januarska streznitev Edina res slaba stran praznikov je to, da jih je kar hitro konec. Dnevi se res že daljšajo, kar je odlična novica, a lučke bodo ugasnile, tematske zabave se bodo prenehale in v meglici dima ugaslih ognjemetov bomo ostali sami z januarjem, mesecem nekje vmes. Mesecem, ki te nenehno opominja, da je pričakovanje pomladi preuranjeno, saj si v resnici šele dobro zagazil v zimo. Novoletne zaobljube bi na prvi pomladni dan zagotovo padle na plodnejša tla. In ko smo že ravno pri zaobljubah, še enem poglavju največje tematske zabave na svetu, za prihodnje praznike imam predvsem eno odločitev: pošiljala bom čisto prave čestitke. Klasične. E-voščilnice so v resnici samo praznični spam in prave čestitke, ki jih napišeš (ali vsaj podpišeš) na roko, so strašno podcenjene. Letos sem po pošti dobila le eno, kar je kar malo žalostno. Zato začenjam novo tradicijo, ki bo še obogatila mojo kičasto tematsko zabavo prihodnje leto. Stresni test bom opravila z odliko. Prihodnje leto vam želim čim manj resnosti.

Ne spreglejte