SiolNET. Siol Plus Kolumne
0,08

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Človek kot racionalen govorec jezika

Smo govorci ali govorila?

0,08

termometer

sestanek
Foto: Thinkstock
Vsebino omogoča: Krka

Pri govorjenju imamo občutek, da gre za delovanje, ki ga vodimo in nadziramo z razumom. Smo torej racionalni govorci in temu v prid govorijo številni argumenti. Jezik, ki ga bomo govorili, zavestno izberemo, prav tako njegovo govorno različico (dialekt, sleng …). Med pogovorom jezik nadziramo, če ga ne bi mogli, bi nas imeli za motene. Sami se odločamo, ali bomo koga pozdravili in ali mu bomo sploh namenili besedo. In še bi lahko naštevali.

Človek – govorilo

Zaradi številnih primerov, v katerih smo racionalno vodeni govorci jezika, praviloma spregledamo pomembnejšo plat našega govorjenja: da smo v resnici govorila, torej aparati, ki generirajo govorjenje, ne pa racionalni govorci.

Da smo govorila oziroma da jezik govori skozi nas, je prvi izpostavil že Sigmund Freud. Ugotovil je, da njegovi analizandi ne govorijo le tega, kar hočejo povedati, ampak tudi številne reči, ki jih sploh nočejo povedati ali pa se jih niti ne zavedajo, zato o njih ne bi mogli zavestno racionalno poročati. V tem smislu je treba razumeti tudi tisti znani občutek med govorjenjem, ko se nam zdi, da v resnici nismo povedali tistega, kar smo hoteli, ali tako, kot smo hoteli.

Freudovo razumevanje govorjenja

Freudova psihoanaliza kot metoda temelji prav na teh dimenzijah govorjenja. Freud je namreč v praksi ugotovil, da analizandi med govorjenjem povsem avtomatično in nezavedno povezujejo dogodke, čustva in vtise, čeprav zavestno sploh ne vedo, da jih imajo za povezane. Ali pa govorijo o rečeh s čustvenimi naboji, ne da bi se zavedali, da jih vežejo na določene izkušnje in dogodke. Lahko se jim tudi zareče. V pogovoru pogosto uporabljajo tudi šale. Prav šale in zareki so po Freudu prakse, prek katerih je mogoče najbolj jasno videti in razumeti, da skozi govorjenje v resnici ne govori naša zavest, ampak naše nezavedno.

govor ljudje Foto: Pixabay

Govor kot vrata v nezavedno

Freud je ugotovil, da je naše govorjenje neločljivo povezano z našim nezavednim. Celo več, da govorjenje ni le vez z nezavednim, ampak tudi ena najbolj fascinantnih evidenc o njem. Prav na tej povezanosti temelji uporaba govorjenja v njegovi psihoanalitični terapiji. Analizanda je treba pustiti govoriti. Ko bo govoril, bo nezavedno ustvarjal evidenco o lastnem nezavednem. Prek njegovega govorjenja bo moč opazovati njegovo nezavedno. Ga razumeti. In tudi »zdraviti«. Govorjenje je torej povezano tako z našo zavestjo kot z našim nezavednim. Pri prvi povezavi smo morda res govorci, pri drugi pa smo vsekakor govorila.

Treba pa je pripomniti, da tudi takrat, ko se počutimo kot racionalni govorci, vez med govorjenjem in nezavednim ni niti prekinjena niti neobstoječa. Torej tudi takrat povemo več ali manj, kot smo želeli. Zato imamo vedno, ko razmišljamo o svojem govorjenju, občutek zdrsa – da nismo povedali natančno tistega, kar smo zavestno hoteli.

Govorjenje, telo, nezavedno

Govorjenje je več kot to, kar se zavedamo, da je. In več, kot si želimo ali smo si sposobni priznati, da je. In več kot očitno je povezano s številnimi rečmi, za katere se sploh ne zavedamo, da je z njimi povezano. To velja tudi za vse naše ostalo delovanje. A ne le za delovanje, tudi na primer za naše telo in njegovo funkcioniranje.

Telo, ki ga imamo najpogosteje za biološko entiteto, je namreč v celoti kulturno dodelano. Ni je telesne funkcije, ki bi ne utrpela kulturne predelave in obdelave, pa naj gre za vedenje, mišljenje, delovanje nevrofiziološkega sistema in možganov. Celo na celično presnovo vpliva kultura, celo vodi jo. Naše telo je zato posebna vrsta evidence o naši kulturni določenosti. In kot takšno je tudi posebna vrsta evidence o našem nezavednem, ki seveda ni biološka, ampak socialno-kulturna entiteta. Ne le psihosomatika, ampak tudi tako rekoč vse telesne funkcije so nezavedno strukturirane in/ali vplivane. In vse to velja tudi za naše grlo, ki je morda eden tistih delov telesa, prek katerega se najbolj fascinantno izraža naše nezavedno in prek katerega se na enega najbolj fascinantnih načinov realizira naša socialno-kulturna določenost.

Človekovo grlo kot govorilo

Če razumemo, da je človekovo govorjenje neverjetno hitro usklajevanje izražanja našega nezavednega v konkretni socialno-kulturni situaciji ter njegovega usklajevanja s tistimi vidiki situacije in nas samih, ki se jih zavedamo ali jih celo zavestno produciramo, nam postane jasno, da je grlo na neverjetno natančen in zapleten način povezano z našim nezavednim. Verjetno ni drugega dela telesa ali telesne funkcije, ki bi tako natančno in hitro prevajala nezavedno v vidne vidike in funkcije bivanja.

Grlo je na neverjetno natančen in zapleten način povezano z našim nezavednim.

Človeško grlo tvori fonetične segmente izjemo hitro, tudi do 25 segmentov na sekundo. Torej z govorjenjem prenesemo do 25 informacij na sekundo, kar pomeni, da gre za zelo hiter mehanizem procesiranja nezavednega. Če k temu dodamo še intonacijo in akustično energijo, dobimo vsaj osnovno predstavo, kako učinkovit, hiter, natančen in produktiven instrument našega nezavednega je grlo.

Prav zato je povsem na mestu sklep, da smo ljudje v slehernem govornem aktu, ki ga produciramo z grlom, v resnici govorila. Govorila lastnega nezavednega.

Več vsebin na spletni strani Tvoje grlo je tvoja moč.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin