SiolNET. Siol Plus Kolumne
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Podmornica Potemkin

0

termometer

Alojz Ihan

Nedavno sem dobil pismo Igorja Muževiča, predsednika Sindikata zdravnikov družinske medicine PRAKTIK.UM, ki si ni znal razložiti, zakaj se zdravstveno ministrstvo nenehno hvali z vrhunsko dostopnostjo do našega zdravstva, čeprav imamo po drugi strani dokazano neznosne in za zdravje nevarne čakalne vrste.

Te so vzročno povezane s tem, da ZZZS "nenačrtovanih" zdravstvenih storitev bolnišnicam ne plačuje. Če imaš bolezen, ki ni v finančnem načrtu, pri nas ostaneš zunaj, na hladnem!

Čeprav se ljudem in njihovim osebnim zdravnikom zdi, da je v Sloveniji zaradi čakalnih vrst in birokratske medicine (avtomatizirano pošiljanje bolnikov od ambulante do ambulante) zelo zapleteno in naporno dobiti diagnozo in zdravljenje, nas ministrstvo za zdravje v zadnjem letu prepričuje, da smo glede na analize vrhunsko poceni in učinkoviti ter da se lahko drugi skrijejo pred nami.

Kaj torej hočemo! Če so številke take, kot očitno so, mora človek, sploh če je bolan, skloniti glavo in še malo – počakati v vrsti.

In številke so zares impresivne. Med najpomembnejšimi kriteriji, ki kažejo kakovost zdravstvenega sistema, ministrstvo poudarja vrhunsko dostopnost, po kateri gladko premagamo vse EU-države, kar kažejo tudi dolgoletne statistike dostopnosti do zdravljenja, objavljene na Eurostatu.

Te številke Eurostat pridobiva na osnovi nacionalnih anket, ki jih izvajajo pooblaščene nacionalne zdravstvene inštitucije. Pri nas to dela Statistični urad RS (na podlagi vprašanj, ki jih sestavi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ, prej IVZ)), ki že skoraj deset let vsako leto anketira okoli 25 tisoč ljudi.

Iz tabele opazimo, da niti ena država nima tako dobro pokritih potreb po zdravstvenih in zobozdravstvenih storitvah kot Slovenija. Vrst sploh nimamo! Poglejte na graf in se prepričajte.

Kako verjeti statistiki? Na srečo se z nelogično statistiko ni sprijaznil Igor Muževič, ki se kot zdravnik praktik vsak dan srečuje s problemom vrst pri specialistih in posledično s problemom diagnostike, ki mora vedno čakati na najšibkejši (najpočasnejši) člen.

Kako naj človek verjame vrhunski statistiki, če se pacienti vsak dan srečujejo s problemom neznosnih vrst? Če pacient zaradi poškodbe ali bolečin danes potrebuje fizioterapijo, na vrsto pa pride čez tri mesece – kakšen je smisel?

Da ne govorim o (prikritih) stroških, ki jih naš vrhunsko učinkovit in hkrati poceni zdravstveni sistem povzroča ljudem in njihovim podjetjem, ki med čakanjem na vrsto seveda težje delajo ali pa so celo na bolniški.

Izgubljeno s prevodom Ampak kako potem razumeti, da smo glede dostopnosti do zdravstva statistični EU-prvaki? Igorju Muževiču se je neskladje med statistiko in prakso zdelo tako veliko, da se je zagnal v podatke, ki jih Slovenija pošilja na Eurostat. Ugotovil je skrb vzbujajoče dejstvo: naši zdravstveni statistiki ljudem že ves čas zastavljajo popolnoma drugačno vprašanje od tistega, na katerega odgovarjajo drugi Evropejci, ko gre za dostopnost do zdravstva. Angleška različica vprašanja se namreč glasi:

Was there any time in the last 12 months when, in your opinion, you personally needed a medical (dental) examination or treatment but you did not receive it? (1. Yes 2. No) To bi pri nas zvenelo nekako tako: Ali ste v zadnjih 12 mesecih kadarkoli ocenili, da ste potrebovali pregled ali zdravljenje, vendar tega niste bili deležni?

Ampak vprašanje se v Sloveniji glasi povsem drugače. Namesto zelo konkretnega vprašanja o tem, ali je bolnik imel dostop do zdravljenja, (nas) Slovence vprašajo, ali s(m)o v zadnjem letu imeli potrebo po posvetu z zdravnikom. V primeru pozitivnega odgovora (nas) vprašajo še, ali s(m)o se z njim tudi posvetovali. (Ali je "ime priimek (letnica)" v zadnjih 12 mesecih kdaj resnično potreboval/-a posvet pri zobozdravniku? (1. Da. 2. Ne.) In še: Ali se je "ime priimek (letnica)" tudi posvetoval/-a z zobozdravnikom? (1. Da. 2. Ne.))

Pomenska razlika je ogromna. V tujini prebivalce sprašujejo, ali se je v 12 mesecih kadarkoli zgodilo, da so potrebovali pregled ali zdravljenje in ga niso dobili, v Sloveniji pa sprašujejo le, ali s(m)o kdaj potrebovali posvet in ali s(m)o se tudi posvetovali. Vse skupaj pa gre v isto (evropsko) statistično tabelo. Medtem ko je pri drugih Evropejcih kriterij za uspešno zdravstvo dostop do diagnoze in zdravljenja, pri nas zadošča možnost posveta pri (osebnem) zdravniku. Kjer drugi dobijo meso, nam zadošča beseda. Kjer drugi dobijo denar (plače), nam zadošča moraliziranje o socialni pravičnosti.

Pri nas so bogovi, ki mislijo, da (njihova) beseda takoj postane meso Iz analize Igorja Muževiča izhaja, da smo Slovenci že skoraj desetletje z napačnim vprašanjem anketirali okoli 25 tisoč ljudi letno, posledično smo bili v Eurostatovih statistikah proglašeni kot nepremagljivi prvaki v dostopnosti do zdravljenja – čeprav v naše zdravstvo vlagamo bistveno manj kot razvita Evropa.

Pri tem se zdravstvenim uradnikom očitno nikoli ni zdelo čudno, da vsem očiten problem čakalnih vrst niti malo ne kvari statistike dostopnosti do zdravstvenih storitev – čeprav so vrste splošno znano med glavnimi dejavniki, ki vplivajo na občutek ljudi, da ne morejo pravočasno do zdravstvenih storitev.

Gre za značilen uradniški sindrom – kljub vsem očitnim vrstam v resničnem življenju, uradnik pogleda na številke v anketi in reče, vse je super, dokazano smo evropski prvaki! Takega uradnika tudi na podmornici ne morete prepričati, da ste globoko pod površino morja, saj vas bo s svojim, čeprav pokvarjenim, globinomerom vedno zavrnil, da njegove številke jasno kažejo, da jadrate po morski gladini in lahko mirno odprete okna kabine. Brigajo ga vaši občutki in izkušnje, saj ima on vendar znanstveno preverljivo statistiko.

Zdravje ni najboljše, ampak sistem je pa vrhunski! Ob tem razkritju pa se morda še bolj skrb vzbujajoče zastavlja vprašanje slovenske (ne)ambicioznosti. Če smo že desetletje za razmeroma majhen denar nepremagljivi evropski prvaki v dostopnosti do zdravstva, potem bi marsikdo skušal tak grozovit uspeh prodati drugim in ob tem mastno služiti.

"Slovenska šola zdravstvene organiziranosti je najboljša v EU in skoraj gotovo tudi na svetu!" Kaj ni logično, da bi zdravstvene oblasti ob takem neverjetnem uspehu, kot jih Slovenci na drugih področjih realnega življenja nimamo veliko, takoj organizirale konference in tečaje za tuje zdravstvene menedžerje? Še prej pa seveda natančno analizirale, v čem točno se skriva naša genialna razlika v primerjavi s tujino. Seveda bi potem sledil "ups", ko bi pazljiv analitik odkril, da je glavna razlika – v prevodu.

Ampak si vsaj ne bi na glavo nakopali smešnega statističnega trkanja po prsih, s katerim naj bi potem celo načrtovali spremembe v zdravstvu. Saj bo ob takih pravljičnih številkah vendarle vsak tuji zdravstveni analitik, ki ne bo seznanjen z napako v prevodu, mirne vesti zatrdil, da je slovenska dostopnost do zdravljenja tako izjemna in izvrstna, da v tem pogledu ni treba prav nič spreminjati. Zadnje čase smo od ministrstva večkrat slišali, da na podlagi teh podatkov ocenjujejo, da imamo odličen zdravstveni sistem, ki ne potrebuje velikih popravkov, saj Slovenija s tretjino vloženega denarja že zdaj dosega enake ali celo boljše rezultate kot Avstrija.

Lotimo se problema čakalnih vrst Zato predlagam, da se v Sloveniji v zvezi z zdravstvom ohladijo politične glave in ambicije ter se takoj začne dogovarjati za rešitev tistega, kar bi moralo biti razrešeno že zdavnaj – čakalne vrste. Stanje, v katerem bolezen, če ni v finančnem načrtu ZZZS, povzroči, da ostaneš zunaj zdravstvenih ustanov in celo zunaj statistike, preprosto ni dostojno. Minimalna poštenost in moralnost do slovenskih zavarovancev zahteva, da se to brez odlašanja in odstopanj uredi vsaj v meri, ki je zdravstveno še dopustna – ali pa nimamo delujočega javnega zdravstva.

Do takrat pa nihče nima pravice zaradi političnih ambicij ideologizirati in se obešati na iztrgane in očitno včasih tudi lažnive statistike, ki pa kot celota sploh ne kažejo, da smo zdravstveno kakšna kakovostna posebnost. Smo tisto, kar smo tudi drugod – razmeroma revna in slabo učinkovita posocialistična država, ki se nerodno spoprijema z realnostjo spremenjenega sveta.

Zato smo tudi pri večini kazalnikov zdravja ljudi nekje v povprečju ali pod povprečjem EU, razen tam, kjer razmeroma veliko vlagamo, na primer pri porodništvu. Sicer pa smo pač povprečni, recimo v pričakovani življenjski dobi in po umrljivosti zaradi bolezni srca. Marsikje pa smo tudi slabi, na primer pri umrljivosti zaradi rakavih obolenj, možganske kapi, samomorov. Opazno slabši od večine smo tudi v pričakovanih zdravih letih življenja, kar verjetno ni nepovezano s čakalnimi vrstami in dostopnostjo do zdravljenja.

So besede največ, kar zmore naše zdravstvo? Predvsem pa imamo s stališča uporabnikov zdravstva nespodobno zbirokratizirano zdravstvo (sindrom od vrat do vrat) in še bolj nespodobne čakalne vrste, pri katerih ne bodo pomagale le besede, čeprav so, sodeč po anketnem vprašalniku, besede vse, kar sme človek pri nas od zdravstva pričakovati.

Pojasnilo NIJZ: Zaradi mednarodne primerljivosti je NIJZ SURS-u v preteklosti predlagal, da iz vprašanja izključi zdravnika specialista ter da se zgleduje po vprašanju, ki je bilo zastavljeno v anketi EHIS2007, SURS pa je potem po lastni presoji pripravil vprašanje. NIJZ ne more prevzeti odgovornosti niti za vprašanje niti za samo izvedbo ankete (vključno z izobraževanjem anketarjev), saj v te aktivnosti ni vključen.

Pojasnilo SURS: Vprašanje o dostopnosti do zdravstvenih storitev je eno od 550 do 600 vprašanj v okviru Raziskovanja o dohodkih in življenjskih pogojih (EU-SILC) in se v angleškem originalu glasi "Unmet need for medical examination or treatment". To vprašanje je bilo v zadnjih letih podvrženo večkratnim metodološkim spremembam. V Sloveniji je vprašanje že od začetka (leta 2005) zastavljeno v obliki dveh vprašanj, v letu 2010 pa smo po dogovoru med SURS in NIJZ tudi poenotili terminologijo. Ključno vlogo pri usklajevanju metodologij med državami članicami EU ima Evropski statistični urad (Eurostat), ki je v letu 2015 vsem državam predlagal preoblikovanje tega vprašanja v dve vprašanji. Pri tem vprašanju v anketi se je pokazal problem uporabe statističnih podatkov v različne namene, ki morda niso vedno usklajeni z bistvom vprašanja oziroma s tem, kaj želimo od respondentov pravzaprav zbrati. Primerjava dostopnosti do zdravstvenih storitev med posameznimi državami samo na podlagi enega vprašanja je problematična že zaradi samega koncepta tega vprašanja (unmet need), ki je poleg tega v slovenščino težko prevedljiv. Podatkov o tako kompleksnih konceptih ni možno zbirati z enim vprašanjem (oz. po novem predlogu Eurostata z dvema), ampak zahtevajo veliko bolj poglobljeno in specializirano raziskovanje, zato po našem mnenju raziskovanje EHIS (Evropska zdravstvena anketa, ki jo je leta 2007 izvedel NIJZ) nudi vsebinsko bolj ustrezne podatke o zdravstvu. Poleg tega v Sloveniji pripravljamo tudi druge mednarodno primerljive kazalnike, ki bolj kakovostno prikazujejo stanje v zdravstvenem sistemu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin