SiolNET. Siol Plus Kolumne
Žiga Turk.
Žiga Turk
O kolumnistu
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Prihaja delitveni kapitalizem, pripeljal se bo z Uberjem

4

termometer

Abdul je bil diplomat na pakistanskem veleposlaništvu v Washingtonu. Ker bi otroci radi končali študij v ZDA, je delo za Pakistan prekinil.

Študij stane in kadar ima čas, Abdul vozi črnega lincolna MKS. Uber Black za poznavalce. Za 9,31 dolarja me je julija v Washingtonu z 12. ceste peljal na Kapitolski grič. Pred leti bi za tako storitev najel taksi, zdaj sem uporabil storitev Uber.

Uber alles Uber je podjetje, ki tistim, ki bi prevažali ljudi, najde potnike. In obratno – potnikom najde voznike. Za pametne telefone so napisali eno aplikacijo za potnike in drugo za voznike. Če potrebujem prevoz, na zemljevidu označim, kje sem in kam bi se rad peljal. Aplikacija prikaže predvideno ceno in voznikom v svoji okolici sporoči, kdo in kam bi se rad peljal.

Ko se nekdo javi, da bi me vzel, aplikacija pokaže, kdo je to, kakšen avto vozi in čez koliko časa naj bi prišel. Potem zemljevid prikazuje, kako se mi vozilo približuje. Ko je poti konec, mi s kreditne kartice avtomatično izgine zaračunani znesek, na e-pošto pa pride račun.

Nobenega opravka ni ne s karticami ne z gotovino. Nobenega taksimetra. Voznik na svoji aplikaciji le označi, kdaj se je vožnja začela in kdaj končala. Osebno mi je še posebej všeč to, da ni nobenih napitnin, za katere imamo Evropejci slabo vest, da jih v ZDA nikoli ne dajemo dovolj. Ena aplikacija za ves svet in ne aplikacija za klicanje taksija za vsako taksislužbo posebej. Uber deluje v več sto mestih v 60 državah sveta.

Ja, storitev, ki jo posreduje Uber, je pravzaprav ista kot tista, ki jo opravlja taksislužba. Prevoz osebe od točke A do točke B. Ogromna razlika pa je v načinu organizacije, poslovnem modelu, pravzaprav kar v paradigmi gospodarjenja.

Posledice tako organiziranih storitev bodo za družbo, politiko in posebej za vlogo države v družbi velikanske.

Delitveni kapitalizem Uber je primer nove ekonomije, ki jo socialni romantiki imenujejo delitvena ekonomija, ciniki pa platformski kapitalizem. Za naslov sem iz vsakega pojma izbral nekaj, uravnoteženo. Enim bo všeč beseda deliti, drugim pa kapitalizem.

Delitvena ekonomija zato, ker ljudje delijo, kar imajo. Kapitalizem, ker tega ne delijo zastonj. Platformski, ker vse skupaj omogoča neka platforma. Uber je taka platforma in njeno vrednost ocenjujejo na 50 milijard dolarjev.

Vozniki, ki jih posreduje Uber, uporabljajo lastne avtomobile. Ljudje, ki oddajajo stanovanja prek storitve Airbnb, delijo svoja lastna stanovanja.

Ničesar se ne deli vsakemu po njegovih potrebah, za Uber pa vsak dela po svojih zmožnostih, kadar mu ustreza. Ne dela zastonj, za svoje storitve je plačan, zato gre vendarle za kapitalizem. V jedru tega kapitalizma pa je platforma – podjetje Uber.

Moji socialistično aklimatizirani bralci bodo ropotali, da Uber izkorišča, saj si vzame 20 odstotkov od zaračunanega zneska in vsaj dolar od vsake vožnje.

Obojestransko zadovoljstvo

V Uber sem se vpisal – torej naložil aplikacijo in jim zaupal številko kreditne kartice – junija v Krakovu na Poljskem. Ja, Poljska je del modernega sveta. Za razliko od Ljubljane, kjer je mesto ustanovilo taksipodjetje. Ampak po Krakovu je užitek hoditi peš.

Prvi sestanek v ZDA sem imel prvi dan zjutraj na enem od inštitutov univerze George Mason. Nisem hotel zamuditi ali česa prepustiti naključju, zato sem se odločil za uradni rdeči washingtonski taksi. "Je tam blizu kaj znanega," me je vprašal taksist, ker iz naslova ni natanko razbral, kam greva. Dobro, da sem imel cilj potovanja shranjen v Google Maps in sva zadevo našla.

Cena: 20 dolarjev. Za nazaj sem poklica Uber. Peljal me je Mohammed s toyoto prius. Za 11,49 dolarja.

Izkoriščanje? Kaj pa vem. Mohammed je bil zadovoljen, da je zaslužil, jaz sem bil zadovoljen, da sem se peljal 42 odstotkov ceneje kot s taksijem. Vozniki se ne pritožujejo. Nasprotno. Nekdanji taksist mi je povedal, da je pavza med eno in drugo stranko z Uberja približno polovico krajša kot pri taksiju. Nekdanji voznik minibusa, ki je vozil ljudi na in z letališča (nekakšen Go Opti), je povedal, da zdaj zasluži precej več.

Enkrat me je peljal voznik, ki je bil gluhonem. Vprašanje, ali bi skladno z mestnim pravilnikom o opravljanju taksislužbe sploh smel voziti ljudi glede na to, da preverjajo znanje jezikov, turističnih znamenitosti ipd. Tako pa je imel delo. In ja, aplikacija me je prej vprašala, ali imam kaj proti, da je voznik gluhonem.

Z Uberjem so zadovoljni vozniki in potniki, zadovoljen je Uber, niso pa zadovoljni taksisti, župani in politiki na splošno – in levi še posebej. Na splošno politika Uberja ne mara, ker Uber ne potrebuje politike. Posebej leva politika Uberja ne mara, ker gre za tržni kapitalizem v prekleto čisti obliki.

Po Evropi se marsikomu že meša, protestirajo, celo avtomobile prevračajo; tudi ludisti so v predindustrijski Angliji razbijali stroje.

Odmiranje države Uber je platforma, ki deluje popolnoma brez države. Brez inšpekcij. Brez dovolilnic, ki jih izdaja županstvo. Brez korupcije, ki izdajanje takih dovolilnic spremlja. Brez skritih provizij, ki jih morajo vozniki taksijev nekomu odvajati.

Ker Uber ne zaposluje, ni podvržen kvotam žensk in moških, ne bo smel imeti največ tak in tak delež študentov. Briga ga za novelo zakona o delovnih razmerjih Kopač-Mrakove. Ljudje delajo zase.

Platformo za posle med vozniki in potniki je postavil Uber, podjetje. To je ogromna razlika od časov, ko je zaselek moral od vladarja dobiti tržne pravice, da je lahko vzpostavil platformo – torej trg –, da bi se lahko za medsebojno zadovoljstvo srečevali trgovci in kupci kokoši, zelja in fižola. Od začetkov civilizacije so platforme za srečevanje prodajalcev in kupcev postavljali vladarji oz. države.

In na njih potem vedrili in oblačili, pobirali odstotke in jih regulirali. Uber, Paypal, Airbnb, Lyft so primeri podjetij, ki platformo postavijo na internetu.

Ugled namesto regulacije

Kako zadovoljni so kupci in prodajalci na takih platformah? Kako je zagotovljena kakovostna storitev brez inšpektorjev in v mestnih svetih sprejetih pravilnikov? Tako, da po vsaki vožnji potnik oceni voznika. Jaz sem jim v glavnem dajal po pet zvezdic. Enemu sem dal štiri, ker je vozil kot začetnik.

In voznik ocenjuje stranko! Moje povprečje je 4,3. Kot odličnjaka me to nekoliko moti, a sumim, da nisem čista petica zato, ker se je pogosto zgodilo, da je bila razlika med tem, kje sem v programu zabeležil, naj me pobere, in kje je aplikacija kazala, da se nahajam. Ker sem Uber pač naročal na točki, kjer je še deloval Wi-Fi, na vozilo pa čakal ob cesti, kjer ga morda ni bilo.

To je nov vzorec, ki lahko deluje v informacijski dobi, kjer je mogoč hiter in preprost dostop do podatkov o tem, kako so ljudje z nečim zadovoljni. Zdaj to deluje dosti bolje kot pred leti, ko je bila neka gostilna npr. na dobrem ali na slabem glasu. Prej jo je morala zapreti inšpekcija, v prihodnje jo bo "zaprla" ocena na FourSquare, Yelp, Booking.com …

Da podjetja lahko delujejo brez države, politikom ni všeč. Župan je močnejši od taksislužbe. Župan lahko ustanovi konkurenčno taksislužbo. Država lahko z inšpekcijami šikanira podjetnika, ki ji ni všeč.

Uber je močnejši od županov, mestnih svetov in politike. Da je gospodarstvo močnejše od države, da ga ne morejo nadzorovati, da država ni tista, ki državljanom pove, kaj je dobra in kaj slaba storitev, ampak si to pripovedujemo kar sami, to socialistom vseh imen in barv ne gre v račun.

Nov socialni model

Zgoraj sem se moral potruditi, da sem se izognil besedni zvezi, da vozniki vozijo za Uber. Neki sodnik v Kaliforniji je sicer odločil, da velja, kot da so ti vozniki zaposleni pri podjetju Uber, ampak pritožbeni postopki na višjih instancah še niso končani.

Zakonodaja industrijske dobe lahko poslovni paradigmi, kakršna je Uber, nasuje nekaj peska v kolesje, na dolgi rok je pa ne more ustaviti. Ker je storitev udobnejša, dodatnih stroškov in posrednikov pa manj, bo tudi cenejša. Ker se bo razvijala za ves svet, bo aplikacija boljša od tiste za lokalno taksislužbo.

Ali so vozniki zaposleni? Ali so brezposelni? Kako je z njihovim zdravstvenim in socialnim zavarovanjem? Kako plačajo davek in koliko ga plačajo?

Odgovor na ta vprašanja ni v tem, da paradigme, kot je Uber, prisilimo k ustanovitvi lokalnih podjetij, najemu pisarn s fikusi, nastavitvi osebe, ki bo skrbela za promocijo recikliranja pisarniškega materiala, družbene odgovornosti in zelenega poslovanja. In da vzamejo šoferje v službo za nedoločen čas.

Odgovor je v premisleku o storitvah socialne države. Da vozniki pač niso brezposelni. Da se morajo pač sami zdravstveno in socialno zavarovati, če se jim to zdi pametno. Ali če država tako predpisuje. In da morajo prihodke lepo prijaviti davkariji, ker se na strežnikih Uberja vsak zasluženi cent zabeleži.

Čista svoboda Delitveni kapitalizem, kot ga prikazuje Uber, je paradigma svobodnega trga v zelo čisti obliki. Omogoča ga sodobna informacijska tehnologija. Država je odveč. Županom ni treba ustanavljati taksislužb, da bi se ljudje vozili, in ministrstvom ne posredovalnic za najem stanovanj. Obe retro poslovni ideji visita v zraku v Sloveniji.

Bogastvo narodov, če parafraziram Adama Smitha, bo odvisno od tega, ali bodo dopustili, da nova tehnologija odpira priložnosti, ali pa bodo z močjo zakonodaje branili stari red. Tako kot Uber tekmuje za voznike in potnike, države tekmujejo v tem, kako dobra platforma za podjetja in podjetnike so.

Slovenska država, kjer sta dve od treh vladnih strank zaviralki sprememb, na tekmo ni pripravljena.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin