Samomorilno nagnjenje desne sredine

Ta daleč presega besedno zvezo pljuvanje v lastno skledo. Kritiziranje je namreč že samouničevalno. Samomorilno.

To je sicer povezano z nacionalnim značajem, ki ga psihoterapevti opisujejo kot nesamozavestnega. To je vzrok, da Slovenci vsakemu, ki se dvigne iz povprečja, skušamo odrezati glavo. Tako vsaj razlagajo psihoterapevti.

Na desni sredini je samokritičnost še bolj izrazita kot na levici. Levica je namreč kljub gonu po uravnilovki nekaterim mnenjskim in družbenim voditeljem dovolila, da se dvignejo nad druge. Poglejmo nekaj konkretnih primerov med najpomembnejšimi politiki, torej predsedniki republike in premierji. Nekdanji predsednik države Milan Kučan na levici skorajda nima sovražnikov. Enako je veljalo za pokojnega predsednika Janeza Drnovška in nekdanjega premierja Antona Ropa. Le za nekdanjega predsednika Danila Türka in aktualnega predsednika države Boruta Pahorja bi znotraj njunih taborov našli nekaj nasprotnikov in sovražnikov. Na drugi strani, ki predsednika države nikoli ni imela, je drugače. Prvi demokratični premier Lojze Peterle ima ne le na pomladni strani, ampak tudi znotraj demokrščanske politične opcije celo vrsto sovražnikov. Pokojni premier Andrej Bajuk je tudi občutil veliko desnosredinskega žolča – zasluge so mu na levi in desni priznali šele posthumno. Dvakratnega premierja Janeza Janšo pa mnogi na desni sredini obtožujejo, da je avtoritaren, koruptiven in po prepričanju levičar. "Notranji" sovražniki med pomladniki so torej veliko večji kot na levi. Med omenjenimi desnosredinskimi politiki ni praktično nikogar, ki na svoji strani ne bi imel cele vrste besnih nasprotnikov.

Zato imamo na pomladni strani veliko strank, ki so že sodelovale v večinsko levičarskih vladah, obratno pa se je to zgodilo samo dvakrat. Za "kolaboracijo" z Drnovškom so desnosredinske stranke dobivale drobtinice in niso kaj dosti grozile z izstopom iz vlade. Medtem pa si je DeSUS za obe "izdaji" odrezal zajeten kos desnosredinske vladne pogače. Povrh vsega je stalno grozil z odhodom in zadnjič vlado tudi zrušil.

Poglejmo še nedavni primer poslanca NSi Tonina, ki je glasoval, da se Kučanu ohrani privilegij visokega pokojninskega dodatka. Po tej potezi je v njegovi stranki tako završalo, da so nekateri celo zagrozili z izstopi iz stranke. Zaradi ene poteze enega poslanca, za katero se je ta povrh vsega še opravičil, so ljudje pripravljeni zapustiti svojo politično stranko?!?

Pomladni politiki so si v dveh desetletjih nakopali že celo goro medsebojnih zamer, zato ima vsaka tudi povsem nova zgodba dolgo brado. Spomnimo se precej nenavadne prve reakcije koalicijskih voditeljev, ko so slišali za poročilo protikorupcijske komisije: najbolj oster je bil nekdanji Janšev sodelavec Virant, najbolj blag pa edini levičar, Erjavec. Da mora vsaka ekipa delovati vzajemno, je njemu jasno, medtem ko drugi tega še niso doumeli.

Če se vrnemo na začetek in začnemo iskati vzroke za to samouničevalnost, bomo videli, da je povezana z zgodovino. Nizka samopodoba je povezana z jokavo zgodovino, v kateri naj bi bili naši predniki vedno le hlapci. Znotraj tega naroda pa je še polovica, ki je bila v drugi svetovni vojni poražena, pomorjena, izgnana ali potisnjena v drugorazrednost. Torej gre pri pomladnem taboru za dvakrat podčrtano slabo samopodobo.

Zgodovina je učiteljica življenja. Iz tragedije bi se zato morali naučiti, kako bi preprečili njeno ponovitev. Iz uspeha pa bi morala rasti ponos in samozavest. V slovenski zgodovini je bilo resda veliko neslavnih let, ko se ni zgodilo nič, in dogodkov, ki so bili tragični. A ob tem povsem pozabljamo mnoge svetle dogodke. Recimo, da je eden od temeljev zahodne demokracije v karantanskem ustoličevanju. Ali da so Slovenci odkrivali nove svetove (Knoblehar je šel najdlje po Nilu navzgor v svojem času, mnogi misijonarji pa so odkrivali neznane delo po vsej Ameriki). Ali v zadnjem času, da je bila vojna za neodvisnost in demokracijo ena od najmanj krvavih v svetovni zgodovini. Podobnih dosežkov bi lahko našli še mnogo. Zato je toliko bolj nenavadno, da poudarjamo predvsem stvari, ki jih v zgodovini – ni bilo. Da nimamo plemstva (kar sicer ne drži povsem), da nimamo državne tradicije (kar tudi ni res, saj imamo dve lastni srednjeveški državi in lastno državnost od leta 1918), ali da je večina naših prednikov kmetov.

Desnosredinski svetovnonazorski tabor pa bi se tudi lahko spominjal svetlih trenutkov svoje polpretekle zgodovine. Da je avtonomijo v predvojni Jugoslaviji zagovarjala SLS, medtem ko so bili liberalci naklonjeni centralizmu. Da niso začeli državljanske vojne. Da so bili v bratomorni boj prisiljeni. Da so po vojni begunci pred komunizmom po svetu dosegli velike uspehe. Da je bila Cerkev najmočnejša opozicijska sila v času komunizma. Da so bili pomladniki pobudniki in akterji osamosvojitve, medtem ko so mnogi še danes pomembni levi politiki nasprotovali tako demokraciji kot samostojnosti. To niso majhne stvari.

Slovenci bi lahko bili ponosni na skoraj celotno zgodovino (z izjemo komunističnih zločinov). Še bolj pa bi morali biti ponosni, ker si naši predniki niso mazali rok z napadalnimi vojnami in osvajanji. Za tako držo bi si zaslužili velik spomenik. Spomenik zmage.