Zrak je izpuhtel iz rumenih balonov. S cviljenjem je izšla iz rumene gume še zadnja molekula zraka. V atmosferi nad državo je zavladala tesnobna napetost, napovedoval se je konec sveta.
Naelektrena telesa so s strahom pogledovala okrog sebe in čakala, kdaj bo udarilo, kateri bo prvi znak napovedanega samomora naroda, popolnega razvrata in propada vrednot. Bodite na preži, zavladala je tiranija mavričnih družin: pazite svoje otroke, pedri jih kradejo! Lezbe se bodo kmalu hotele poročiti z vašimi kanarčki! Govori se celo o tem, da so ukinile spol!
Apokaliptični scenariji popolne družbene transformacije, ki so jo ob spremembi zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih napovedovale zagovornice heteronormativne družine, se seveda niso zgodili.
Novela zgolj izenačuje pravice lezbičnih in gejevskih partnerstev z zakonsko zvezo moža in žene, omogoča jim dostop do pravic, ki so jim bile prej sistematično kratene, in pomeni korak naprej v širjenju razumevanja družine.
Korak, katerega pomena za konkretna življenja posameznic nikakor ne gre zanemariti, odpravlja številne krivice in ovire za dostojno življenje, a sama želim pokazati, da v resnici ne pomeni tudi koraka k osvoboditvi izpod spon dominacije heteronormativnosti.
Heteronormativnost … kaj je že to?
Heteronormativnost je pojem, ki v zahodnem svetu označuje vzpostavljanje heteroseksualnosti in življenjskih praks, ki iz nje izhajajo (zakonska zveza ali vsaj monogamno partnerstvo, življenje v skupnem gospodinjstvu, otroci) kot normo, kot nekaj, kar je v družbi edino sprejemljivo in k čemur moramo vsi stremeti.
Prakse in izrazi, ki takšnemu kalupu ne ustrezajo, so izrinjeni, sankcionirani in onemogočeni. Ker sem ženska, se predpostavlja, da so mi všeč moški, da si želim z njimi poročiti in imeti otroke. Reklamni izdelki so zasnovani na tej premisi, storitve na trgu, prav tako javni prostor in celoten ustroj državnih služb in institucij (izobraževalni, zdravstveni, sistem socialnega varstva).
Frizerka bo predpostavljala, da se urejam za zmenek s fantom, v šoli me bodo učiteljice izobraževale o mami, očku in otrocih, ki so družina, in na formularjih bom lahko samska ali poročena.
Ker sem ženska, je zadeva še toliko bolj nerodna, saj patriarhalna razmerja razumejo žensko zgolj kot podaljšek moškega, kot nepopolno – saj vse poznamo ta vprašanja: "Kje maš pa fanta?" Odmiki od teh predpostavk vedno vzbudijo reakcije, ki nam dajejo vedeti, da nekaj ne ustreza, da ogrožamo obstoječi red.
Heteronormativnost je torej vtkana v družbeni sistem v samih temeljih, država pa je struktura, ki mehanizme, ki so ji na voljo, uporablja za nadzor nad našo intimo.
Sklenitev zakonske zveze tako podvrže vse odločitve, ki jih sprejemamo v partnerskem odnosu, strogem nadzoru države: razhod, preselitev, upravljanje s skupnim dobrim, prestrukturiranje družine, tako niso več predmet svobodne odločitve posameznic, temveč morajo steči prek državnih institucij. Te pa bodo naredile vse, da bodo zavrle eksperimentiranje s spolnim življenjem in oblikami partnerstev in da bodo ohranile nadzor nad njimi.
Poroka kot konservativna državna institucija disciplinira intimo, naša telesa in načine združevanja.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je z razcvetom LGBT aktivizma v javnem diskurzu vzniknila tudi kritika heteronormativnosti: lezbijke so prepoznale, da se v nekaterih delih "scene" razraščajo težnje po asimilaciji, po doseganju hetero norme, po tem, da pokažemo, "da smo take kot druge".
Temu zavedanju so sledile ostre kritike in poskusi redefiniranja ljubezni, spolnosti in partnerskih praks, ki bi izvirale iz čutnih potreb in ne iz tistega, kar s predpisi nalaga država.
Poroko so razumele kot sredstvo opresije, kot orodje hetero zatiralk za dominacijo nad ne-strejt populacijo. Pisali so se manifesti, besedila, eksperimentirale so z novimi načini ljubezni in biti skupaj, brbotalo je. Porajale so se pobude, ki so zavzemale in dekontaminirale hetero javni prostor.
Posameznice so začele locirati mehanizme, ki jih uporablja strejt populacija, za dominacijo in jih poskušale aktivno razrušiti, se jim zoperstavljati s političnimi akcijami v javnem prostoru in z novimi načini organiziranja intime. Dekonstruirale so institut poroke in ga zavrnile, ker so hotele živeti drugače in iztrgati svoja telesa izpod nadzora države.
Državni pečat ni razlog za veselje
Mahanje z mavrično zastavo ob razglasitvi pravice do poroke se zdi 40 let pozneje precej votlo. Zahteva po pravici do življenja po hetero normi (četudi z namenom, da jo pozneje dekonstruiramo) ni radikalna zahteva; gre za zahtevo, ki legitimira orodje zatiranja in ki zakrije neenakosti v razmerjih moči, ki je močno na strani strejt populacije. Ustvari občutek navidezne enako(pravno)sti in utrdi prevlado hetero norme, katere svetniški sij ostaja neproblematiziran.
Zoževanje pozornosti na boj za pravico do poroke depolitizira boj queer posameznic, saj preokviri radikalno osvoboditev v pravno vprašanje, o katerem je treba pridobiti mnenje strokovnjakov (mimogrede - je kateri med njimi mogoče prebral kakšno feministično ali queer besedilo? Močno dvomim!); sintagma "osebno je politično" pa izgubi vso svojo prevratnost, saj nenormativne življenjske prakse pretvori v stvar kupčkanja v parlamentu. Queer telesa kot valuta za nabiranje političnih točk?
Državni pečat na vratih moje spalnice, ki mi dovoljuje, da se vključim v obstoječi sistem, če le postanem del večine in ne odstopam preveč – ne zveni to precej podobno integracijskim politikam, namenjenih migrantkam, ob katerih spreletava srh?
Postati del hetero norme in stremeti k življenjskim praksam, ki iz nje izhajajo, je povsem legitimna želja nekaterih, a ko se pogovor v javnem prostoru zreducira na dodeljevanje državnih blagoslovov, nastane velika težava. Naše domišljije ne smejo nikoli postati tako izsušene, da ne bi mogle zahtevati več, kot nam lahko dajo in več, kot so njihovi politično korektni želodci sposobni prenesti.
2
