SiolNET. Siol Plus Kolumne
Veronika Podgoršek
Veronika Podgoršek
O kolumnistu
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Recept za srečno življenje

0

termometer

Poroči se. Ne poroči se. Nikoli. Ponovno. Loči se. Ne loči se. Varaj. Samo tega ne. Povej. Ne povej. Skrij. Samskost je top. Samskost je slaba.

Zgolj prijatelji za seks. Nikakor. V troje. Ne, le v dvoje. Petkrat na teden. Ne, petkrat na leto. Analno, oralno, zgolj vaginalno. Samozadovoljuj se. Ne samozadovoljuj se. Poslušaj ljudi okoli sebe. Ne poslušaj jih. Ljudje so dobri. Ljudje so zlobni. Zaupaj. Ne zaupaj. Beri knjige za samopomoč. Nikar jih ne beri. Če boš tak/a, te bo zapustil/a. Moraš to. Tega ne smeš. To je zdravo. To je nezdravo. Denar prinaša srečo. Ne, zgolj nesrečo.

Kaj je prav? Kaj narobe?

Naj nam že nekdo pove recept za srečno življenje!

Ljudje si želimo biti srečni Za to magično, opojno dobro počutje smo pripravljeni narediti marsikaj. Na televiziji, radijskih postajah, v revijah, na spletu, reklamnih panojih in v knjigah. Vsepovsod nam vsiljujejo podobe in stvari, ki prinašajo srečo. Doživite sanje. Popoln užitek. Potrebuješ še to in tisto, še to in tisto, še to in tisto … in boš tam. Srečen in zadovoljen. Tvoje iskanje in popotovanje se lahko končata. Vse, kar nam zares dajejo, pa je tisti večni občutek nezadovoljstva.

Prav neverjetno je, kako hitro se zgodi, da ljudje, ki so v osnovi zadovoljni in srečni, ob stalnem zunanjem bombardiranju postajajo zmeraj bolj zmedeni, negotovi in posledično nesrečni. Počasi sami začnejo verjeti, da to, kar čutijo in kar imajo, pravzaprav ni dovolj.

Ali pa, da zagotovo ni dovolj njihovim partnerjem. Človek se lahko hitro ujame v past potrošniške družbe. Partnerstvo, ki je lepo, se znajde v krizi, ker oseba ali osebi začneta eksperimentirati, saj verjameta, da nekaj ni dovolj dobro. Ljudje verjamejo, da verjetno niso zares srečni, saj jim zunanji svet sporoča, da so lahko srečni le pod določenimi pogoji. Če imamo to in tisto, delamo to in tisto, smo taki itn.

Čeprav na vprašanje, ali si zares želite takega eksperimentiranja, odgovorijo, da ne in da so pravzaprav čisto srečni takšni, kakršni so, s tem, kar delajo, kar imajo. Še hitreje pa dobimo odgovorov, da ne bi ničesar spreminjali, če nekoga vprašamo, kaj si misli o svojem partnerju oziroma nekom tretjem.

Res postajamo grdi? Včasih se vprašam, kako brutalno daleč gre ta svet v manipuliranju s človeškimi čustvi in človeško ranljivostjo. Kako si lahko dopustimo, da smo zaradi kupčkanja denarja korporacij prišlo tako daleč, da je na primer staranje nekaj grdega!? Vse reklame z različnimi proizvodi in tehnikami, ki zmanjšujejo gube, nam sporočajo, da ljudje s staranjem postajamo grdi!?

Pa je to res? Kako grdi? Šteje zgolj zunanjost? Ne vem za vas, a pogosto srečujem starejše gospe, ki so dame v pravem pomenu besede. Lepe, urejene, oblečene svojim letom primerno. Njihov obraz sporoča njihovo življenjsko zgodbo. Lepe so v vsem svojem sijaju in moje mnenje je, da jim v mnogo primerih mlajše generacije ne sežejo niti do kolen. Prišli pa smo tudi tako daleč, da se marsikatera počuti staro in grdo že pri tridesetih ali prej.

Nekomu je všeč eno, drugemu drugo Kljub vsem izdelkom, ki jih lahko uporabimo in nam jih ponuja medijski prostor, pa lahko okoli sebe vidimo srečne ljudi, ki so zadovoljni s svojim načinom življenja. In ker zmeden ali nesrečen človek verjame, da bo tudi sam postal srečen, če bo imel ali delal nekaj enakega, začne te osebi pogosto slediti, jo posnemati ali pa si želi, da bi mu povedala in razkrila recept, kaj potrebuje in kaj naj naredi, da bodo tudi on srečen.

Presenečeni pa ljudje kaj hitro vedno znova ugotovijo, da recept, ki naj bi učinkoval čez noč, ne deluje. In za to je kriv nekdo drug. Recept ni bil pravi. Seveda ni bil, saj nekaj, kar deluje za nekoga, ne deluje povsem enako za drugega. Nekomu je všeč eno, drugemu drugo!

Vsak človek ima svoja občutja, svoje želje in potrebe Posameznik mora zato najti svoj recept. To ne pomeni, da ne smemo posnemati in poskusiti nečesa, kar nam je pri nekom všeč, tudi sami. To tudi ne pomeni, da ne smemo poslušati in sprejeti pomoči ljudi, ki imajo določene izkušnje in od katerih se lahko veliko naučimo.

Pomembno je le, da je vsak posameznik ustvarjalno kritičen in da si dovoli raziskovati samega sebe, namesto da zgolj brezglavo posnema tisto, kar vidi, sliši ali prebere.

Če bi želeli napisati knjigo z recepti za srečno življenje, bi jo pravzaprav morali napisati za vsakega človeka posebej. Če svojo srečo še iščete, si dovolite začeti pisati svojo knjigo tudi vi. Ob pomoči drugih, a kljub temu sami! Ob tem jo na glas berite tudi svojim bližnjim, da vas bodo lažje in bolje razumeli ter se z vami in ob vas tudi veselili, z vami rasli in se razvijali.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin