Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Torek,
15. 4. 2014,
19.05

Osveženo pred

4 leta, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

kapitalizem

Torek, 15. 4. 2014, 19.05

4 leta, 5 mesecev

Reči, ki vam jih ne bodo povedali o kapitalizmu

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Ker živimo v kapitalizmu že več kot 20 let, smo vsi po vrsti prepričani, da vemo, za kaj gre pri njem in kako ta družbeni sistem funkcionira. Je res tako?

Sam sem precej prepričan, da ni, in da ima večina prebivalstva, tudi tistega najbolj izobraženega, o njem izrazito enostransko in subjektivno sliko, ta pa izvira iz njihove osebne funkcije v tem sistemu.

Ta vloga ni nujno povezana z zaposlitvijo v zasebnem ali javnem sektorju, saj je marsikatero zdaj zasebno podjetje do današnjih dni zadržalo navade in način poslovanja iz prejšnjega sistema, po drugi strani pa se je marsikateri javni servis, odvisno od njegovega vodstva in vloge v družbi, že precej prilagodil novim načinom poslovanja.

Neskončna lahkost prepričanosti o svojem ekonomskem prav je vidna na obeh straneh splošnega ekonomskega pristopa do delovanja gospodarstva, tako tistega, ki zatrjuje, da mora vanj intenzivno posegati in ga regulirati država, kot tistega, ki trdi, da se mora država čim bolj potegniti iz njega. Poglejmo si nekaj skrajnih primerov.

Ekonomski akademizem pada na kriterijih podjetniške prakse V zadnjem času me zabavajo vehementne akademske analize sociologov in ekonomistov intervencijske struje v gospodarstvo, ki s samozavestjo, pridobljeno večinoma zgolj med študijem in le redko ali pa sploh nikoli utrjeno z delom v realnem sektorju, zasebnikom razlagajo, kaj in kako je prav, kako bi morali zasebniki še bolj skrbeti za pravice delavcev, kako bi morali pristati na vse višje dajatve državi in kako bi se morali vseeno še naprej truditi, da ustvarjajo dodano vrednost v svojih podjetjih, ne glede na to, koliko jim je bo ostalo na koncu. Ko sem ter tja v kaki razigrani debati pride do podobnih tez, imam za njihove zagovornike zgolj eno vprašanje: zakaj bi se podjetnik v tem primeru, če ne more razpolagati z rezultatom svoje podjetniške dejavnosti, za katero je osebno tvegal (govorim o klasičnem, avtohtonem podjetništvu), torej nekje na eni strani pridobil kapital ali pa proizvodna sredstva, na drugi pa angažiral še človeške vire, potem sploh še prizadeval za rezultate svoje dejavnosti?

Kaj ni potem, če naj bi imela država pri reguliranju njegovega poslovanja še večjo vlogo, veliko bolj logično in normalno, da si tudi on sam nekje najde zaposlitev, kjer bo nekdo drug skrbel zanj. A kdo bo ta drugi? Kakšen motiv bo imel on za ustvarjanje dodane vrednosti, kakšen motiv bo imel on za skrb po optimalnem delovanju zaposlenih itn.?

Kako bo ta sistem deloval v praksi in na eni strani zagotavljal dohodek delavcem in zadostne rezerve za dolgoročno poslovanje, na drugi pa ustvarjal dovolj davčne osnove za nemoteno delovanje socialne države na dovolj visoki ravni? To so vprašanja, ki v tem primeru vedno ostanejo brez odgovorov.

Podjetnik kot zadnji mož obrambe Pred dnevi smo večerjali v prijetni družbi, ko nam je prijateljica povedala, kako je imel njen znanec, sicer podjetnik, direktor in lastnik podjetja, ravno nekaj dni pred tem v svojem podjetju precej neljub zaplet. Ena od zaposlenih, gre pa za računovodski servis, je zaradi površnosti trikrat narobe vtipkala kodo za dostop do strani davčne uprave, kamor računovodski servis ves čas pretaka podatke svojih strank. To je sprožilo varovalne programske obrambne zidove in za lep čas zablokiralo njihovo nadaljnje delo.

Je površna delavka rešila ta problem, da so lahko delali naprej? Na žalost ne, o njem je zgolj obvestila svojega šefa (kar zgodilo se je, je rekla), se posula s pepelom (nisem zanalašč, se je opravičila) in mu prepustila, da je moral nemudoma odložiti svoje trenutno delo ter se potem skoraj dva dni ukvarjati s tem, da je podjetje lahko nemoteno poslovalo naprej.

Ker se jim je to zgodilo prvič, se je moral seznaniti z vrsto varnostnih protokolov, ki veljajo za te primere, se skoordinirati z različnimi ljudmi in na koncu vse skupaj pripeljati do znova normalnega in polnega delovanja. So bili delavci polno plačani tudi za čas, ko niso mogli ustrezno delati? Seveda. Od kod sta bila plačana dva dneva zmanjšane produktivnosti zaposlenih? Iz finančnih zalog podjetja.

Je bil direktor kriv za nastalo situacijo? Ne, vseeno pa jo je moral na koncu rešiti ravno on sam. Bil je zadnji mož obrambe. Tako pač je, če si podjetnik.

To je droben primer iz vsakdanje podjetniške prakse, o katerem vas seveda ne učijo in vas nanj ne pripravijo med nobenim študijem. Vsak dan ti zadnji možje obrambe hodijo v službo skupaj z drugimi zaposlenimi in vsak dan morajo, če želijo, da bo njihovo podjetje poslovalo naprej, biti pripravljeni nase prevzeti najbolj zoprna dela in reševanje najbolj zoprnih problemov, ki jih drugi ne znajo, nočejo ali pa ne zmorejo opraviti in rešiti.

Če tega ne zmorejo, njihovo podjetje propade. Tako preprosto je to. Iz akademskega aviona pa se vsega tega pač ne vidi. Naj jo odpusti ali vsaj kaznuje Morda bo kdo porekel: naj jo odpusti ali vsaj kaznuje, trapo, ki dela take neumnosti. Seveda, tudi to je ena od možnosti. Vendar: ali je to rešitev? Odpustiti človeka, za katerega ima podjetnik delo, ki pa ga zaposleni slabo opravlja, namreč ni najlažja stvar na tem svetu. Najprej je tu zakonodaja, ki ščiti (tudi slabega) delavca. Potem je tu iskanje novega delavca. Potem je tu vpeljevanje in izobraževanje novega delavca. Itn itn.

Število mitov, kaj in kako bi moral delati podjetnik in kaj je v resnici najbolje zanj in za njegove zaposlene, preprosto presega prostor, namenjen objavi tega članka.

Mit o svobodnem trgu Na drugi strani državne vpletenosti v podjetniško poslovanje je mit o svobodnem trgu. Najbrž se še spomnite t. i. mladoekonomistov izpred približno desetih let, ki so kot orkan prihrumeli na slovensko družbeno politično sceno ter s spretno retoriko, samovšečnimi izrazi ter napadalnimi taktikami "nepoučeni" slovenski družbi poskušali prodati doktrino čikaških dečkov, po kateri se mora država čim bolj umakniti iz gospodarske dejavnosti ter jo čim bolj prepustiti trgu.

Tudi oni večinoma niso imeli delovnih izkušenj v gospodarstvu, kar pa jih ni prav nič oviralo, da o trgu, njegovih značilnostih in načinu njegova delovanja ne bi razpravljali kot nekdo, ki je seznanjen z zakonitostmi kapitalizma za najmanj tri družinske generacije nazaj.

Reči, ki nam jih niso povedali o kapitalizmu Kot je lepo poantiral profesor na Cambridgeu Ha-Joon Chang v svoji knjigi 23 reči, ki vam jih niso povedali o kapitalizmu (njen prevod je pred kratkim denimo izšel na Hrvaškem, v slovenščini pa ga brez subvencije najbrž ne bo, saj bi se le težko pokril izključno s prodajo na kapitalističnem trgu), noben ekonomski trg že po svojih osnovnih značilnostih niti približno ni svoboden.

V teoriji podjetnik s svojo dejavnostjo sicer vstopi na nek trg in tam začne poslovati, vendar je dejstvo, da je ta trg na tak ali drugačen način že organiziran po nekih pravilih, ki jih je, specifično glede na njegovo velikost in poprejšnjo tradicijo bolj ali manj težko spreminjati in/ali prilagajati.

Običajno so ta pravila posameznega trga že tako globoko vtisnjena vanj, da se jih niti ne zavedamo več, zato Chang trdi, da dejansko ni mogoče objektivno definirati, koliko je kateri trg dejansko svoboden. Po njegovem je svoboda trga zgolj nekakšna abstraktna in politično motivirana definicija.

Vse to v trenutku postane jasno kateremukoli podjetniku, ki na novo vstopi na katerikoli obstoječi trg. Ne glede na to, kako pošteno in (ne)agresivno na njem poslujejo obstoječi igralci, bo novi podjetnik hitro spoznal, da njegovo poslovanje ni niti najmanj "svobodno", temveč je že takoj od začetka avtomatično vpeto v obstoječi okvir, ki ga je zmožen in pripravljen pripustiti le v določeni meri ter včasih šele čez daljši čas. Včasih tudi nikoli. Toda tega vam zagovorniki prostega trga seveda ne bodo nikoli povedali.

Ko vam bo torej naslednjič kdo prepričano pridigal o konkretnem in edino zveličavnem konceptu kapitalizma, ga najprej vprašajte, če za njegovimi trditvami stoji tudi njegov denar.

Ne spreglejte