O zgodovinski slepoti

Francoski zgodovinar Marc Ferro je letos izdal knjigo z naslovom L'Aveuglement' (Slepota) (vir). Ferro dokazuje, da velikih zgodovinskih preobratov niti politiki niti intelektualci dosledno niso bili zmožni ne predvideti ne napovedati. Tu ne govorimo o enkratnih dogodkih (singular events), kakšen je bil za ZDA na primer 11. september 2001. (Po katerem je bilo seveda marsikaj drugače.)

Kapitalizem in segrevanje okolja Ferrojeva "zaslepljenost" pa se lahko nanaša na segrevanje okolja, o čemer je Naomi Klein napisala svojo zadnjo knjigo (2014) z naslovom To spremeni vse: kapitalizem proti podnebju (vir). Kleinova v naslovu napoveduje, da se bo spopadla z nasprotnostjo med kapitalističnim imperativom rasti in dobička na eni ter obvarovanjem podnebja na drugi strani.

Vendar je v tej knjigi že precej bolj krotka, kot je bila na primer v Doktrini šoka (vir). Ta "zmernost" se ji je obrestovala, bila je povabljena na papeževo platformo v obrambo podnebja (vir).

Toda pri Kleinovi gre tokrat za očitno samocenzuro. Že desetletja je namreč očitno, da kapitalistični imperativ petodstotnega dobička, nekaj odstotkov gor ali dol, neusmiljeno terja geometrično gospodarsko rast (in onesnaževanje). Zato imamo opravka z matematičnim fenomenom obrestno obrestnega računa, z geometrično rastjo oziroma z eksponencialno krivuljo tako imenovane hokejske palice (vir).

Razpad Sovjetske zveze Razpada Sovjetske zveze ni razen zgodovinarja, demografa in antropologa Emmanuela Todda napovedal nihče (vir). Le on je že v sedemdesetih letih sklepal o prihajajočem razpadu sovjetskega imperija.

O tem je sklepal iz uradnih in vsem dostopnih podatkov o obratu v stopnji umrljivosti dojenčkov, ta se je v ZSSR nenadoma spet zvišala leta 1972. Ker umrljivost dojenčkov (24,7 odstotka in 27,7 odstotka leto pozneje) kaže na to, da v zdravstvenem sistemu (in širše!) nekaj ni v redu, je Todd sklepal o novi izkazani problematičnosti delovanja ZSSR.

Napovedal je razpad, ki se je 15 let pozneje tudi zgodil ...

Statistična dejanskost Tu je treba omeniti še pogosto prezrto statistično realnost. Število umorov na 100 tisoč prebivalcev v New Yorku je na primer stalnica. Tudi število samomorov je v Sloveniji iz leta v leto bolj ali manj isto. Iz istega razloga za medicino pravijo, da je statistična veda, to je, da je šele na ravni velikih števil jasno, kakšna je realnost obolevnosti, zdravja in učinkovitosti zdravil.

Po Queteletovem zakonu o velikih številih se namreč naključne posamičnosti v velikem številu med seboj izničijo (vir). Statistična realnost kaže na obstoj tistih splošnih (družbenih) zakonitosti, ki jih pri posamičnih primerih sploh nismo mogli zaznati. Todd kot demograf torej ni sklepal kar tako.

Zaslepljenost politikov in kapitalistov Ferrojeva "zaslepljenost" politikov ni samo stvar njihove agresivne mediokritete, ki je prišla do izraza tudi pri tem, kako so v Bruslju obravnavali Janisa Varufakisa, ta o ekonomiji pač ve veliko več kot brezobrazni bruseljski birokrati (faceless bureaucrats). Politike volijo vsakih nekaj let in natanko tako daleč vnaprej jim tudi "nese". Do prihodnjih volitev.

V svojem delu Prihodnost kapitalizma (1996, vir), knjigi, o kateri je celo Bill Clinton menda govoril še tri mesece po tem, ko jo je prebral, Lester Thurow (vir) poudarja, da so tudi kapitalisti zmožni razmišljati le pet let vnaprej. Toliko časa je namreč potrebnega, da se jim povrne vloženi denar.

Thurow dokaže, da brez druge svetovne vojne na primer računalnika ne bi bilo. Država je bila v izrednih razmerah prisiljena misliti daleč v prihodnost. In kar zadeva vložek ustvarjalnosti? Potrebnih je bilo 40 let, da se je iz tega izcimil prvi namizni računalnik. Sam sem v harvardskem Znanstvenem središču v Cambridgeu v ZDA videl, kako je bil videti prvi računalnik (vir). Šlo je za velikansko omaro samih stikal. Od tam pa do namiznega PC je bilo, kot rečeno, še 40 let. Toda teh 40 let se ne bi bilo moglo zgoditi, če ne bi bilo dolgoročnega zagona, ki ga je bila zmožna in imela interes financirati samo država. In nikakor ne posamezen kapitalist.

Na pravi strani zgodovine? Ne bi se strinjal s Ferrojem, da gre pri zgodovinski zaslepljenosti za čisto kognitivno vprašanje, za to, koliko je posamezen mislec zmožen videti vnaprej, koliko se je posamezen politik zmožen znajti, kot je dejal Helmut Kohl, na pravi strani zgodovine. (Kohl je to rekel za Schröderja, češ da je bil "dosledno na napačni strani zgodovine".)

Politična korektnost Naomi Klein preprečuje, da bi na propad obsodila kapitalistični sistem, pa čeprav je prav iz njenega pisanja jasno – to je očitno celo v naslovu knjige – da ta vlak drvi v okoljski prepad. Na drugi strani pa imamo slavnega sistemskega teoretika s kolumbijske univerze v New Yorku Immanuela Wallersteina, ki že dolgo pripoveduje, da je kapitalizem kot sistem začel razpadati že davnega leta 1968 (vir).

To se po naključju sklada tudi z mojo teorijo o razlogih za razsulo.