SiolNET. Siol Plus Kolumne
Janez Šušteršič
Janez Šušteršič
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Sprava v Sloveniji in Sierri Leone

2

termometer

Janez Šušteršič

Lepe besede, napol izrečena opravičila, svete maše in kakšen filozofski esej niso dovolj za spravo.

Takole od daleč sem opazil, da se v Sloveniji spet veliko govori o spravi. Opazil sem tudi, da gre to marsikomu že rahlo na živce. Nekako v smislu: saj vsi vemo, kaj se je dogajalo, ampak ali moramo res vedno znova govoriti o tem, namesto da bi gledali naprej? Kot da lahko z zgodovino opraviš tako, da jo potisneš nekam v pozabo.

Sam nimam nič proti govorjenju o spravi – razen da govorjenje ni dovolj, še posebej če pride na vrsto samo za praznike. Spodbudno je tudi, da je predsednik države podprl pobudo z druge strani političnega prostora za spomenik žrtvam nasilja, kakorkoli že ga bomo na koncu uradno poimenovali. Čeprav gredo tudi spomeniki komu malo na živce.

Nelagodje glede sprave ima po mojem mnenju dva glavna vzroka. Prvi je realen, drugi ciničen. Realni razlog je, da sprave kot država nismo nikoli vzeli čisto zares, kot nekaj, s čimer se je treba resno in sistematično ukvarjati. Cinični razlog pa je, da se marsikomu zdi zamalo danes poslušati o dogodkih izpred 70 let – ciničen zato, ker je edini razlog, da se o tem govori še danes, pač to, da se vmes 45 let ni smelo in potem nikoli zares hotelo.

Zato si poglejmo, kaj bi se glede sprave lahko naučili od držav, ki so se je lotile bolj zrelo. Recimo od Sierre Leone.

Komisija za resnico in spravo

Desetletna državljanska vojna v Sierri Leone se je končala s premirjem, katerega sestavni del je bila tudi izsiljena amnestija za zločine, storjene med spopadom. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve.

Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani. Ni ravno prijetno branje, vam pa o slabem in dobrem v ljudeh zagotovo pove več kot kakšen hollywoodski film. Njegova vsebina lepo pokaže, kaj vse je za spravo potrebno.

Resnica

Osnovna naloga komisije je bila natančno popisati, kaj se je med državljansko vojno dogajalo. Opravili so številne pogovore z žrtvami in storilci nasilnih dejanj in zlorab. Podrobno so opisali vse, kar so ugotovili, ter posebej izpostavili nasilje nad otroki, mladino in ženskami. Da bi se iz resnice tudi prihodnji rodovi čim več naučili in razumeli, kaj in zakaj se je zgodilo, so pripravili tudi različici poročila za otroke in za srednješolsko mladino.

Pripoznanje trpljenja in povračilo

Izpovedovanje in zapisovanje resnice naj bi pomagalo povrniti dostojanstvo žrtvam nasilja in jim pokazati, da se drugi ljudje zavedajo njihovega trpljenja. V poročilu je natančen seznam žrtev nasilja, popisanih z imenom ali začetnicami, starostjo, spolom, časom in vrsto nasilja, ki so mu bile izpostavljene.

Glede povračila oziroma oddolžitve žrtvam poročilo ne poudarja denarnih nadomestil, temveč se zavzema predvsem za ukrepe, s katerimi bi pomagali najbolj prizadetim in izpostavljenim, da se izvijejo iz začaranega kroga revščine in odrinjenosti na rob družbe.

Odgovornost

Resnica omogoča tudi javno odgovornost za storjena dejanja. To je komisija vzpostavila tako, da je zapisala imena vodilnih oseb vseh različnih oboroženih skupin, ki so sodelovale v državljanski vojni, vključno z vlado. Objavila je tudi podrobno statistiko števila in vrste nasilnih dejanj, za katera so odgovorne posamezne skupine.

Takšno javno izpostavljanje vodilnih oseb – ne pa posameznikov, ki so sodelovali v spopadu – je bilo še toliko bolj pomembno, ker je bilo tudi nadomestilo za sodno preganjanje odgovornih. Šele pozneje, ko je zaradi kršitev premirja padla tudi amnestija, je začelo delovati tudi sodišče za vojne zločine.

Spravna dejanja

Komisija resnične sprave ni razumela samo kot spleta simbolnih dejanj, poročil in lepih političnih besed, ampak kot nekaj, kar je treba doseči v resničnem življenju posameznikov, ki so bili žrtve, storilci ali tudi samo opazovalci nasilja.

Komisija je zato organizirala ali spodbudila številne dogodke, ki naj bi pomagali k spravi. Tako so na primer v občinskih središčih prirejali teden dni trajajoča javna srečanja in zaslišanja, na katerih so žrtve izpovedovale, kaj jim je bilo storjeno, se soočile s storilci, ti pa so priznavali svoja dejanja in prosili skupnost za odpuščanje. Ustanovljeni so bili tudi krajevni spravni odbori, ki naj bi nadaljevali začeto delo.

Razumevanje razlogov za nasilje

Komisija podrobno pojasni tudi svoje razumevanje razlogov, ki so pripeljali do državljanske vojne. Čeprav je šlo za spopad med različnimi etničnimi in verskimi skupinami, glavni razlog vidi v nedemokratičnem vladanju in korupciji, ki sta spodbudila začetni upor proti prejšnjemu režimu.

Takšno razumevanje razlogov zaznamuje tudi priporočila, kako preprečiti, da bi se kaj podobnega ponovilo. Poudarjajo predvsem demokracijo, načela dobrega vladanja, preprečevanje korupcije, pravno državo, predlagajo celo novo ustavo, pa tudi ukrepe za posamezne skupine prebivalstva in za gospodarski razvoj.

Vizija prihodnosti

Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj.

Pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti. Komisija iz Sierre Leone bi nas morda lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.

Resnica in sprava v Sloveniji

Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale.

Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba.

Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel število vojnih in povojnih smrtnih žrtev med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100 tisoč, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80 tisoč ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor, kot ga raziskovalka poimenuje, pa za tretjino.

Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40 tisoč nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev.

Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker, kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki.

Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin