Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Četrtek,
15. 1. 2015,
11.38

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Samo Rugelj privatizacija

Četrtek, 15. 1. 2015, 11.38

6 let, 6 mesecev

V deželi stanovanj za ceno rabljenega golfa

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Pred nekaj dnevi sem se udeležil konstitutivne seje Slovenske kinoteke, častitljive, večinoma arhivsko in muzejsko usmerjene javne institucije, ki ima v Ljubljani že kar lepo tradicijo.

Tisti, ki ste Kinoteko že kdaj obiskali, ste pred ogledom filma v preddverju morda popili še kakšno kavo v prijetnem lokalu. In prav nanj je nanesla tudi debata med samo sejo. Lokal namreč posluje na robu rentabilnosti in direktor se že dlje časa nagiba k temu, da bi ga oddal v zunanji, zasebni najem. Zakaj v zasebni najem, sem vprašal? Ker je lokal težko upravljati, je bil odgovor.

Kar me seveda spomni na konec prejšnjega tisočletja, ko sem začel pogodbeno delati v Ljubljanskih kinematografih, ki so imeli v tistih časih kar nekaj lokalov in prodajaln sladkarij – te so si privoščili obiskovalci za sladkanje med gledanjem filma –, vse to pa je bilo oddano v zunanji zasebni najem.

Ena od prvih reči, ki smo jih takrat naredili, je bila seveda, da smo te, včasih celo bolj dobičkonosne aktivnosti od prodaje kart, postopoma spravili nazaj pod okrilje Ljubljanskih kinematografov. Nedavni primer v Slovenski kinoteki, kjer skoraj 20 let pozneje poteka ravno obratna težnja, pa na nekem mikroprimeru simbolično kaže naše težave upravljanja z lastnim premoženjem v javnih institucijah in posledični težnji na veliko večji – državni ravni, da je treba državna podjetja privatizirati.

Pri tem je zanimivo, da je privatizacija v osamosvojeni Sloveniji včasih potekala lažje kot zdaj, ko ji mnogi javno nasprotujejo. Morda se je zato na tej točki smiselno ozreti nekaj manj kot četrt stoletja nazaj in se spomniti, kako se je vse skupaj začelo.

Prvi val privatizacije Konec junija 1991 je v Sloveniji prišlo do osamosvojitve. Ta, kot se spomnimo, ni potekala brez težav, saj je vključevala desetdnevno vojno, prizadevanja za mednarodno priznanje naše države in soočenje z (začasno ali pa tudi stalno) izgubo trgov nekdanje Jugoslavije, ki je naše gospodarstvo postavilo na hudo preizkušnjo.

Ne glede na vsa ta dejstva in na to, da je do osamosvojitve prišlo nekaj dni po začetku poletja, torej prav pred začetkom poletnih počitnic, pa je že kmalu v začetku jeseni istega leta, oktobra 1991, prišlo do sprejetja pomembnega zakona, s katerim se je začelo nekaj, kar imam sam za prvi val privatizacije. Takrat je bil sprejet stanovanjski zakon, ki so ga poimenovali tudi Jazbinškov zakon (po arhitektu Mihu Jazbinšku), ki je bil v prvi slovenski vladi minister za okolje in prostor.

Do razglasitve zakona je prišlo 3. oktobra 1991 (razglasilo ga je Predsedstvo Republike Slovenije), poleg "sistemskega urejanja področja", pa je ta znameniti zakon vseboval tudi pogoje za privatizacijo stanovanj, ki so bila do takrat v družbeni lasti.

Stanovanjski zakon kot privatizacija družbenega premoženja Na tej točki se velja ustaviti vsaj za hipec in malce bolje razmisliti. Do osamosvojitve Slovenije je prišlo konec junija, potem so se vrstili številni bazični problemi v zvezi z začetkom delovanja nove države, vmes so prišle poletne počitnice, stanovanjski zakon pa je bil vseeno sprejet že 3. oktobra 1991? Kako je to mogoče? Ko zdaj gledam skoraj četrt stoletja nazaj, se mi zdi ta uradniška ekspeditivnost skoraj neverjetna. Ko pregledujem spletne arhive in iščem morebitne peticije, ki bi nasprotovale temu zakonu, ne najdem ničesar. Nobene resnejše pobude ni bilo, da bi vsebino tega zakona malce bolje premislili in razmislili o tem, ali je tovrstna privatizacija smiselna, pametna in upravičena. Kaj je bilo bistvo tega zakona? Na njegovi osnovi so najemniki v družbenih stanovanjih lahko pod relativno zelo ugodnimi pogoji z odkupom pridobili lastninsko pravico nad stanovanji, v katerih so bili do tedaj najemniki (navedek iz Wikipedije, mastno podčrtal avtor kolumne). Kaj so bili ti relativno zelo ugodno pogoji? Med pripravo zakona (ne pozabimo, govorimo tudi o poletnem času), je med njegovimi pripravljavci obstaja dilema, koliko naj stane povprečno družbeno stanovanje, da bo cena čim bolj atraktivna za odkup. Dilema je bila takrat očitna, iz perspektive današnjih mladih, ki niti pomisliti ne morejo na lastno stanovanje, pa malone absurdna: eni so trdili, da mora vrednost, po kateri se bo lahko kupilo družbeno stanovanje, ustrezati vrednosti novega avtomobila zastava 101, ki je bil neke vrste jugoslovanski socialistični standardni avto, drugi pa so se bolj ogrevali za klasičen avtomobilski nadstandard, ki se je bleščal v podobi trpežnega nemškega Volkswagen golfa (sem pa tja še vedno vidim kakšnega iz tistih časov). Na koncu so se, da bi nakup stanovanj čim bolj približali potencialnim kupcem, odločili za ceno zastave 101 oziroma, to je moj približek, za ceno rabljenega golfa. Če danes pogledamo cenike golfov, vidimo, da stanejo okoli 20 tisoč evrov. Zastava 101, če bi jo še izdelovali, bi morala potemtakem imeti vsaj pol nižjo vrednost, kar pomeni, da so bila tedaj stanovanja na voljo za današnjo ceno približno deset tisoč evrov. Ni čudno, da so se lepo prodajala – nanje je bil namreč priznan skoraj 90-odstotni popust! (Dodati pa je treba, da se je v tistih časih ob plači odvajal tudi stanovanjski prispevek, zato je bil nek popust pri nakupu teh stanovanj logičen.) V prihodnjih letih je bilo tako sklenjeno več kot 160 tisoč (!) pogodb za odkup stanovanj iz tega naslova. Če povprečno slovensko gospodinjstvo ocenimo na tri člane, lahko iz tega takoj izračunamo, da je imela od tega zakona neposredno korist približno četrtina tedanjega prebivalstva.

Dilema pravičnosti stanovanjskega zakona Kar je zanimivo pri tem zakonu, je to, s kakšno neznansko pravičniško lahkotnostjo je bil sprejet. V principu pa je ta zakon pomenil neposredno privatizacijo družbenega nepremičninskega fonda po izjemnem diskontu privilegiranemu delu prebivalstva (večinoma je bilo to mestno prebivalstvo, ki je živelo v blokih – kmetje na svojih kmetijah in tisti, ki so si sami zgradili svoje hiše, v to denimo niso bili vključeni). Je bila takrat na voljo tudi kakšna druga pot? Seveda. Družbeni stanovanjski fond, ki je izviral iz republiških oziroma državnih, občinskih, vojaških ter drugih stanovanj, ki so bile v lasti podjetij, bi takrat lahko ostala v državni lasti, ki bi državi ohranila pomembno premoženje in ji dolgoročno zagotavljala primerne prihodke. Ker pa so bila stanovanja prodana s takim popustom, je takratni lastnik dobil le majhen delež možnih prihodkov, zaradi česar bi lahko rekli, da so bile tri četrtine prebivalstva, ki v to delitev niso bile vključene, negativno diskriminirane.

To je bila zgolj ena od možnosti, našteti se da še mnoge druge. Zakaj ni prišlo niti do resnejše debate o tem? Težko reči, predvidevam pa, da zato, ker je v bran zakonu stala dovolj velika družbena skupina v srednjih letih (takrat večinoma starih od 40 do 60 let), ki je tovrstno privatizacijo podpirala tudi za to, ker je imela od nje neposredno korist. V bistvu bi bilo ravno v tistem postsocialističnem času še najbolj logično, da bi se začelo protestirati in razlagati, da tak zakon ni ustrezen, saj bo oškodovano in razprodano državno premoženje in da ni pošten, ker ni pravičen do vseh. A do tega ni prišlo (morda je to kdo zmogel, a vsekakor je ostal v veliki manjšini). Ne morem pa si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi kdo tak zakon predlagal danes, leta 2015. Prva privatizacija je tako stekla gladko tudi in predvsem zato, ker so imeli neposredno vpleteni tudi neposredno korist. S tem pa je bil postavljen poligon za njeno nadaljevanje.

Drugi val privatizacije Nekaj let pozneje je prišlo do nadaljevanja privatizacije, znane kot privatizacije s certifikati. Za tiste, ki se tega ne spomnite, naj povem, da so državljani, v odvisnosti od svoje starosti na določen datum, dobili certifikate, nekakšne vrednotnice v določeni vrednosti, ki so jih lahko vložili neposredno v podjetje, kjer so bili zaposleni (ali pa je to podjetje imelo še kaj prostora za nove vlagalce), oziroma v t. i. pooblaščene investicijske družbe, ki so potem prek svojih nakupovalnih mehanizmov pridobivale lastniške deleže v taistih podjetjih. Ta del privatizacije je s svojimi špekulacijami, dilemami, profiterji in zgubaši nekaj let predstavljal pravi divji zahod nekakšne t. i. prvobitne akumulacije po slovensko, ki kaže učinke še do današnjih dni. V zvezi s konceptom in primernostjo tovrstne privatizacije je bilo veliko več polemik, ki trajajo še do današnjih dni, v svojih bolj ali manj analitičnih člankih pa pisci različnih profilov in intelektualnega dometa ugotavljajo, do česa je pripeljal ta drugi val privatizacije in kaj bi se zgodilo, če bi ta potekala na kakšen drugačen način. Ne glede na to, kaj si mislite o tem načinu privatiziranja državnega premoženja, pa sta očitni dve dejstvi: a) družbena klima zgodnjega kapitalizma je, spodbujena tudi s privatizacijo stanovanj, omogočila nadaljnjo privatizacijo nekdanjega družbenega, zdaj pa državnega premoženja, tokrat po načelu, da so do nekega deleža upravičeni vsi, in b) večina tistih, ki je dobila certifikate, v njih ni videla dolgoročne finančne naložbe v obliki lastniškega deleža v kakem podjetju, ampak predvsem bolj ali manj kratkoročno sredstvo za končno pridobitev neposrednega finančnega iztržka, torej pretopitve certifikata v običajen, likviden denar, ki so ga potem porabili za nakup takrat najbolj urgentne dobrine.

Tretji val privatizacije Zdaj se že nekaj časa govori, delno pa se s prodajo kakega podjetja tudi realizira, o tretjem valu privatizacije. Po finančnem obsegu je zdajšnji načrt privatizacije približno 15 podjetjih manjši od prvih dveh valov, neposredno stekanje denarja od kupnine v državni proračun (od koder bi ta šel za pokrivanje dolgov ali pa česa drugega) pa vsaj v teoriji pomeni, da bomo od teh prihodkov vsi državljani imeli enako korist. Vendar pa se je družbena klima v tem času toliko spremenila, gotovo tudi zaradi raznovrstnih družbeno-politično-ekonomskih posledic šestletne gospodarske krize, da mnogi tej privatizaciji niso naklonjeni, v njej pa vidijo zgolj negativne učinke "razprodaje državnega premoženja". Je to logično? Po eni strani seveda je, saj je povsem naravno, da gre od začetka, ko imaš še vsega vsaj približno dovolj, določena reč (v našem primeru premoženje od stanovanj pa do prodaje delov podjetij) laže od tebe, ko pa ti vsega začne zmanjkovati, začenjaš postajati vse bolj zadržan in previden. Po drugi pa seveda ni logično, da so največja nasprotovanja ravno pri takem tipu privatizacije, od katere bi imeli vsi enako (no, seveda je vprašanje tudi to, če je pošteno, da imamo vsi enako). Pri stanovanjskem zakonu so bili namreč pozitivno diskriminirani imetniki najemne pravice, pri privatizaciji s certifikati pa spretni špekulanti. A to je samo en od paradoksov tretjega vala privatizacije. Drugi, še večji, je seveda ta, da niti v teoretski razmislek ni ponujena nobenega druga možnost kot pač ta, da se proda celota oziroma vsaj veliki deli ponujenih podjetij (kar za seboj seveda vleče očitke, da bodo imele od prodaje neposredne koristi lobistične ter svetovalne skupine, oziroma posamezniki). Ker gre za velike vsote, ki jih domači pravni subjekti trenutno ne zmorejo zbrati, so edini možni resni kupci tisti iz tujine, kar pomeni še dodaten očitek, da naše državno premoženje razprodajamo tujcem. Nedavno objavljeni članek kaže, da imamo Slovenci v bankah za več kot 13 milijard depozitov, v gotovini pa hranimo menda prek tri milijarde evrov. Po optimističnem scenariju naj bi od potencialne prodaje za zdaj predvidenega premoženja dobili največ tri milijarde premoženja, kar z drugimi besedami pomeni, da bi ga Slovenci, če bi bilo to ponujeno v obliki delnic na borzi, lahko kupili že z gotovino, da o bančnih depozitih niti ne govorimo. Na ta način bi bil bruseljski volk sit in slovenska koza cela. Predvideno državno premoženje bi bilo prodano, hkrati pa bi ostalo v konkretnih domačih zasebnih rokah, kar bi, kot nas uči zgled iz začetka te kolumne, postopoma najbrž pripeljalo tudi do boljšega upravljanja teh podjetij. S tem, kaj bomo naredili pri tretjem valu privatizacije, bomo Slovenci pokazali, ali smo se v zadnjega četrt stoletja in iz prejšnjih dveh privatizacij sploh kaj naučili. Drugače se bomo morali sprijazniti s tem, da nam tudi v tretje ne gre rado.

Ne spreglejte