Sanje o mali Švici?

Nič hudega, če smo si takrat, v zelo težkih časih, ko smo čez noč izgubili pomemben del trgov, žvižgali za pogum. Tudi to je bilo koristno. Na svoj način. V naslednjih letih smo sanjali še marsikatere sanje. Ko je bila Irska na prelomu stoletja pravi svetovni razvojni hit in se je iz periferne članice EU razvila v eno najbolj propulzivnih, smo pač želeli biti kot Irska. Jasno. Nekaj let pozneje smo za inspiracijo malce poškilili tudi na Finsko. Pa s tem seznam naših navdihov sploh ni izčrpan. Pred nekaj leti je takratni predsednik vlade Borut Pahor doživel razodetje in napovedal, da bo šel v Silicijevo dolino pogledat, kaj mu je storiti, da bo kar celotno Slovenijo spremenil v tako Silicijevo dolino.

Podobno se je recimo odločil tudi ruski predsednik Medvedjev, le da je on svojo razvojno ambicijo omejil na območje Skolkovo v bližini Moskve. Ne vem sicer, ali sta moža v resnici odšla na romanje na sever Kalifornije, a zgodovina neizpodbitno priča, da ju nista družila le ljubezen do Silicijeve doline in pomanjkanje nadzora nad lastno vlado, ampak tudi dejstvo, da v svojih plemenitih fantazijah nista bila najuspešnejša. Ruski izvoz še vedno temelji na primarnih surovinah in nič ne kaže, da bi se lahko to – z izjemo orožarske industrije – bistveno spremenilo. Slovenija ravno tako ni postala Silicijeva dolina. Še podalpska Švica ne. Ravno nasprotno, če bo šlo še naprej tako navzdol, nas bodo že v nekaj letih prehiteli Čehi, Madžari, Poljaki ali Estonci, nad katerimi smo še pred kratkim vihali naše plemenite nosove. Ali se še spomnite tiste ljudske podcenjujoče, češ, oblečen je kot Čeh …

Kako to, da je kazalo tako dobro, mi pa smo padli tako nizko? Kot običajno je razlog dokaj preprost. Med tem, ko smo se trkali po prsih in razmišljali, kako bi postali to, kar v resnici sploh nismo, smo posel in državo še naprej vozili kot običajno. Vozili in zavozili. Kljub temu da smo spremenili gospodarski in politični sistem, nismo spremenili razvojnega modela. Ta je še vedno tak, kot je bil v osnovnih potezah zastavljen že konec šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zacementiran pa v osemdesetih. Vključno z vzorci v glavah. Če ne bi bilo tako, neokusen prepir ob proslavi ob dnevu državnosti sploh ne bi bil potreben in simbolna navlaka socializma bi končala tam, kamor sodi: v ropotarnici. Vse skupaj bi moralo biti precej samoumevno, pa očitno ni.

A svet je šel naprej z veliko hitrostjo. Nam pa ni bilo kaj dosti do tega, da bi se premikali z njim. In zdaj pač debelo gledamo in se čudimo, zakaj gremo iz katastrofe v katastrofo in zakaj je vsak dan težje odpreti gospodarske strani dnevnih časopisov. In za to, kaj se dogaja, krivimo pogoltne bankirje, kriminalne tajkune, skorumpirane politike. A razlog je predvsem v nas samih. Predolgo smo se zibali v območju udobja in vmes nismo niti opazili, da to območje ni več tako udobno. Podobno kot žaba, ki je v vodi, ki se počasi segreva, in niti ne opazi, da se počasi kuha.

Kaj nam je zdaj storiti? Treba je prenehati sanjariti o tem, komu vse bi želeli biti podobni. Namesto tega moramo najti lastno pot in pri tem ne poslušati raznih domačijskih ekonomistov in ideologov nacionalnega interesa. Predragi so bili. A ne bo dobro, ko si bo kdo drug želel biti podoben nam? Ko si bo nekdo želel biti Slovenija?

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.