Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
14. 11. 2014,
17.19

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Alojz Ihan cepljenje mediji

Petek, 14. 11. 2014, 17.19

8 let, 3 mesece

Upor v glavi

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Pred nedavnim se je name usula množica novinarskih prošenj za mnenja in intervjuje v zvezi s predavanji makedonske zdravnice Sladjane Velkov, ki oznanja življenje brez cepiv in zdravil, kar je menda mogoče nadomestiti s sončnimi kopelmi in zdravo hrano. Zato sem o njej pobrskal po spletu in nisem mogel verjeti – slovenski medijski prostor, in pravzaprav samo slovenski medijski prostor, je bil preplavljen s Sladjano Velkov, kot bi bila Nobelova nagrajenka ali trikratna olimpijska zmagovalka v katerem od osrednjih športov. Če bi bila v resnici kaj od tega, pravzaprav verjetno celo ne bi tako zelo pljusknila po slovenskih medijih, saj smo na obiskih že imeli nobelovce, pa razen kakšne novice zanje ni bilo posebnega zanimanja. Ampak ko pride Velkova, medijska povodenj naenkrat napolni vse od občinskih glasil do osrednjih dnevnikov, od rumenega tiska do nacionalne televizije. Zato pri fenomenu Velkove ni zanimiva ona, ampak Slovenci. Kakšen privid so Slovenci in slovenski mediji prepoznali v njej glede na to, da gospa sama po sebi v življenju še ni naredila nič takega, kar bi po merilih racionalne družbe lahko šteli kot referenco, dosežek ali rezultat. Sladjana Velkov je, objektivno, samo razmeroma mlada nekdanja zdravnica, ki je iz nepojasnjenih, verjetno zelo osebnih razlogov nekje v oddaljeni Makedoniji prenehala prakticirati medicino in postala eden od zaklinjevalcev, posebnežev, šamanov in zdravilcev, ki živijo v vzporednih družbenih sistemih. Takim ljudem, ki jih je tudi v Sloveniji na stotine in tisoče, kot družba na splošno ne zavidamo in jih praviloma celo pomilujemo, ker so čudaki, ki jim ni najlažje v odnosu z racionalistično večino. Robin Hood iz oddaljenega makedonskega gozda Ne sprašujem se torej o Velkovi, ampak o potrebi številnih Slovencev, da so si s privrženostjo njeni pojavi zaželeli manifestirati svoje sporočilo družbi, v kateri živimo. Če ugibam, je Velkova verjetno sprovocirala zanimanje s podobo uporniške zdravnice, ki je zapustila sistem – kar je vsaj na daleč videti kot dokaz sistemske gnilobe na eni in herojske, osebne načelnosti na drugi strani. Robin Hood iz oddaljenega makedonskega gozda – teh sicer tam ni veliko, njihova oddaljenost pa vsekakor pomaga. Če bi bila Velkova naše gore list, bi namreč imela s svojo herojsko podobo težje delo, saj bi namesto abstraktnega herojstva morala hočeš nočeš brcniti v nek svoj konkreten zdravstveni dom in omeniti spore s šefi in sodelavci, kar bi njeno idilično uporništvo hitro spustilo na raven banalnih delavno-pravnih razmerij – in adijo herojstvo kot okvir naših projekcij. Velkova je le kot oddaljena tujka lahko brez osebne kontaminacije postala nov etični obraz in univerzalni obešalnik za družbena sporočila vseh, ki so jo tako željno in navdušeno posvojili. Praznoverje je odločitev za subjektivno konstrukcijo sveta Kaj smo Slovenci s kratkotrajno, a vsesplošno glorifikacijo Velkove izrazili in sporočili? Najprej predvsem stanje družbe, v kateri racionalnost izgublja, namesto nje pa stopa v ospredje praznoverje. Praznoverje je odločitev za subjektivno konstrukcijo sveta – življenje ni tisto, kar mi uspe racionalno uskladiti z okolico, ampak je vesolje v moji glavi. Prevlada praznoverja je hud družbeni znak, ki govori, da ljudje zaradi slabih izkušenj izgubljajo zaupanje v družbene norme in pravila, ki so bistvo človekovega občutka varnosti. Organizirana družba je namreč predvsem mehanizem predvidljive varnosti; v njej posameznik zato nima občutka, da živi v strašljivi džungli, v kateri ga lahko vsako sekundo napade in ugonobi neznan napadalec ali nepredvidljiva nesreča. Organizirana družba z dolgoletnim razvojem in tradicijo ustvari institucije, dogovore in standardne poti življenja, ki jih lahko posameznik uporablja in pri tem računa na predvidljive in dogovorjene posledice svojih dejanj in ravnanj. Vsaka družba, da ne govorim o civilizaciji kot naddružbi, je veličasten dosežek stoletne tradicije, ki je ljudem, milijonom in milijardam ljudi, omogočila preživeti – zato racionalni človek najprej spoštuje tradicijo in ve, da je delež življenjskih rutin, ki jih je priporočljivo na hitro spremeniti, zelo majhen. Res je, da mora ideja za vsako spremembo nastati v posameznikovi glavi, ampak preizkušanje ideje se začne šele z opazovanjem, kako razumljiva in smiselna se zdi drugim ljudem. Zato je nove ideje težko uresničiti, ni pa nemogoče, če je družba odprta in omogoča vsaj racionalno razpravo. V družbeni džungli ljudje zbežijo v lastno glavo Kadar se ljudje počutijo brezmočno ujete v iracionalne družbene mehanizme, se kot obramba pojavi praznoverje. V družbi, ki ne zagotavlja varnosti, ampak jih, nasprotno, nepredvidljivo ogroža kot amazonska džungla, se ljudje odvrnejo od (i)racionalnih družbenih dogovorov in se odločijo za lastne, z družbo neusklajene razlage sveta in življenja. Praznoverje je odločitev za osamo v lastni glavi, je poskus ohranjanja lastne varnosti in normalnosti in integritete tako, da se človek počuti edinega na svetu. Zato praznoverje zavrača pomen napornih družbenih konsenzov; praznoveren človek bi kot palačinko mimogrede obrnil tudi sto ali tisoč let družbenih tradicij brez poslušanja argumentov, zakaj bi bilo to napak. V glavi je pač vse preprosto. Družba, ki je v svojem postavljanju življenjskih pravil kolikor toliko konsistentna, ravno s svojo konsistentnostjo vsakodnevno prepričuje posameznike, da je resnični sveti tisti, ki ga dogovorimo, in ne tisti, o katerem sanjamo v glavi. V racionalni družbi zato ljudje zaradi občutka lastne dobrobiti upoštevajo prometne predpise, plačujejo davke, uporabljajo javne šole in vrtce, z zanimanjem sprejemajo nove tehnične in znanstvene dosežke, verjamejo v en sistem fizikalnih zakonov namesto v vzporedna vesolja in se želijo zdraviti pri zdravnikih namesto pri zaklinjevalcih. V konsistentno urejeni družbi ljudje razpravljajo o ekonomskih zakonih in razumejo, kdaj in koliko rastejo farmacevtske delnice, prav to razumevanje pa jih prepričuje, da si farmacevti iz želje po preživetju in dobičku prizadevajo delati čim boljša zdravila, ne pa zastrupljati svojih odjemalcev. In da pediatri večinoma specializirajo svojo stroko zaradi veselja do dela z otroki, na pa iz želje, da bi jih s cepivi in zdravili zastrupljali. Razmah praznoverja je simptom Razmah praznoverja je simptom avtoritarne, nedialoške, mafijsko urejene družbe, ki ljudem ne daje racionalne informacije, kako doseči svoje cilje. Praznoverje kot množičen pojav je posledica iracionalnega upravljanja družbe, vzporedni svet v lastni glavi ljudem sredi družbenega kaosa vsaj ohrani duševni mir, čeprav jih hkrati dela družbeno disfunkcionalne. Ampak navsezadnje to ni velika izguba v družbi, ki z aroganco do ljudi ustvarja pogoje za razmah praznoverja, saj taka družba niti ne zasluži niti ne pričakuje, da bi ljudje sodelovali v družbenem življenju. Razmah praznoverja je torej znamenje bolnih družb, ki ne potrebujejo zavestnega človeškega sodelovanja, ampak ljudi merijo zgolj v količinskih enotah, v tonah mesa in kosti, kot živino; zato se praznoverje razrašča v diktatorskih, mafijskih, klientelističnih, klanovskih družbah, ki ljudi obvladujejo s silo namesto z dogovorom in pravili. Praznoverje zato sploh ni neposredna posledica religije – Rusija in Kitajska sta dobra primera silovitega razmaha praznoverja brez posebne povezave z religioznostjo. Zakaj je Velkova prepričala slovenske medije? Velkova ni prepričala le Slovencev, ampak tudi vse osrednje slovenske medije, čeprav je, objektivno, popolnoma nepomembna, bizarna, nekdanja zdravnica, ki se je vrgla v čudaško mesijanstvo o nečem, pri čemer nima nikakršne avtoritete in teže. Povsem nemogoče je, da bi obskurna novica o zdravilki s soncem na primer prišla v osrednje medije v Nemčiji, Veliki Britaniji ali Avstriji, da o ZDA ne govorim. Pa ne zaradi cenzure, ampak ker uredniki z nekaj zdrave pameti presodijo, kateri dogodki spadajo kvečjemu v občinsko glasilo ali pa še to ne. Kaj torej navede prisebnega in razumnega urednika nekega nacionalnega medija k temu, da se mu zazdi Velkova pojav, vreden omembe? Po eni strani gre za sploščenost slovenskega medijskega prostora. Razlikovanje med osrednjimi in lokalnimi, pa med resnimi in rumenimi mediji v Sloveniji pravzaprav ne obstaja. Kar pride notri, je avtomatično povsod. Po drugi strani pa je iracionalna strast Slovencev do vsaj desetdnevnih čudodelnih odrešenikov postala dejstvo, ki ga morajo upoštevati uredniki prav vseh medijev. Iracionalne želje, ki jih lahko projiciramo v nove obraze, so očitno postale nacionalni način preživetja, brez katerega državljani več ne zdržimo. Ker so po volitvah novi obrazi zdaj že dobili poteze in postali neprikladni za projiciranje naših želja, je treba nove obraze poiskati kje drugje, čeprav iz uvoza. Množična udeležba vseh medijev v tem resničnostnem šovu pa priča, da skoraj ni medija, ki ne bi bil v krču preživetja in v katerem bi si lahko urednik privoščil, da bi v kakšnem primeru uporabil tudi lastno zdravo pamet, čeprav bi ga taka poteza morda stala nekaj denarja. Velkova je znamenje drobiža, za katerega se morajo (raz)prodajati slovenski mediji, ki v tem torej niso veliko drugačni od svojih bralcev.

Ne spreglejte