Petek, 2. 10. 2015, 12.55
6 let, 6 mesecev
O politični korektnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1
Pred leti je nekdanji predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), potem ko je bil napovedal svoje ločeno mnenje v neki zadevi, pojasnil, da mu je šele ob pisanju tega mnenja postalo jasno, da se je bil v stvari napak opredelil.
Za tiste od nas, ki pišemo in predavamo, je zato uporaben aforizem, ki ga pripisujejo slavnemu E. M. Forsterju, češ kako naj vem, kaj mislim, preden ne vidim, kaj rečem: "How do I know what I think until I see what I say …?" (vir).
K temu lahko dodamo Aristotelovo ugotovitev, da rdeča nit govorjenja in pisanja (če obstaja) izhaja iz duše (pneuma, vir). Nasvet mladim je torej: govorite in pišite o pomembnih stvareh; tako se boste miselno individuirali (Jung) oz. subjektivirali (Lacan).
Samocenzuro pisci in govorci ter predvsem publicisti in novinarji doživljajo vsakič, ko se na politično nekorekten način lotijo kake politično korektne teme. Ko pridejo na mejno področje, se iz bojazni (lahko tudi nezavedno) odločijo – češ da jih to tako ali tako nič ne stane –, da bodo ostali politično korektni. S tem kršijo Forsterjev nasvet in so zato prikrajšani za to, da bi vedeli, kaj v resnici mislijo.
Iz potencialno samostojnih mislecev postanejo navadni pisarji. Razlog pa je strah pred tem, kaj si bo mislila okolica. Taka odvisnost od okolice, diktature miljeja, je sicer znak nizke stopnje moralnega razvoja, po Kohlbergu najnižje postkonvencionalne stopnje (vir), ta slepota je kazen za strahopetnost.
No, še huje je takrat, ko oseba sploh ne ve, ker je a priori odrezana od resnice, da trobi v isti rog kot vsi drugi. Ko take osebke beremo v revijah in časopisih, vemo samo, da nimajo substance, da nam nimajo kaj povedati: po prvem odstavku branja odnehamo.
Zlasti v svojih starejših odločbah ESČP poudarja svobodo tiska in govora, češ da je svobodni tisk pes čuvaj demokracije. To je veliko bolj res, kot bi si mislili. Že Maurice Duverger je v svojem delu Diktatura (vir) zapisal, da si tiranija, ker cenzurira svobodo govora in tiska, sama koplje svoj grob.
Strah pred cenzuro povzroča samocenzuro. Strah in samocenzura siromašita plodovitost izvirnih spoznanj in idej. Na koncu je tako družba prikrajšana za spoznanje resnice, seveda veliko bolj na humanističnem kot pa na naravoslovnem in tehničnem področju. (Vemo, da sta v komunizmu zadnji področji skoraj običajno poslovali, a na dolgi rok je družbo to vendarle vodilo na slepi tir; kólaps je bil neizbežen.)
V samostojni Sloveniji zdaj nimamo cenzure, svoboda govora in tiska je zagotovljena. To pa ne pomeni, da ni samocenzure.
Politična korektnost je del dominantne družbene zavesti. Tu ne gre samo za ideologijo in ne gre le za Lukácsevo lažno družbeno zavest (vir). Družbena zavest je rezultanta vsega, kar se na pisnem in govorjenem področju v določeni družbi dogaja – oziroma predvsem ne dogaja.
Cenzura, samocenzura in politična korektnost so tudi vir kolektivnega zanikanja (denial), kot se lepo vidi v zadnji knjigi Naomi Klein (vir). Določene družbene skupine in subkulture izvajajo hud pritisk; s subverzijo hočejo postati del dominantne in lažne družbene zavesti. Vsakdo, ki temu oporeka – pri nas na primer Vesna V. Godina (vir) –, ker ni politično korekten in se ne vda samocenzuri, postane moteč in je predmet ostracizma.
Jasno, samo tisti, ki se samocenzuri ne vdajo, ostajajo izvirni in ustvarjalni. Samocenzura v luči politične korektnosti utrjuje lažno družbeno zavest, krni izvirnost in ustvarjalnost ter preprečuje videnje resnice.
Ali bo neki pisec ali govorec ostal izviren in imel substanco, je odvisno od njegove stopnje moralnega razvoja (poguma), od stopnje njegove individuacije oz. subjektivacije. Tudi Lacana so kot odpadnika v Parizu večkrat izobčili iz raznih psihoanalitičnih združenj, a je na koncu – prav zato ker je bil moralno avtonomen! – prodrl z izvirno različico freudovske psihoanalize.
Ko to pišem, še ni jasno, kakšna bo odločba Ustavnega sodišča. To mi daje možnost, da tudi v tej zadevi poudarim vprašanje politične korektnosti. Politično korektno je ponavadi tisto, na kar pristaja večina. V tem primeru pa "tiha večina" (silent majority) ni politično korektna; "glasna manjšina" (vociferous minority) je tista, ki narekuje stališča. Pravno pa je stvar, hvala bogu, zunaj dometa tako večine kot manjšine. Ustavno sodišče namreč lahko referendum prepove, sam sem bil pred dvajsetimi leti prvi pobudnik tega stališča, če bi bil v nasprotju s temelji Ustave.
Čeprav je volja ljudstva tista, ki je (najbolj) suverena in po Ustavi nad zakonodajno in izvršno oblastjo, je tudi ljudstvo partner v družbeni pogodbi (Ustavi). Ustava torej zavezuje tudi ljudstvo, ki zato ne more z referendumom vsiliti nečesa, kar je v očitnem nasprotju z Ustavo. Od tod torej stališče, da referendumsko vprašanje ni ustavno sprejemljivo, če cika na kršitev ustavnih pravic.
Pravice istospolno usmerjenih še niso zakonske pravice. Če bi bile, ne zakon in ne referendum ne bi bila potrebna. Gre torej za to, da bi te pravice šele postale pravice – to je samo, če referendum ne bi uspel. Zadeva je zato lep primer avtonomije ustavno-sodne presoje, ki ni odvisna od politične korektnosti.
Ustavno sodišče lahko zavzame stališče, da Ustava implicitno priznava tudi to prepoved diskriminacije na primer po 14. členu, ki pravi: "V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino." Gre torej za razlago vprašanja, kaj je ta "katerakoli osebna okoliščina".
