SiolNET. Siol Plus Kolumne
Janez Šušteršič
Janez Šušteršič
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Socialno-liberalna volilna mineštra

3

termometer

Zavezništvo za rešitev Alenke Bratušek je še ena v vrsti strank, ki želijo biti hkrati socialne in liberalne.

Besedna zveza "socialno-liberalni" je logični nesmisel. Da bi to razumeli, ni treba daleč. Dovolj je, da si pogledamo, kako ta pojem pojasni zaveznica Alenka v programu na spletni strani, in njeno opredelitev logično analiziramo.

Takole pravi prva med zavezniki same sebe: "Verjamem v solidarnost med ljudmi kot temeljno vrednoto socialne družbe in verjamem v to, da svoboda nikoli ne sme ogrožati svobode drugega."

Prisilna solidarnost in svoboda Solidarnost, ki jo imajo v mislih socialno-liberalni, seveda ni neposredna in prostovoljna medčloveška solidarnost, kot se je nazadnje izkazala ob poplavah in na katero smo lahko upravičeno ponosni. Gre za solidarnost s posredovanjem države. Takole gre to: država vam pobere denar in z njim solidarno pomaga tistim, za katere sama presodi, da so potrebni pomoči – od resničnih revežev do že tako premožnih podrepnikov vladnih strank.

Svoboda, ki jo imajo v mislih socialno-liberalni, je svoboda do izražanja lastnega mnenja, proste izbire spola partnerjev, odločanja o rojstvu otrok in kar je še podobnih, vsekakor dragocenih svoboščin. Ni pa to svoboda do razpolaganja s sadovi lastnega dela, niti svoboda sklepanja prostovoljnih dogovorov z drugimi ljudmi. Ta svoboda je namreč v nasprotju z državno solidarnostjo.

Povejmo preprosto, da bodo vsi razumeli, čeprav se skoraj nihče ne bo strinjal.

Ko vam država z davki vzame del pošteno pridobljenega dohodka ali premoženja, da bi ga v imenu solidarnosti podarila nekomu drugemu, poseže v vašo svobodo razpolaganja s sadovi lastnega dela. Ko predpiše, da se delovnih pogodb ne sme sklepati za manj kot minimalno plačo ali pa koliko sme biti največ začasno zaposlenih ljudi v enem podjetju, posega v svobodo sklepanja prostovoljnih dogovorov med odraslimi osebami. In tako naprej.

Državna solidarnost torej ni mogoča brez poseganja v svobodo, saj temelji na domnevni pravici vladajočih, da pobirajo denar drugim ljudem in postavljajo pravila za njihovo ravnanje. Socialna država je ena od resnih groženj svobodi in je v nasprotju s temeljnim liberalnim načelom, na katero se lahkomiselno sklicuje tudi prva zaveznica Alenke Bratušek, namreč ona sama.

Socialna država in prisilno delo Občutek imam, da večina naših levičarskih liberalcev preskoči med socialce točno takrat, ko beseda nanese na denar.

Naj vam ponazorim s primerom. Recimo, da bi bilo znanstveno ugotovljeno, da je Tonček z Brezovice najboljši slovenski vodovodar. Ali daje to državi pravico, da ga prisili, da zastonj popravi napeljavo vsem tistim sodržavljanom, ki niso dovolj spretni, da bi to naredili sami? Ne, seveda ne, to bi bilo prisilno delo, nedopusten poseg države v njegovo svobodo.

Kaj pa, če njegovo odlično vodovodarsko znanje prepozna tudi trg in Tonček s prodajo svojih storitev obogati? Mu ima država pravico vzeti polovico dohodka in obdavčiti hišo, zato da bi ta denar dala tistim, ki s prodajo svojih sposobnosti na trgu niso zaslužili toliko kot on? Ne, seveda ne. Tudi s tem bi ga namreč prisilila, da proti svoji volji dela za druge.

Prvi obliki prisilnega dela bi glasno nasprotovali tudi socialno-liberalni. Druga jih ne moti, še več, zdi se jim temelj civilizirane družbe. Pa čeprav je edina razlika med njima ta, da vas pri prvi pošljejo fizično delat za nekoga drugega, pri drugi pa vam pustijo delati, karkoli želite, vendar vam poberejo levji delež zaslužka, ki ste ga z delom ustvarili.

Treba se bo torej odločiti, ali ste za svobodo ali za socialo. Za oboje hkrati ali za vsakega malo ne morete biti, če seveda želite, da bi bilo vaše stališče logično.

Neprijetna logika in prazni izgovori Neprijetnost te logike je, da z njo lahko zavrnete kakršno koli delovanje države, ne le prerazdeljevanja dohodka. Vsak predpis, ki ga država sprejme, nekomu omeji svobodo delovanja. Vse, kar počne, pa naj vam bo še tako pri srcu – javno šolstvo, javno zdravstvo, ceste, sodišča, reševanje delovnih mest, podpora umetnikom ali športnikom – se financira z denarjem, ki ga država prisilno pobere ljudem.

Razumljivo je, da večina intelektualcev, tudi takšnih, ki se imajo za liberalce, išče izgovore, kako bi vendarle združili obstoj države z načelom spoštovanja individualne svobode.

Najbolj usmiljenja vreden je preprosti ekonomski utilitarizem. Po njem naj bi bil obstoj države upravičen, ker imamo "empirične dokaze", da nekatere njene dejavnosti pripomorejo h gospodarskemu razvoju in s tem k blaginji in svobodi ljudi. Pri tem se nabor teh koristnih dejavnosti države prilagaja vsakokratni intelektualni modi – enkrat so to javne naložbe v infrastrukturo, drugič izdatki za izobraževanje in raziskave, tretjič zmanjševanje družbene neenakosti.

Drug pogost izgovor je, da svobodni ljudje na volitvah državo prostovoljno pooblastijo, da z njihovim denarjem skrbi za skupno dobro. Bolj poduhovljene oblike tega izgovora govorijo celo o družbeni pogodbi ali družbenem soglasju. Toda sklicevanje države na pooblastilo volivcev, da vas obdavči in vam omeji svobodo, tudi če niste glasovali za tiste, ki so na vladi, je zgolj poseben primer tiranije večine nad manjšino, ki bi ji morali ravno liberalci ostro nasprotovati.

Tretji izgovor je, da sicer svobodni ljudje ne bi mogli ničesar ustvariti brez sodelovanja drugih. To praviloma drži, vendar so drugi ljudje v sistemu svobodne menjave za svoje sodelovanje nagrajeni s pogodbeno dogovorjenim plačilom. In tudi če verjamete metafizičnemu argumentu, da k skupnemu rezultatu pripomore vsak član skupnosti že s tem, da je pač del družbene mreže, je vsak od njih že ustrezno poplačan, saj tudi sam uživa domnevne sadove pripadnosti družbi.

Četrti izgovor je, da imajo ljudje, ki so sposobnejši ali srečnejši od drugih, moralno dolžnost, da poskrbijo za druge. To je morda res – toda tudi če ima naš Tonček moralno dolžnost, da skrbi za druge, to nekomu tretjemu še ne daje pravice, da ga v to prisili, če se Tonček sam pač odloči, da bo raje živel kot navadna egoistična svinja.

Izgovorov je še nekaj, toda nobenemu, ki ga poznam, ne uspe upravičiti obstoja države, ne da bi kršil načelo neposeganja v svobodo ljudi.

Zanikanje svobode in zmaga države Če želite logično upravičiti obstoj in delovanje države, morate torej tako ali drugače zanikati nedotakljivost individualne svobode.

Obstaja več priljubljenih načinov, kako lahko to naredite.

Lahko rečete, da obstajajo moralne vrednote in cilji, ki so pomembnejši od svobode, in da ima država pravico te vrednote in cilje uveljaviti tudi s poseganjem v svobodo ljudi. Lahko namesto ljudi na prvo mesto postavite družbo in daste državi nalogo, da skrbi za blaginjo vseh članov družbe ne glede na to, kako močno mora zato obdavčiti in omejiti svobodo posameznikov. Lahko celo trdite, da ljudje sploh nimajo pravice do svobodnega razpolaganja z dohodkom, ker je vsakršno bogatenje mogoče le z izkoriščanjem drugih ljudi in narave.

Vsak od teh načinov zanikanja svobode ima svojo politično preslikavo. Če na prvo mesto postavljate vrednote in moralo, ste verjetno politični konservativec. Če je za vas družba pomembnejša od ljudi, ste najbrž socialni demokrat. Če govorite o izkoriščanju, pa ste seveda marksist, morda cepljen še z okoljskim fundamentalizmom.

Vse to so mogoči svetovni nazori in vso pravico imate, da druge prepričujete o svojem prav. Kakor danes stvari stojijo, boste verjetno uspešnejši od tistih, ki na prvo mesto postavljajo svobodo. Smešno pa je, če pripadate kakšnemu od teh nazorov in se vseeno oklicujete za liberalca. Pa čeprav samo zato, ker so vam tako predlagali tisti, ki vam pišejo govore in urejajo spletne strani.

Fiskalno pravilo in davčni referendum Če vam je vse to preveč abstraktno, si poglejmo praktični zgled mešanja liberalnih načel in poveličevanja države pri pomembnih političnih odločitvah.

Lani sta bili sprejeti dve ustavni spremembi. Prva je uvedla fiskalno pravilo, to je omejitev največjega primanjkljaja, ki ga lahko ustvari država v enem letu. Druga je omejila pravico do referenduma, med drugim tudi tako, da niso več mogoči referendumi o zakonih, ki povišujejo davke. Obe spremembi so prikazali kot nujni za reševanje krize.

Toda med njima je pomembna razlika, saj temeljita na povsem drugačni politični filozofiji. Fiskalno pravilo pravi, da država ne sme neomejeno zapravljati našega denarja in se zadolževati v našem imenu. Prepoved davčnega referenduma pa, nasprotno, pravi, da takrat, ko država vseeno zapravi preveč in se to odloči pokriti z višjimi davki, nimamo pravice ugovora.

Preprosto povedano, fiskalno pravilo postavlja naše denarnice nad državno, prepoved davčnega referenduma počne ravno nasprotno. Da je obe spremembi podprla dvotretjinska večina poslancev, lepo kaže, s kakšno idejno zmedo imamo v resnici opraviti.

Filozofija in zdrav politični razum Če ste prebrali do tukaj, se vam vse skupaj verjetno zdi nekakšno načelno filozofiranje, ki z vsakodnevnimi političnimi odločitvami in težavami te države nima veliko skupnega. Sploh pa je za občutljive duše tole razmišljanje preveč radikalno. Saj vendar vse evropske države tako ali drugače združujejo socialno državo in konkurenčni trg, kaj je zdaj s tem narobe?

Res je, praktične rešitve v politiki so praviloma daleč od tistih, do katerih bi prišli ali bi smeli priti po načelnem in logičnem premisleku. Še dlje od tega so poenostavljena gesla, s katerimi politiki oziroma njihovi pisci opravičujejo odločitve. Res je tudi, da človek, ki bi dosledno zagovarjal nezdružljivost obstoja države z individualno svobodo, ne bi mogel biti izvoljen za predsednika nobene od naših strank, tudi tistih ne, ki se oglašujejo kot liberalne.

Toda to še ne pomeni, da med strankami ne obstajajo pomembne razlike in da načelnih razmislekov ne moremo uporabiti kot vatla za razlikovanje med njimi. Če si pogledate pet elementov vizije socialno-liberalnega zavezništva, boste opazili, da je gospodarstvo omenjeno samo enkrat, pa še to podredno. Na drugi strani bi od liberalcev pričakoval, da bodo konkurenčnost, zmanjševanje državne intervencije in javnega sektorja postavili na prva mesta v svojem programu.

Predvsem pa: ravno to, da imamo resne načelne razmisleke za nepotrebno filozofijo, ki ne more pomagati pri praktičnih odločitvah, je eden od temeljnih razlogov, da imamo tako zmedeno in neprepričljivo politiko.

Ključna napaka številnih, ki se lotimo politike iz načelnih razlogov, je, da iz pragmatičnih ali izsiljenih odločitev začnemo delati vrlino in filozofijo – samo zato, ker jih želimo nekako upravičiti. Prav bi bilo ravno nasprotno: temeljni in načelni premisleki o tem, kaj je prav in logično, bi morali določati mejo pragmatičnih političnih kompromisov.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin