SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Vukojebina*

3

termometer

Prispevek, v katerem avtor bere slovenske medije v Winnemucci.

Predstavljajte si, da ste v Winnemucci. To je ameriško mestece sredi ničesar, nekakšna pregovorna vukojebina. Znan country komad, ki ga je pel tudi Johnny Cash, se imenuje I've Been Everywhere, njegovo besedilo pa je sestavljeno v glavnem iz čim hitrejšega naštevanja krajev, ki jih je pevec že obiskal, češ, bil sem povsod, zdaj, za krono vsega, kar človek lahko obišče, pa gre še v Winnemucco. In ja, obstaja cel istoimeni CD, v katerem mladi nesrečnež hoče še dodatno naložiti ogenj na svojo nesrečo in odide tja. Skratka, najdite vse možne izraze za zakotje, zatohlost, izoliranost in jih izrecite kar sami. Ne ponovite pa moje napake! Nikoli ne smete sredi Winnemucce začeti brati spletnih strani slovenskih časopisov. Mene je doletela udarna novica, da je Karl Erjavec zagrozil z odstopom iz koalicije. Če bi bil doma, bi že panično vreščal med tekom v zaklonišče ali pa rinil čoln na goro, v Winnemucci pa sem pomislil: čakaj, Miha, mar ni Erjavec zgolj letos kakih tridesetkrat zagrozil z izstopom in kljub temu je enaintrideseta grožnja še vedno top medijska novica iz vseh možnih novic, kar jih je v tem trenutku na voljo po vsem svetu? Če se že izpovedujem – zagrešil sem dve napaki! Povsod, kamor grem, kupujem lokalne časopise. In tako tudi v Ameriki. Letos sem opazil, da še zadnji ameriški lokalni časopis svetovne teme bolje in pogosteje pokriva kot slovenski nacionalni mediji. Poglejmo, kakšne novice pri nas sploh pridejo iz sveta: padla letala, množični umori, smrtonosni virusi, bruhajoči vulkani … Če želite na papirju prebrati dober članek o kitajski strategiji v Afriki, morate sedeti s časopisom v roki sredi Winnemucce, ne Ljubljane. Kajti v slovenskih osrednjih dnevnikih boste našli le poročila, kaj je za zajtrk pojedel politik X, kam je šel na sprehod politik Y, kaj je izjavil politik Z.

Slovenski mediji so odcepitev Slovenije vzeli dobesedno – ne le kot samostojno državo, marveč samostojen planet. Raj pod Triglavom, zunaj katerega obstajajo le strahote, o katerih morajo poročati, da bralci Raja ne bi zapuščali. In ko smo sami s seboj in smo središče sveta, vsebine časopisov razpadejo na tri sestavine: 1. politika, 2. kronika, 3. razno.

Po vrsti poglejmo vzroke, predvsem pa kakovost posameznih zvrsti:

Politika: Politiki čvrsto držijo roke nad mediji, botrujejo in kadrujejo, zato slovenski urednik in novinar mislita, da tudi bralca tako zanima sleherna novica o Gospodarju kot njih. Strani in strani bodo polnili s politiki vseh rangov, ker nikoli ne veš, komu bi se v majhni državici zameril. Za povrh je oblast razdeljena na več kot 200 občin in tudi tem se ne smejo zameriti. Skratka, mediji so postali dvorna glasila, ki tlačanom hvalijo vsako mušico njihovega grofa in črnijo in pljujejo vladarja iz sosednje graščine.

Kronika: Ker se Slovenija ni vzpostavila države, marveč je ostala razbita na lokalne skupnosti, je središče zanimanja v lastni vasi. Leta 2008 sem naredil raziskavo o tem, kaj Slovenci radi beremo: od desetih najbolj branih novic v obdobju petih tednov jih je bilo devet iz domače črne kronike, preostala pa zdravstveni nasvet. Primerjal sem podatke z zahodnimi državami: tri svetovne novice, tri kronike, dve o lepoti in zdravju, po ena o znanosti in gospodarstvu.

Razno: Kar kdo pošlje, samo da je papir potiskan. Še posebej bizaren je Dnevnikov Objektiv, ta v zadnji tretjini objavlja teme, ki so videti kot naključno izbrane strani iz Wikipedije za one, ki ne morejo do spleta.

Slovenci smo se odcepili zato, da lahko zremo v svoj popek. Če je krvav, toliko bolje. Svet nas ne zanima več.

Smela trditev: četudi ne bi bilo svetovne krize tiska, slovenski časopisi ne bi cveteli. Desetletji negativne selekcije, prilizovanje lokalnim gospodom in lokalni krvi brez strategije in beganje prek vseh možnih tehničnih novosti le zato, ker so moderne, a brez sleherne taktike, kako jih uporabiti. Skratka, domačijski golaž. Če ne bi bilo spleta, bi bralci švercali čez mejo časopise kot banane in kavo njega dni.

P. S. Zgodilo se mi je neverjetno naključje, ki bi ga Jung imenoval sinhroniciteta: Tipkam tole kolumno v kafiču, sonce zahaja, zraven mene mladi slovenski poslovneži vrste import-export klepetajo o svojih podjetjih, o tem, da se jim kriza ne pozna. Potem pogovor preide na zatohlost Slovenije. Prisluhnem, seveda. Fantje so skoraj pol mlajši od mene, torej vtis o lokalizaciji Slovenije ni le generacijska zadeva. In res, padajo besede: omejenost, majhnost, zatohlost. Nato reče eden: "Ej, zadosti imam tega, vsaj enkrat na leto moram ven, čez mejo, da se nadiham." In doda: "Zato sem si kupil apartma v Umagu."

Pred tremi desetletji so v Slovenijo romali iz vse Jugoslavije, da so vdihnili vonj svetovljanstva in prostora. Dragi slovenski politiki in mediji, hvala, ker ste našo mladino pripeljali do tega, da je zanje že Umag kozmopolitsko središče.

* izoliran, samoten kraj

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin