Pustite nam vzvod, pa bomo ustavili Slovenijo

O tem, da se nič nikamor ne premakne, je v Sloveniji kar veliko soglasje. Iskanju vzrokov so namenjena modrovanja na televizijah in časopisih, okrogle mize političnih strank in srečanja miselnih tankistov.

Na enem od nedavnih modrovanj sem zagovarjal tezo, da je težava, da sta neenotnost in pomanjkanje sodelovanja razumljena kot težava.

Težava, da je neenotnost težava Dejstvo je, da nam ne gre dobro. Da smo bili med primerljivimi državami daleč najmanj uspešni pri krmarjenju skozi krizo. Daleč so časi, ko smo bili najuspešnejša socialistična država in najuspešnejša nekdanja socialistična država. In iščemo razloge, da nam ne gre dobro. Ostali boste politično korektni in nikomur se ne boste zamerili, če boste rekli, da se nič nikamor ne premakne zato, ker je premalo sodelovanja, ker smo preveč razdeljeni.

Bulšit! Vse vlade do zdaj so imele večino in bi lahko izglasovale marsikaj, ne da bi se strinjali vsi v državi. Ustavno sodišče je konec leta 2012 tudi močno zmanjšalo možnost ustavljanja reform z referendumi.

V normalnih državah je pač tako, da vlada ene barve nekaj naredi. Kar deluje, tudi če ni prav ideološko na liniji, naslednja vlada druge barve pusti pri miru. Zakaj bi rušili, če deluje. Če ne deluje, popravi. Naredi kaj po svoje. In tako se sistem počasi izboljšuje. Pri nas pa sprememb ni.

Sistemski vzroki stagnacije Ne strinjam se, da je vzrok, da ni premikov, pomanjkanje nekakšne ljudskofrontne enotnosti. Izgovori so ideološki, motivi so finančni, resnični vzroki pa sistemski.

Prvič, imamo neučinkovit volilni sistem. Volivci ne kaznujejo prejšnje vlade in ne dajo mandata za spremembe novi vladi. Stranke prejšnje vlade izginejo. Politične odgovornosti ne prevzame nihče. Skozi volitve se ne vzpostavlja zaupanje, ki je potrebno za spremembe. Volitve niso o prihodnosti, ker jo zlahka in vedno preglasi preteklost. Na vseh ravneh je lahko kaznovano ukrepanje, nikoli ni pa kaznovano neukrepanje, zato je narediti nič veliko manj nevarno kot narediti nekaj.

Drugič, imamo neučinkovit politični sistem. Odločanje o politikah in vodenju države je storitev, ki jo politika opravlja v državi. Tudi v teh storitvah države med seboj tekmujejo. Slovenija je pri tem izjemno slaba. Grki so imeli v nedeljo volitve, v ponedeljek vlado, v torek je finančni minister začel turnejo po Evropi. Kar se je v Grčiji zgodilo v dnevih, se je v Sloveniji zgodilo v mesecih. In to je Grčija, ki velja za notorično balkansko neučinkovito.

Tretjič, vlade so neučinkovite. Močna "vzporedna država" s finančnimi središči moči, uradništvom, sindikati, upravljalci državnega premoženja in mediji lahko minira vsak načrt vsake vlade. Na ulici, po televiziji, na sodiščih in parasodiščih. Spremembe so mogoče le, če so izpeljane v sodelovanju oziroma z blagoslovom te vzporedne države.

Sodelovanje z vzporedno državo Ko torej prodajajo tezo o enotnosti in sodelovanju, v resnici mislijo na enotnost dejanske in vzporedne države. Mislijo na to, da se ne sme spremeniti nič, kar bi bilo v nasprotju z interesi vzporedne države. Ta ni od nikogar izvoljena in nikomur ne odgovarja.

Prav verjetne se zdijo teorije zarote, da si vzporedna država podredi državne inštitucije, da delajo zanjo. Prejšnji teden je vrhovno sodišče ugotovilo, da je Komisija za preprečevanje korupcije v postopku proti takratnemu predsedniku vlade kršila človekove pravice. Ker ni dala možnosti za odziv na poročilo, je bila diskreditacija učinkovitejša, presenečenje večje, politične posledice bolj gotove.

Janković in Janša, prvo- in drugouvrščeni na demokratičnih volitvah, sta bila politično onesposobljena. Izpraznjeni politični vrh je postal dostopen za obvladljive tretjekategornike. Bomo kdaj izvedeli, ali gre za teorijo ali resničnost?

Dva vzvoda, dva spopada Eden od Arhimedovih vzvodov, ki Slovenijo drži na mestu, je vpliv na nadzorne inštitucije tipa KPK, nad katerimi je malo nadzora, ki niso vpete v sistem "checks and balances" in kjer je način dela inkvizicijski (iskanje Resnice z velikim R), ne kontradiktoren (spopad med eno in drugo resnico).

Drugi vzvod, ki drži državo na mestu, je premoženje oziroma oblast nad tem premoženjem. Gre za vpliv na banke in podjetja v državni lasti, prek njih pa še na njihove poslovne partnerje, oglaševalce, medije in podobno.

Zato smo v teh tednih priča dvema političnima spopadoma. Strateški teče na fronti za oziroma proti privatizaciji. Taktični, kratkoročni boj se bije za nadzor nad državnim premoženjem. Za vodstvene položaje državnih bank, za nadzor nad Slovenskim državnim holdingom, slabo banko, Kadom in tako naprej.

Barva sprememb Zaviranje sprememb ni politično nevtralno. Spremembe po vzhodni Evropi gredo v smeri od socializma h kapitalizmu. Nekaterim v Sloveniji ustreza, da se to dogaja čim počasneje. Da čim pozneje pridemo do takega kapitalizma, v katerem štejeta podjetnost in znanje, in da smo čim dlje v kapitalizmu, v katerem štejejo podedovani privilegiji in zveze. Peščica je zaradi tega postala zelo bogata, večini nam gre pa zato slabše, kot bi nam lahko šlo.

Iskanje konsenza ali skupnih imenovalcev z vzporedno državo ni način, na katerega bi lahko prišli do boljših politik in hitrejšega razvoja države.

Nasloviti je treba tri sistemska vprašanja, o katerih sem pisal na začetku. Za njih morajo demokrati v slovenskem parlamentu najti politično večino.

Ključni cilj mora biti, da se zgodi čim kakovostnejša tekma političnih idej, bolj enakopravna tekma, in ko je zmagovalec znan, možnost, da vlada vlada, da hitro vleče poteze. Do prihodnjih volitev, ko pride nagrada ali kazen.

Brez konsenza z lutkarji Težava je, da sta neenotnost in pomanjkanje sodelovanja težava. Povedano drugače, iskanje konsenza z lutkarji iz vzporedne države je težavno.

Rešitev ni v so-delovanju, ampak v bolj kakovostnem tekmo-vanju idej in v bolj učinkovitem delo-vanju, ko je izid tekme idej znan.

Držim pesti, da si politika, to je vlada Republike Slovenije, podredi vzvode vzporedne države. Da državo vodijo politiki, ki smo jih izvolili na volitvah in ki jih na volitvah lahko tudi odpokličemo. Da predsednik vlade Cerar in minister Mramor upravljanje državnega premoženja zaupata ljudem, ki jutri ne bodo ustavljali strukturnih reform, privatizacije in drugih sprememb.

In da – skupaj z opozicijo – sistem preuredita tako, da vzporedna država politiki ne bo zrasla čez glavo. Da ne bosta tudi onadva sistema postavljala tako, da bodo "njuni" ljudje preživeli, tudi če na vlado pridejo "napačni".

Ker je nekoč nekje nekdo tako razmišljal, je vzporedna država sploh nastala. Če želimo napredek, spremembe, je treba iskati politično večino zanje, ne pa soglasja s tistimi, ki jih nihče ni izvolil.