SiolNET. Siol Plus Kolumne
0,37

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Samo Rugelj: Modrina brez oblakov, kolikor daleč seže oko

0,37

termometer

triglav
'''Operacija Aljažev stolp'' je septembra završala po vsej Sloveniji, novic o tem, kako ga bodo prepeljali v dolino in prenovili pa je bilo polno tako po televiziji kot po časopisih. Foto: STA

Poletje se nikakor še nima namena posloviti, narava vabi v svoje nedrje, hribovska pobočja dišijo po jeseni, gore pa se svetlikajo nedaleč stran. Vsake toliko časa se je preprosto treba odzvati klicu prirode ter se ji prepustiti: modrini brez oblakov, kolikor daleč seže oko. 

Tudi z menoj je tako.

Triglav prejšnji teden

''Greva?''

''Greva!''

Samo nekaj besed sva potrebovala s prijateljem, da sva se dogovorila, da pred dnevi odideva na Triglav. Morala sva si izmisliti samo še razlog, da sva si privoščila prost petek. Prejšnji teden nazaj pripeljani prenovljeni Aljažev stolp, slovenski "pleh z dušo", je bil kot nalašč za to.

Ko sem poklical še starejšega sina, ali ima čas, da bi šel z nama pogledat, ''če so vse skupaj dobro pritrdili'', pri čemer nisem omenil ničesar konkretnega, je seveda natanko vedel, za kaj gre. '''Operacija Aljažev stolp'' je septembra završala po vsej Sloveniji, novic o tem, kako ga bodo prepeljali v dolino in prenovili, pa je bilo polno tako po televiziji kot po časopisih.

Ni se nama želel pridružiti, je pa na koncu previdno vprašal, ali bova šla na Triglav kar naravnost iz Ljubljane. Ne, sem odvrnil, kmalu po kosilu bova že nazaj.

Bivakiranje/goreGRZS/Renault Nissan Slovenija

Bil je eden od tistih hribovskih izletov, ki te skoraj v hipu iz mesta preselijo neposredno v srčiko gorske narave. Iz Ljubljane sva odrinila ob sedmih zjutraj, kmalu po osmi pa sva se že odpravila iz Krme navzgor. Narava je bila še otrpla od mrzle noči, bilo je le nekaj stopinj nad ničlo, midva pa sva se v čilem, a ne prehitrem tempu vzdigovala proti soncu.

Dosegla sva ga šele debelo uro pozneje, že kar visoko v zgornji Krmi, kjer so sončni žarki prijetno ogrevali travnata pobočja. Prehitela sva nekaj planinskih skupin, ki so se to jutro tudi odpravile v osrčje Julijcev, švignila mimo koče, kjer poleti občasno dobiš tudi nekaj okrepčila, potem pa zagrizla v zadnji, krušljivi vzpon, ki naju je še ločil do Konjskega sedla.

Mimogrede sem obujal spomine na svoje prejšnje triglavske vzpone po natanko tej poti. Spomini so se sprijeli z novim doživetjem prvinske mogočnosti gora, med katere sem ponovno stopal.

Dalai Lama zaključni govor podelitev diplom amerika Siol Plus Samo Rugelj: Katerega Slovenca dati mladim za zgled

Na Konjskem sedlu, že na dobrih dva tisoč metrov nadmorske višine, sem se ustavil za trenutek ter pogledal na vse strani. Tu je križišče poti, ki iz raznih dolin po raznih poteh peljejo proti vrhu Slovenije, sem pomislil in stopil naprej.

Planika je bila zaprta, saj je svojo letošnjo sezono končala ravno te dni. Tako sva se okrepčala na stopnicah in izmenjala nekaj besed s planinci, ki so se nastavljali sončnim žarkom. ''Zgoraj je nekaj ledu, bodita previdna,'' je rekel eden od njih.

Pokimala sva in se odpravila naprej. Srečala nisva nobenih planinskih turistov, bili so sami izkušeni in dobro pripravljeni ter opremljeni hribovci, ki so si ta dan zadali vzpon na vrh.

Aljažev stolp nazaj na Triglav Foto: Veronika Lavrenčič

Ko stopiš v skalo, se gibanje telesa spremeni. Telo je treba dvigovati v visokih korakih, ko se prestavljaš po steni navzgor, teh pa v dolini, še posebej, če zadnje tedne ob pripravah na maraton tečeš zgolj po ravnicah, ne uporabljaš. Zato se mora človek vsake toliko časa oddahniti ter zajeti nekaj sape.

Po nekaj skokih ob jeklenicah sva prišla na pot, ki se je na Triglav vila od Kredarice, še malo in sva že bila na prepišnem in hladnem Malem Triglavu. Tu je bilo res kar nekaj ledu. Sneg je sicer skopnel, voda pa je ponoči zmrzovala in ti kot led vsakih nekaj korakov zagrozila, da te ob neprevidnem koraku potisne daleč čez severno steno v dolino.

kinodvorana Siol Plus Samo Rugelj: Izumiranje (pop)kulture na Slovenskem

Upočasnil sem in previdno stopal naprej, prijatelj pa je modro stopal za menoj. Zmogla sva še greben in poslednji vzpon do vrha, kjer se je svetlikal obnovljeni ponos slovenstva. Ob njem je bilo kar nekaj ljudi, ki jih je sem gor najbrž potegnil enak namen: videti prenovljeni Aljažev stolp.

Aljažev stolp Foto: Facebook

Stopil sem do stolpa, ga potrepljal in preveril, ali je čvrsto pritrjen, potem pa se obrnil k prijatelju, da sva si nasmejana segla v roko. Razgledal sem se naokoli.

Bila je modrina brez oblakov, kolikor daleč seže oko. Toplo sonce me je prepričalo, da sem se usedel in nekaj časa užival na strehi našega sveta.

Saj grem samo mimo Debeljak Siol Plus Samo Rugelj: Kdaj ste nazadnje poslali tiskano razglednico? (Aleš Debeljak – kralj razglednic)

Kmalu za tem sva se spustila v dolino in se odpeljala v Ljubljano. Odložil sem prijatelja, pogledal na uro ter videl, da je ravno še toliko časa, da pohitim še v službo, da vidim, ali je tam kaj novega.

Bilo je. Na mizi me je čakalo pismo.

Triglav pred 60 leti

Moje ime na kuverti je bilo pazljivo izpisano z roko, kar mi je takoj pritegnilo pogled. Odprl sem jo in ven potegnil dve na gosto izpisani strani. Pokazal sem ju ženi, ki je razširila oči.

''Napisano na roke?'' je presenečeno vprašala.

Pokimal sem.

''O čem pa je?'' jo je zanimalo.

Ošinil sem prve vrstice.

''Triglav,'' sem rekel.

Potem sem začel brati. Bilo je, kot bi se preselil v nek drug čas. Že po nekaj prebranih stavkih mi je v oči začela siliti mokrota.

''Daj, raje preberi ti,'' sem jo poprosil.

Vzela je lista in začela.

"Pozdravljeni gospod Samo Rugelj!

Z zanimanjem sva z možem prebirala podlistek v Delu Triglavske poti. Karkoli ste opisovali, sva skoraj povsod že bila, zato sem si priskrbela še knjigo. Vse poti (razen transverzale), ki ste jih prehodili z očetom, ženo, otroki, Mojco, poznava. Vsak vrh, vsako grapo … Vse sva ob branju podoživljala.

         No, z možem imava sedaj skupaj 166 let.

         Pred slabimi dvajsetimi leti sva šla trikrat peš v Bohinj.

         Iz Ljubljane v Staro Fužino – od doma do doma.

         Midva nisva nikdar nič trenirala in prav nikoli nikjer tekmovala, le vozila sva kolo v šolo in službo, po opravkih in v hribe. Kondicijo sva pridobivala tudi, ko sva gradila hiši v lastni režiji, najprej v Ljubljani, kasneje pa še v Stari Fužini.

         Prvič sva šla na Triglav, ko sva opravila maturo. S kolesom sva šla v Bohinj do Zlatoroga. Imela sva stari kolesi, jaz maminega, on pa že svojega, kupil ga je za osem vajeniških plač, denar pa mu je posodil mojster. Pot od Bleda do Bohinja je bila makadamska, posuta z ostrim kamenjem (štirikrat sva krpala zračnico). Na Komno sva prišla že v trdi temi. Imela sem izposojene gojzarje, oblečena pa sem bila v široko trpežno krilo. Ker sva bila skoraj brez denarja, sva hrano za več dni nosila v težkih nahrbtnikih.

         Potem sva bila še tridesetkrat na Triglavu – po vseh možnih poteh – skoraj vedno v enem dnevu. Nazadnje pred tremi leti. Na Kredarici sva praznovala tudi zlato poroko.

         Svoje tri otroke sva prvič peljala na Triglav, ko so imeli 9, 8, in 6 let. Seveda tega nismo načrtovali, šli smo le v hribe na dopust. Ker so dobro hodili, smo prišli četrti dan na Triglav. Danes vem, da je bilo to malo neodgovorno.

         …

         Na Triglav smo z otroki šli še večkrat, nazadnje takrat, ko so imeli že svoje prijatelje. Mož je hodil naprej, za njim šest mladih, jaz pa zadnja kot vedno. V 12 urah smo prišli iz Stare Fužine na Triglav in nazaj. Koliko je bil kdo utrujen, se ni govorilo.

         Potem sva planinarila z vnuki. Enkrat sta bila z nama dva od njih. Ko smo pod Konjščico parkirali in zlezli iz avta, je eden od njih vprašal: Ata, ali te je kaj strah? Prav čisto nič, je bil odgovor. Fantu so se zasvetile oči, poskočil je in že smo se podali na pot. Po skalah sta poskakovala kot dva mlada kozlička. Ni dolgo tega, ko je eden od njiju rekel, da so toliko hodili z nama v hribe, da smo jih z njimi zastrupili.

         Seveda z otroki nismo hodili le na Triglav, prehodili smo tudi Kamniške Alpe in Karavanke.

         Ob najini zlati poroki sva od otrok dobila priročen fotoaparat. Z njim sva posnela še mnogo lepega v gorah. Sedaj s kavča podoživljava vso lepoto doživetega, in spomini so še zelo živi.

         Seveda, življenje ni bilo stkano samo iz čudovitih doživetij v hribih, lepo smo se imeli tudi doma, vmes pa so bile tudi razne preizkušnje in trdo delo, ko smo gradili hiše.

         Sedaj so najine poti le še po Polhograjcih in Škofjeloških hribih, na Šmarno goro ali Rašico. Tudi to naju osrečuje …"

Triglav 21. 7. 1926 Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Solze so nama lile po licih, ko je končala branje. Resno moram razmisliti, kaj ji bom odgovoril. Zvečer sem na splet zapisal: ''S prijateljem sva morala preveriti, ali so res dobro pritrdili Aljažev stolp. So! Za naslednjih sto let bo mir!'' Dobronamerni znanec je komentiral: ''Bo mir tudi za vaju?''

''Seveda,'' sem odgovoril, in si mislil: seveda; do naslednjič! Pred nami sta sončen vikend in modrina brez oblakov, kolikor daleč seže oko.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Preberite še: 

 

Jurski svet Siol Plus Samo Rugelj: Dinozavri živijo naprej

 

 

Olimp Siol Plus Samo Rugelj: Na grškem Triglavu matura, dijaki, šola Siol Plus Samo Rugelj: Naj si dijaki sami pišejo opravičila? Smetišče Siol Plus Samo Rugelj: Kdo svinja Slovenijo? Bled, Blejsko jezero Siol Plus Samo Rugelj: Ali ''naša mladina'' svojo prihodnost še vidi v Sloveniji? Donald Trump Siol Plus Samo Rugelj: Donald Trump kot knjižni in filmski "superjunak" s Siol Plus Samo Rugelj: Romanci leta v vašem kinu

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 101
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin