Samouresničujoča se prerokba

Tako se je pivovarska industrija v podobi obeh največjih podjetij iz te panoge, Uniona in Pivovarne Laško − za obrambo pred prevzemom tujcev je bil za zadnjo pred desetletjem in pol skovan pojem "nacionalnega interesa" −, znašla v rokah nizozemske korporacije Heineken.

Spomnimo se, takrat se je bil boj za nakup Uniona med njenim slovenskim konkurentom iz Laškega in belgijsko multinacionalko Interbrew. Večina slovenske politike in javnosti je zavzela stališče, da je treba tujcem preprečiti, da bi varili naše slovensko pivo. Zadeva se je tedaj razpletla v splošno zadovoljstvo, saj se je oblikoval slovenski pivovarski kompleks, ki je imel de facto monopol na tem področju.

No, načrti laških pivovarjev po oblikovanju velikega poslovnega imperija, ki bi vključeval velik del slovenske prehrambne industrije (pa še medije zraven), so se izjalovili in vrednost podjetij v njihovi lasti je sčasoma močno padla. In tako se je zdaj praktično celotna panoga znašla v tuji lasti. Nacionalni interes se je na ta način sprevrgel v svoje nasprotje.

Dejanska vrednost "družinske srebrnine" Še bolj absurdna je zgodba telekomunikacijskega operaterja Telekom Slovenije, ki mora po prepričanju precejšnjega dela slovenske politike in javnosti na vsak način ostati v domači lasti, saj naj bi bil njegov strateški pomen za državo tako rekoč neprecenljiv. Pred kratkim odstavljeni obrambni minister Veber je za preprečitev njegove prodaje tujim investitorjem angažiral celo vojaško obveščevalno službo.

Nedavna objava zavezujočih ponudb za nakup večinskega deleža Telekoma s strani tujih investitorjev je pokazala pravo vrednost tega podjetja. Prispela je namreč samo ena ponudba, pri čemer je interesent (britanski investicijski sklad Cinven) zanj ponudil ceno, ki je nižja od tiste, ki jo kažejo njegove delnice, ki kotirajo na borzi. To pa je zelo nenavadno glede na to, kako ga opisujejo nasprotniki njegove prodaje. Po njihovem gre namreč za izjemno uspešno in dobičkonosno podjetje.

Če bi bilo temu res tako, bi se morali kupci zanj malodane stepsti. Če bi bilo to podjetje res takšen predmet poželenja tujcev, potem bi za nakup med seboj tekmovali, posledica česar bi bilo višanje njegove tržne vrednosti. Tako pa tisti potencialni kupec, ki naj bi veljal za najresnejšega, se pravi nemški Deutsche Telekom (tisti, ki naj bi po mnenju Vebra in podobnih varnostno ogrožal Slovenijo), sploh ni oddal nakupne ponudbe. Očitno je, da lesk naše družinske srebrnine še zdaleč ni tako bleščeč, kot si to nekateri predstavljajo.

Kako odgnati tujce? Nasprotniki privatizacije trdijo, da zdaj, ko je krize konec in ko se državi obeta gospodarska rast, ni več razlogov, da bi nadaljevali postopke prodaje državnih podjetij. Vendar vrednost številnih med njimi, kljub domnevno boljšim gospodarskim razmerah, še vedno pada. Tako se je recimo Telekomova vrednost v primerjavi s časom izpred desetletja, ko se je prvič napovedovalo njegovo privatizacijo, zmanjšala za približno trikrat. Očitno je z načinom upravljanja teh podjetij nekaj narobe. Tisti, ki za to skrbijo, pogosto političnim ali kakšnim drugim interesom dajejo prednost pred poslovno učinkovitostjo.

Glavno oviro pri tujih naložbah v slovensko gospodarstvo predstavlja neugodno poslovno okolje, ki ga opredeljujejo visoki davki, zbirokratiziranost in vmešavanje političnih igralcev v poslovne odločitve podjetij. Predvsem zadnje je najočitneje prišlo do izraza v Telekomovi zgodbi. Težko je pričakovati veliko zanimanje za investiranje v državi, kjer visok politik vladajoče stranke označuje privatizacijo za veleizdajo.

Cilj je dosežen: cena podjetij bo res nizka Janko Veber je zaradi svojega varnostno-obveščevalnega ekscesa sicer izgubil ministrski položaj, vendar mu je, kot kaže, uspelo (vsaj začasno) zaustaviti privatizacijo Telekoma, posledično pa tudi katerega od drugih strateško pomembnih podjetij. Pri tem je zelo verjetno, da se zapletanje in škandaliziranje postopkov prodaje ustvarjata načrtno. Razglasitev ustavitve privatizacije bi namreč izzvala nasprotovanje institucij Evropske unije. Bolj elegantno je, če se privatizacija pro forma nadaljuje, vendar se ob tem intenzivno dela na tem, da se odžene vse resne investitorje.

V tem primeru bodo tisti, ki razlagajo, kako želijo tujci zgolj poceni pokupiti slovenska podjetja, dosegli svoje – cena teh podjetij bo res nizka. Vendar bo krivda za to samouresničujočo se prerokbo seveda na njihovi strani.

In po odvrnitvi tujcev ta podjetja ne bodo uspevala, ampak se bodo mnoga med njimi podala na pot propada.