Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aleksander Zadel

Sreda,
22. 2. 2017,
0.01

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,88

Natisni članek

kolumna nasilje družabna omrežja

Sreda, 22. 2. 2017, 0.01

6 let, 6 mesecev

Psihopatologija internetne vsakdanjosti

Aleksander Zadel

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,88

Kaj je povzročilo večji šok: dejstvo, da sta dva posameznika do smrti pretepla tretjega, ali to, da sta zadevo snemala in jo objavila na Facebooku?

Morda to, da si je ta posnetek ogledalo 270 tisoč ljudi? Ali celo to, da so nekateri ta posnetek všečkali?

Umor

Če bi šlo zgolj za umor posameznika, bi novica iz medijev izginila tako hitro, kot bi se čez noč postaral časopis, ki jo je objavil, oziroma takoj, ko bi jo na spletni strani izpodrinila nova. Toda ni šlo le za umor. "Junaka" sta svoje početje snemala. Niso ju zanimale posledice, ki bi ju lahko doletele. Zanimalo ju je, kako bo njuno početje vplivalo na tiste, na katere sta želela narediti vtis.

Facebook | Foto: Reuters Foto: Reuters

Psihopatologija podobnosti

Ljudje bi z lahkoto sprejeli dejstvo, če bi se poskušala skriti, če bi želela prikriti svoje dejanje, se izogniti posledicam ali naprtiti krivdo komu drugemu. Potem bi nam bila podobna. Potem bi bila podobna normalnim ljudem. Ravnala bi predvidljivo. Toda ne, očitno jima je vseeno, ali ju bodo dobili, očitno ju ni strah. Očitno si želita biti internetni zvezdi! Ne bojita se posledic.

Kaj je narobe z njima? Skrbi običajnih ljudi najbolj hrani negotovost, ki sicer ne izvira iz psihopatologije njunega namena, temveč iz psihopatologije načina, kako sta projekt izpeljala. Dobro, če si nor, nekoga pokončaš. Toda kako bolan mora biti um tistega, ki to objavi na medmrežju? Tam si vendar anonimen. Tam si želiš prikriti pravega sebe.

Moralna zavora

Običajnemu človeku (namenoma ne napišem normalnemu) moralni čut pove, kdaj počne stvari, ki niso družbeno sprejemljive. Večina ljudi se takrat ustavi in socialno nezaželeno ali nesprejemljivo vedenje konča. Pretepanje je zagotovo med tistimi vedenji, pri katerih ni dvoma, da se pri običajnih ljudeh sproži zavedanje, da je tak način poravnavanja računov, stresanja jeze, prepričevanja ali argumentiranja svojega prav družbeno nesprejemljiv.


Morda vas zanima še:

Predsednikovanje

- Svobodni za umret

- Samoumevno je, da smo bebci


Vzroki za nesprejemljivo vedenje

Seveda se ljudje zdaj ne sprašujejo, zakaj se je dogodek zgodil. Sklepajo, da sta bila pretepača pač zelo jezna ali da sta slaboumna, morda duševno motena in podobno. To jim gre v kontekst. Normalen človek česa takega, kot sta storila omenjena, tako ali tako ne bi storil. Torej gre za moteni osebi. Nenormalni osebi. Bolni osebi. Ta ista javnost bo zagnala ves cirkus, če bo odvetniku na sojenju za ta zločin uspelo dokazati, da sta bila ob dejanju v stanju neprištevnosti ali da gre za resnično duševno bolni osebi, ki namesto kazni dobita v poduk zdravljenje na psihiatrični kliniki.

Psihopatologija vsakdanjosti

Psihopatologija vsakdanjosti je veliko bolj presunljiva, ko se posameznik ozre na osuplost javnosti nad samo seboj. Vsak od 270 tisoč ljudi razume, zakaj je pogledal omenjeni posnetek. Obenem pa se čudi, zakaj zaboga je to isto naredilo še 269.999 drugih. Med njimi so tudi mediji, novinarji. Psihologe sprašujejo, kako to, da tak posnetek lahko doseže neslutene viralne razsežnosti. Kaj je narobe z ljudmi, ki delijo to grozo. Seveda se nihče ne vpraša, kaj je narobe z njim samim. Posameznik ima vedno pripravljen odgovor, zakaj je pogledal ta patološki prikaz družbene anomalije. Nima pa odgovora za družbo.

Homo sapiens sapiens

Ljudje smo bitja, ki se poleg sedanjosti zavedamo tudi prihodnosti in preteklosti. Zavedanje teh dveh časovnih entitet nam omogoča, da načrtujemo, razmišljamo, si predstavljamo, ustvarjamo ter se hkrati tudi bojimo tega, kar nam prinaša prihodnost. Ali se prihodnosti bojimo ali ne, je deloma odvisno od naše osebnosti, deloma od izkušenj in deloma od okoliščin, v katerih živimo. Glede na to, da je osebnost genetsko pogojena, lahko rečemo, da se struktura osebnosti ljudi v zadnjih nekaj sto letih ni bistveno spremenila. So se pa dramatično spremenile izkušnje, ki jih imamo ljudje, in okoliščine, v katerih živimo.

Izkušnje in okoliščine

Najbrž še nobena generacija v tako imenovanem zahodnem svetu ni živela v takšnem izobilju, kot živimo danes. Navidezno izobilje je tako vseprežemajoče, da je povprečnega posameznika v svoji pogoltnosti in egocentrizmu strah, da se bo to izobilje nekoč iztrošilo. Hkrati si želimo vsega še več in še hitreje. Frustracijska toleranca do pomanjkanja je nekaj, kar izginja z generacijo, ki je doživela grozote, povezane z drugo svetovno vojno. Izkušnja udobja je pomehkužila sodobnega človeka, ki se boji nelagodja. Neugodje se že samo po sebi dojema kot neznosno trpljenje. Neugodje je trpljenje.

Kruta realnost

Modernega človeka je strah morebitnega pomanjkanja, saj globoko v sebi ve, da se ni sposoben odpovedati ugodju. Zato mora poznati prihodnost. Mora biti sposoben opaziti tveganja. Mora poznati nevarnost. Mora biti informiran o težavah. Morebitnih nevarnostih. Zato je moderen človek obseden s spremljanjem apokaliptičnih informacij. Mora biti na tekočem. Mora odkriti, od kod preži nevarnost.

Zato ima vse razloge, da se do potankosti spušča v posnetke, ki se na eni strani kontinuuma ukvarjajo s spodrsljaji, ki se ne končajo tragično in sprožajo salve smeha. Se nadaljujejo z nesrečami, ki se zgodijo zaradi naravnih nesreč ali naključja. Tem sledijo nesreče, ki so nastale zaradi napak, neznanja ali neumnosti povzročitelja. Za tem pa so na vrsti tragedije, ki so posledice namere tistega, ki jih je povzročil. K temu spadajo rezanje glav vojaškim ujetnikom, streljanje talcev, posnetki čezmerne uporabe sile pri sicer legalnih početjih ali pretepanja do smrti.

Kako razumeti?

Po svoje torej razumemo, zakaj človeka privlačita groza in nesreča drugih. Ne gre za to, da se ljudje naslajajo nad nesrečo drugih (razen v tistih nekaj patoloških primerih). Večinoma si obupno želijo nezavedno obvladati prihodnost. Bolj kot se počutijo nemočne in negotove glede prihodnosti, večja je želja po njenem nadzoru.

Všečkanje

Kako zdaj razumeti še všečkanje? Kako razumeti vedenje tistih gledalcev, ki so izražali pozitiven odnos do posnetka in vedenja avtorjev? Tu gre po eni strani za vprašanje iskrenosti do sebe in po drugi za igranje vlog. Sam ne verjamem, da zdrav um lahko všečka nasilje in pretepanje. Je pa res, da smo na spletu lahko kdor koli. Na spletu se v zavetju anonimnosti lahko spustimo z vajeti. Tam lahko dražimo in jezimo. Tam lahko provociramo. Brez posledic. Brez tveganja.


- Zakaj lahko alkoholiziran storilec dobi nižjo kazen kot trezen?

- Dolenjska: surovo sta ga pretepla in dogajanje prenašala na Facebooku

- Napadalec priznal: Namerno sem povozil škofjeloškega župana


Pritisk javnosti

Zavedanje, da vsako vedenje, ki ga zazna javnost, povzroči odziv drugih ljudi, nas dela bolj odgovorne. Ni nam vseeno, kaj drugi mislijo o nas. Radi imamo status. Radi imamo, če nas ljudje spoštujejo. Všeč nam je, če nas cenijo. Hkrati pa to stane. Impulze je treba zadrževati. Sovraštvo, jezo in srd je treba sublimirati ali izraziti na socialno sprejemljiv način. To zahteva takt, diplomacijo, oliko, bonton. Za vse to potrebujemo energijo, voljo, moč. Ki smo jo ravnokar porabili na delu, pri zagotavljanju eksistence, pri borbi za preživetje.

Projekcija prihodnosti

Nekega dne nam bosta svoboda interneta in svoboda anonimnosti zrasli čez glavo. Ljudje ne bodo več ločili resničnega in virtualnega sveta. Neumnosti iz navidezne resničnosti bodo selili v materialni svet. Takrat bo šlo zares. Posmehovanje tistim, ki danes lovijo virtualne Pokemone po resničnem svetu, bo le še nostalgičen spomin.

Smo pripravljeni na to prihodnost?

Imamo odgovor na to, kako se bomo lotili izziva tistih ljudi, ki ne bodo ločili med umorom v navidezni resničnosti in umorom v realnem svetu?

So ljudje, ki na enak način všečkajo nerealno sliko prijateljice, obdelano v photoshopu, in posnetek umora, še prihodnost?
Ali prihodnost že živimo?

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Ne spreglejte