Polna praznina

Kako z veliko besedami nič povedati

Odprem in vidim pojasnilo Banke Slovenije o metodologiji skrbnega pregleda slovenskega bančnega sistema. Kolega moram popraviti. Ne gre za praznino, temveč polno praznino. Ne more biti enostavno napisati toliko in povedati nič. Naj ponudim meni najljubšo trditev o makroekonomskih scenarijih obremenitvenih testov: "Medtem ko je realizacija osnovnega scenarija precej verjetna, pa neugodni scenarij predpostavlja nadaljnje poslabšanje makroekonomske situacije v Sloveniji." Si lahko predstavljate? Da je osnovni scenarij precej verjeten. Si ne bi nikoli mislil, zakaj se mu reče osnovni.

Do predhodne objave makroekonomskih scenarijev obremenitvenih testov, kot smo s kolegi pozvali v odprtem pismu, bi lahko prišlo le s soglasjem Evropske centralne banke in zasebne družbe, ki teste izvaja. Tega pa ni bilo pričakovati. Zato tudi ni bilo pričakovati, da bo Banka Slovenije lahko resnično dvignila tančico skrivnosti nad tem, kaj se dejansko dela. Zato mi ni jasno, zakaj so to napovedali.

Pomanjkanje transparentnosti

Vsega skupaj je škoda. Podobne teste bodo v kratkem izvajali v celotnem evroobmočju. Glavni namen tega je zagotoviti trdnost evropskih bank. Pomanjkanje transparentnosti izvedbe obremenitvenih testov pa škodi kredibilnosti procesa samega in presoji trdnosti bank. Seveda, do obremenitvenih testov in pregledov kvalitete aktive v celotnem evroobmočju je še nekaj časa, zato tudi dovolj za pripravo metodologije in izdelavo makroekonomskih scenarijev. Verjetno bodo za primer evroobmočja tudi predhodno objavljeni. Težava seveda je, da proces v Sloveniji teče le nekaj mesecev prej, izvaja pa ga ista zasebna družba, ki bo izvajala večino tudi v drugih državah. Pri tem je nesmiselno zatrjevati, da ne gre za sorodna procesa. Nikakršnih temeljnih razlogov ni, da bi se bistveno razlikovala. Morebitne napake v postopku v Sloveniji bodo tako dober indikator verjetnih napak tudi kasneje v preostalem evroobmočju. Če lahko pri nas morebitne napake pomenijo dodatne stotine milijonov stroška za slovenske davkoplačevalce, bo to v celotnem evroobmočju pomenilo dodatne desetine milijard. Zato je logično, da je vprašanje razkritja metodologije in scenarijev občutljivo.

Zakaj skrivalnice

Moramo se zavedati, da v takšni situaciji skrivalnice z metodologijo in scenariji vzbujajo dvom o samem obvladovanju procesa. Da se res trdno verjame v metodologijo, ki se uporablja. Če si prepričan v njeno pravilnost, je ne skrivaš. Me prav zanima, ali kdo od analitikov družbe Oliver Wyman, ki sedaj delajo v Sloveniji, zna res dobro kvantificirati (in, glede na uporabljen model, tudi razložiti) razliko med pogojno in brezpogojno distribucijo ključnih makroekonomskih spremenljivk. S prvo se določita osnovni in stresni scenarij, vzdolž druge lahko ovrednotimo, ali je stresni scenarij res verjeten in s tem smiseln. Če se odgovora na takšno temeljno vprašanje ne strese iz rokava, razumem nelagodje z večjo transparentnostjo.

Tveganje in strošek za davkoplačevalce

Pomanjkljivo obvladovanje procesa je tveganje in strošek za slovenske davkoplačevalce. Pri nas problem ni zgolj, ali bomo nosili morebiti prevelik strošek dokapitalizacije bank (v primeru preveč konservativnega testa) ali ostali s šibkimi bankami (v primeru preveč optimističnega testa), odloča se tudi o mednarodni pomoči. S tem pa pridem do odziva raznih krogov na naš poziv o razkritju metodologije.

Kot običajno, je bila strokovna plat spregledana. Kar pomeni, da večina tistih, ki kakorkoli komentira problematiko nerazkrite metodologije, ne razume problema. Najprej naj omenim tiste, ki v pozivu vidijo poskus relativizacije rezultatov skrbnega pregleda bank in s tem oviranje razreševanja problema naših bank. Njim bi priporočil, naj dokapitalizirajo banke in odplačujejo finančno pomoč s svojim in ne mojim denarjem.

Demagogija o bruseljski zaroti

Potem je tu še nasprotni pol. Ta naš poziv uporablja za demagogijo o bruseljski zaroti, ki nas hoče podjarmiti, in najboljši način naj bi bil prisila v prošnjo za finančno pomoč. Zaradi teh skupin štiri leta nismo naredili nič za rešitev problema bank. Zaradi podobnih se obremenitveni testi niso delali že prej, čeprav so bili nujno potrebni. In zato smo se znašli v tako globoki gospodarski krizi in situaciji, ko nam tuje institucije narekujejo, kaj moramo delati. Gre pa seveda za interesne skupine, ki jim status quo ustreza ne glede na to, kako globoko je zabredla država. Ste kdaj slišali, da bi kdo javno predlagal, da bi, tako kot v Španiji, v financiranje slabe banke pritegnili zasebni kapital? Koristi bi bile očitne. Če bi tega bilo več kot 50 odstotkov, se obveznosti slabe banke ne bi štele v javni dolg, državi pa bi se pocenilo zadolževanje. Dobili bi tudi pristen komercialni interes pri njenem upravljanju. Mogoče pa je problem ravno v tem. Komercialni interes je skregan z idejami, naj se na slabo banko prenesejo delnice nacionalno interesnih podjetij, kot je, na primer, Mercator. Da jih le ne bi kupili tujci.

Takšni posli se financirajo z mojim in vašim denarjem

Pri tem me niti ne preseneča več že skoraj privzeta ideja sprejemljivosti, da se takšni posli financirajo z mojim in vašim denarjem, ne pa njihovim. Gre pač za advokate interesnih skupin, ki se želijo še naprej napajati na teh podjetjih. Do njihovega propada. Preseneča me to, da takšne ideje razlagajo tudi tujcem. Ideje, da slaba banka naj ne bi le prestrukturirala banke, temveč tudi reševala naš "nacionalni interes", nisem slišal po ljubljanskih kuloarjih, temveč od predstavnika ene od mednarodnih inštitucij, ki so bile na obisku. To mi daje misliti, da te zgodbice dosegajo že patološke razsežnosti. Očitno jih že leta razlagajo na vsemogočih sestankih, ne zavedajo pa se, da jih tujci poslušajo le, da preverijo, koliko nori smo lahko. Očitno tudi toliko, da bomo postali prva država na svetu, ki je zaprosila za mednarodno finančno pomoč zaradi supermarketa.

Prava podoba dunajskih kočijažev

Samooklicani braniki pred tiranijo Bruslja in kapitala nasploh so v resnici pravi dunajski kočijaži. Polna usta nacionalnega interesa in narodne dobrobiti, potem pa pripeljejo vso državo do izgube ekonomske suverenosti. Pa še tu se ne ustavijo.

Tudi zaradi tega je velika napaka, da se ocenjevanje velikosti kapitalske luknje v bankah ne naredi bolj transparentno. Netransparentnost napaja demagogijo in poskuse relativizacije rezultatov. Skratka, ovira uspešnost procesa samega ne glede na morebiten dvom o metodološki konsistentnosti.