Slovenija v evropskem zrcalu

Še posebej takšnih, ki ga skušajo zavrniti, razvrednotiti in diskreditirati tiste, ki so njegovi avtorji. Resolucija in besni odzivi nanjo To se je nedvomno pokazalo ob odzivih na pred kratkim sprejeto resolucijo Evropske ljudske stranke (EPP), najmočnejše politične skupine v Evropskem parlamentu, o stanju v Sloveniji, še posebej na področju pravosodja. Povod zanjo je bila prvostopenjska obsodba Janeza Janše v zadevi Partia, ki ji je sledil obisk delegacije te strankarske povezave pod vodstvom nekdanjega predsednika Evropskega parlamenta Jerzyja Buzeka. Dokument, ki ga je soglasno sprejela politična skupščina EPP, namreč uporablja za evropski politični žargon nenavadno neposreden besednjak, s katerim izraža zaskrbljenost nad obsodbo najpomembnejšega opozicijskega politika v državi, kar predstavlja resno kritiko slovenskega sodstva. Za povrh predlaga izvedbo lustracijskih postopkov zoper nosilce preteklega nedemokratičnega režima. In predvsem zadnje je verjetno najbolj razburilo domačo nomenklaturo, ki se bolj kot česarkoli drugega boji zunanjega nadzora, tj. intervencije "zunanjih stricev". Tako se je po pričakovanju nemudoma aktiviral njihov "podporni sistem" v dominantnih medijih, ki je hitel obsojati omenjeno resolucijo, čemur so se pridružile različne "strukture", od političnih strank in strančic do t. i. vstajnikov, ki so še enkrat dokazali svojo politično instrumentaliziranost. Tako so nam povedali, da gre za "vmešavanje v slovenske notranje zadeve", da se o domačih težavah ne spodobi obveščati tujine (kot da nismo člani evropske politične skupnosti), ampak jih je treba reševati doma, kot se to "počne v družini". (Ja, Fritzlovi otroci bi se s tem zagotovo strinjali, mar ne?) Še več, nekateri so trdili, da je EPP orodje v rokah Janeza Janše in njegove stranke – očitno Janša zdaj ni več kriv zgolj vsega, kar se dogaja v Sloveniji, ampak tudi tega, kar se dogaja v Evropi. Zunanji in notranji sovražnik torej spet z roko v roki "spodkopavata" našo družbeno ureditev – mar nismo tega stalno poslušali v nekdanjem režimu? Dejansko je resolucija kvečjemu preblaga. Njena pomanjkljivost je v tem, da se preveč osredotoča na en sam (sodni) primer, s čimer se nekoliko zabriše prava slika stanja. Ta je v resnici bistveno bolj črna, kot si predstavljajo Evropejci in kot se konec koncev zrcali iz stališč EPP. Razsodba v primeru Patria je zgolj simptom splošnih razmer, kjer pravna država ne deluje, saj je energija organov pregona usmerjena zgolj zoper nasprotnike vladajoče pokomunistične nomenklature oz. tiste, ki so se ji na tak ali drugačen način zamerili. Medtem ko so režimski izbranci še vedno bolj ali manj nedotakljivi. Lažna tolažba Za protiutež resoluciji EPP so vladajoča elita in njeni medijski pribočniki "na veliki zvon" obesili pozitivno oceno evropskih organov glede pred kratkim sprejetega proračuna in ukrepov vlade za izhod iz krize. To so vzneseno prikazovali kot izjemno priznanje delu vlade, ki naj bi bila na dobri poti pri reševanju razmer v državi. In na čelu s premierko družno vrteli lajno o tem, da lahko uredimo zadeve sami, brez tuje pomoči. Vendar v svojem bistvu ta bruseljska ocena ni bila nič kaj posebnega. Tudi protikrizni ukrepi, ki jih je sprejemala Janševa vlada, so bili vselej deležni podpore mednarodnih političnih in finančnih krogov. In zdajšnji pozitiven odnos zadeva predvsem tiste rešitve, ki jih je aktualna vlada dobesedno "prekopirala" od svoje predhodnice. Gre zgolj za "kitenje s tujim perjem". Vladajoči so kot izjemen uspeh prikazali tudi zadnjo zadolžitev za milijardo evrov in pol, ki je sledila sprejetju proračuna, češ da je to dokaz, da mednarodni finančni trgi Sloveniji zaupajo. Pri tem so seveda zamolčali dejstvo, da je bila cena tega bistveno višja, kot velja za večino evropskih držav. Kar nedvomno priča o (nizki) kredibilnosti, ki jo trenutno uživa Slovenija. Spoznanje V evropskem okolju očitno postopoma spoznavajo, v kakšnem položaju je dejansko Slovenija. Da je ključna težava krize v nedokončani tranziciji in številnih anomalijah, ki iz tega izhajajo in ki jih najdemo na vseh ključnih družbenih področjih. Ni naključje, da je bila zveza evropskih konservativnih in krščanskodemokratskih strank tista, ki je na to prva javno opozorila. Gre namreč za politično skupino, ki je med vsemi najbolj privržena skupnemu evropskemu redu in vrednotam, na katerih ta temelji. Ne nazadnje so ključni politični arhitekti evropskega povezovanja – Robert Schuman, Konrad Adenauer, Alcide de Gasperi – izhajali iz teh vrst. Od tod občutljivost za dogajanje v novih demokracijah, katerih večina se še vedno spopada z ostanki komunistične preteklosti – kar za Slovenijo še posebej velja –, in spoznanje, da brez njihove odprave stabilna demokratična prihodnost ne bo mogoča. Histerija pripadnikov t. i. "kontinuitete" je tako posledica bojazni, da bodo principi, na katerih temelji njihovo delovanje, deležni mednarodne "obdelave".