Petek, 29. 5. 2020, 4.00
3 leta, 10 mesecev
Odprte in zaprte meje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,35
9
Tine Kračun je direktor Inštituta za strateške rešitve.
Epidemija bolezni covid-19 je iz zdravstvene prešla v gospodarsko krizo, na obzorju pa je tudi geopolitična kriza. Že ob začetku obdobja covid-19 so razpoke v odnosih med državami prišle do izraza. Države po vsem svetu so v trenutku sprejele obsežne ukrepe, vključno s popolnimi zaporami vhodov in izhodov iz držav, zapiranjem letališč, uvedbo omejitev potovanja in popolnim zapečatenjem svojih meja, z namenom zajezitve novega koronavirusa. Meje, ki so se zadnja leta postopoma odpirale, so se čez noč zaprle. Zdaj, ko so zdravstvene napovedi že bolj optimistične, so se meje začele znova odpirati. A odpiranje meja spremljajo različni konflikti in odločitve, ki kažejo na to, da vzpostavitev normalnega stanja ni zgolj povezana z zdravstvenimi podatki, temveč je tudi orodje zunanje politike.
Zapiranje meja ni novo, saj so se mejne kontrole znotraj schengenskega sistema ponekod začele vzpostavljati že pred časom. Za državljane Slovenije je bil bolj kot vstop v Evropsko unijo pomenljiv vstop v schengenski prostor. Vsi, ki poznamo izkušnjo čakanja na meji z Avstrijo ali Italijo vemo, da je bil prehod meje brez ustavljanja včasih nepredstavljiva fantazija. S schengenom je to postalo realnost.
Ni šlo zgolj za simbolično priključitev Evropi, temveč za realnost, ki so jo državljani lahko občutili v svojem vsakdanjem življenju. Ukinitev mejnih kontrol je bila zelo pomembna za gospodarsko aktivnost. Trgovanje med državami se je lahko izvajalo brez administrativnih in tehničnih ovir. Padec mej je bil za življenje in poslovanje eden izmed ključnih vidikov skupne evropske prihodnosti.
Premalo časa smo živeli brez meje, da bi se te umaknile tudi iz glav
Tudi zato je bila ponovna vzpostavitev schengenskega sistema v obdobju begunske krize bolj pomemben dogodek, kot so to verjetno dojeli v Bruslju. Za ljudi, ki vsakodnevno migrirajo, ponavadi zaradi službe, v sosednje države, je meja pomenila oteževalno okoliščino.
Še posebej v poletnih mesecih, ko so mejne kontrole le stežka požirale kolone turistov in se je čakalna doba na nekaterih mejnih prehodih raztegnila tudi do več ur. Ko so se mejne kontrole znova vzpostavile, je to spodbudilo dvom o evropskem povezovanju pri tisti skupini ljudi, ki je politika ne zanima in bi ji evropsko idejo morali še bolj približati.
Kljub vse močnejšemu povezovanju držav v mednarodne organizacije, skupne ali unije in tendencam za vedno lažje prehajanje mej za ljudi in blago so države tudi v zadnjih letih ohranile varovalko možnosti vzpostavitve nadzora na mejah predvsem za zaščito nacionalne varnosti.
Neuspešnost skupne iniciative pri begunski problematiki je države prisilila v lastno zaščito svojih meja. Enako se je zgodilo pri zadnji zdravstveni krizi. Z namenom zajezitve virusa so države uporabile varovalko in svojo državno suverenost uporabile za zaprtje meja in zaščito svojih zdravstvenih sistemov. Zdaj ko se meje odpirajo, to postaja politična tema.
Zdravstvena kriza postaja nov dejavnik mednarodne politike
Čeprav je Slovenija kot prva država na svetu razglasila konec epidemije, Slovenci nismo uvrščeni na seznam državljanov, ki lahko brez zapletenih postopkov od 15. junija obiščejo Grčijo. V tem primeru verjetno ne gre za politične razloge, lahko pa te hitro najdemo v primeru meje med Srbijo in Črno goro. Državi, ki sta bolj povezani, kot bi si nekateri politiki, predvsem v Črni gori, želeli, imata zelo pogosto frekvenco prehodov medsebojne meje. Črna gora se je odločila, da meje s Srbijo za zdaj še ne odpre, kar je že sprožilo ostre odzive v Beogradu.
Črna gora, ki je sicer kot prva država razglasila, da nima več nobenega bolnika, pozitivnega na novi koronavirus, je odločitev statistično argumentirala, a je z odločitvijo vendarle poslala jasno znamenje, da Srbijo obravnava enako kot vse druge države. Srbija, ki na Črno goro kljub vsemu gleda malce pokroviteljsko in ji takšna obravnava ni pogodu, je že zagrozila s povračilnimi ukrepi.
Kljub temu, da odpiranje meja očitno sproža nekatere zunanjepolitične spore, je mogoče pričakovati, da ti ne bodo dolgotrajni. Meje se bodo odpirale zaradi interesov držav. A zavlačevanje, tudi v primeru notranjih mej EU, kaže na dvoje. Prvič, na kompleksnost odnosov znotraj držav, ki mnogokrat izvira iz zgodovinskih okoliščin in je očitno tudi povezovanje znotraj EU še ni izničilo. In kot drugo, trenutne razmere bodo pustile posledice na prihodnjih odnosih, ki so lahko tudi na temelju (pre)počasnega vzpostavljanja normalnosti bolj kompleksni. Zato postaja zdravstvena kriza nov, pomemben dejavnik v mednarodni politiki.
9