Udariti plat zvona

Ko namreč analiziramo medijsko strukturo sodobne Slovenije, se ozremo po gospodarstvu, pravosodju, kulturi in splošnem utripu domovine, moremo zaznati naslednje. Večinski mediji proizvajajo zgolj en tip "resnice": njen skupni imenovalec je postopno ustvarjanje zunanjega sovražnika v institucijah evropske zveze in evro-atlantskih povezav: vzporedno s tem poteka mehčanje prostora za reinstalacijo "vrednot" demokratičnega socializma, ki se opira na ob osamosvojitvi izgubljeni spomin nekdanjega SFRJ-ja. V skladu s tem se ustvarja iluzija, da je bila Titova država prostor, kjer sta se cedila med in mleko. Vzporedno z mediji obstaja gospodarstvo, ki je med državami nekdanjega obnebja sovjetskih satelitov najmanj privatizirano. Tranzicijska politika (Forum 21 – mutatis mutandis – je še vedno najmočnejši organ te vrste) ga obvladuje, skupaj z oglasi pa obvladuje tudi medijsko področje. V pravosodju – včasih udarni pesti totalitarnega partijskega sistema – je še huje. Prav ob prazniku državnosti so namreč v javnost prišli novi dokazi, da je slovenska justica v najodmevnejšem primeru zadnjih desetletij, to je v procesu zoper vodjo opozicije, napravila hudo kvalificirane vsebinske napake. Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik, je namreč v arhivih odkril dva judikata vrhovnega sodišča, ki obsodilno sodbo Barbare Klajnšek zoper Janeza Janšo (in vso navijaško atmosfero njenih kolegic, Vesne Pavličič Pivk in Vesne Bergant Rakočević) postavljajo pod vprašaj. Tako: "Citiram: vrhovno sodišče je v sodbi št. I Ips 113/2009 zapisalo, da mora 'opis ravnanja kot kaznivega dejanja vsebovati natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični dogodek'. Enako je odločilo v sodbi št. I Ips 101/2008, kjer je zapisalo, da mora 'opis dejanja kot historičnega dogodka vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje. /…/ Državni tožilec opravlja javno funkcijo obtoževanja, ta pa ima lahko svoj smisel le, če so obtožbe podane v kratkem in običajnem jeziku, v katerem imajo besede praviloma svoj običajen pomen." S tem pade t. i. obdolžilna teza o "sprejemu obljube nagrade neugotovljenega dne na neugotovljenem kraju", kajti na tak način ni mogoče izvesti nobenih resnih sklepov. Barbara Klajnšek je tako sodila zoper ustaljeno sodno prakso, kar bi lahko storila zgolj, če bi za to obstajala analogna sodba ustavnega sodišča. Te pa ni oziroma nasprotno: Matevž Krivic je dokazal, da so višje sodne instance v takšnem primeru vzpostavile standard, po katerem bi sodnica okrajnega sodišča v zvezi z Janezom Janšo podala le – oprostilno razsodbo. Hkrati je Barbara Klajnšek tu še pred dvojno dilemo, nobena pa zanjo ni dobra. Bodisi ni vedela za obstoječe judikate vrhovnega sodišča, kar pomeni, da je svoje delo opravila površno, bodisi je zanje vedela, pa jih ni upoštevala, kar je še huje.

Končni vtis, ki nastane, pa je najslabši prav za državo, v kateri se takšne stvari godijo. Dežela, kjer krivično – to je po objavi pravnih mnenj Matevža Krivica zdaj jasno – sodijo vodji opozicije, ker se zavzema za stvari, ki jih večinski mediji, oprti na gospodarske monopole, preganjajo, najbolj izpostavljeni "kulturniki" pa takšno početje ne samo podpirajo, temveč v njem tudi aktivno sodelujejo (Veno Taufer, predsednik Društva slovenskih pisateljev), je milo rečeno tisto, kar je Drago Jančar poimenoval z "demokraturo". Mi smo za to našli bolj tehnični izraz, govorimo o "postmodernem totalitarnem sistemu", ki je sofisticiral svoje prijeme, vendar na ključnih področjih zadržal ideološki in vsekakršni primež.

Da gre dežela v vseh pogledih na dno, pa je zadnje, a nujno znamenje vsakega totalitarizma. Preden prispemo do stanja Severne Koreje, bi bil čas, da nekdo glasno udari plat zvona.