O perspektivah tovarišijskega kapitalizma

Ali postaja Slovenija podobna Grčiji, kjer si brez čete varnostnikov že dolgo časa ne upa stopiti na ulico noben politik?

Pri omenjenem incidentu je dobro vsaj to, da se motivi za dejanje ne iščejo pri političnih nasprotnikih. Kot kaže, večina razume, da postajajo ljudje vse bolj obupani, da se je v njih že dodobra udomačil tisti nevarni občutek nemoči.

Frustracije državljanov je v zadnjem času še povečala presenetljiva odločitev KPK, ki najbrž res ni bila najbolj modra. Konec koncev je bila ta institucija ena od redkih, ki so ji državljani še kaj zaupali. A zdaj je, kar je. Včasih je koristno, če človek nekoliko razmakne zastor malodušja in pogleda vse skupaj z neke druge perspektive, v kateri postanejo pričakovanja hitrih in spektakularnih uspehov vsaj malce naivna. Žal je tako, da pridejo tovrstne spremembe vedno počasi in precej neopazno.

O instantnih zgodovinskih refleksijah Ob tem vsekakor niso v posebno pomoč niti razne zgodovinske instantne analize, ki pompozno ugotavljajo, da je Slovenijo pokopal tovarišijski kapitalizem. Takšne gostilniške domislice, sicer povsem na ravni mitingov resnice Zbora za republiko, so predvsem potuha vsem tistim, ki so bodisi prestari, bodisi preleni, bodisi kako drugače prikrajšani za bolj poglobljene razmisleke.

Kadar postrežejo z zgodovinskimi sodbami ekonomisti, mora biti človek previden. Vsakdo ve, da je v študij ekonomije tako rekoč sistematično vgrajena ignoranca do zgodovine. Ti ljudje operirajo z nekimi matematičnimi modeli, ki simulirajo realnost, kar samo po sebi morda niti ne bi bilo tako problematično, če si ne bi po določenem času začeli domišljati, da so njihovi modeli že realnost sama. Za realnost je sicer značilna določena elastičnost, tj. sposobnost prilagajanja raznim modelom – vendarle do določene stopnje! Ko se realnost preneha prilagajati modelom, nastane kriza, poči … Kriza ne pomeni potemtakem nič drugega kot upor realnosti.

Obetavno je, da se v zadnjem času ekonomisti po vsem svetu začenjajo zanimati za zgodovino, da torej počasi odkrivajo zgodovinsko dimenzijo svojega početja. Nobenega dvoma namreč ni, da ekonomija je zgodovinska: po eni strani je subjekt zgodovine, kar pomeni, da igra pomembno vlogo tako pri ustvarjanju kot tudi oblikovanju dogodkov, po drugi strani pa je neizbežno tudi objekt zgodovine, se pravi, tudi dogodki oblikujejo njo.

O nestabilnosti kapitalizma Zgodovina uči, da je kapitalizem v prvi vrsti finančni sistem, ki ga na usoden način opredeljuje notranja nestabilnost. Če torej hočeš kapitalizem, potrebuješ močno državo. Kapitalizem je kakor divja zver, ki ji pametni ljudje nikoli ne zaupajo, zato jo držijo zaprto v sedmih kletkah, zaklenjenih s sedmimi močnimi ključavnicami. Poleg tega kapitalizem nastopa v različnih oblikah – demokracija je v tej zgodbi seveda nekaj povsem kontingentnega. Vsekakor lahko kapitalizem zelo dobro deluje tudi pod diktaturo, kar je na svojih brezplačnih čilenskih kosilih na koncu spoznal celo M. Friedman.

Kot rečeno, kapitalizem je v prvi vrsti finančni sistem, ki na najbolj bazični ravni distribuira bogastvo, proizvedeno v posameznih podjetjih, do sodelujočih posameznikov. Ameriški ekonomist H. Minsky je med dolgoletnim proučevanjem denarnih tokov prepoznal tri značilne finančne režime: hedge finance pomenijo stabilen sistem, v katerem je razmerje med pričakovanimi prihodki in odhodki pri investiranju netvegano, saj so prihodki praviloma večji od pogodbenih obveznosti. Pri spekulativnih financah se stvar že zaplete: prihodki zadostujejo le za pokrivanje obresti, zato je treba v zgodbo nujno vključiti refinanciranje. Pri Ponzi financah pa je, kot pove že samo ime, to razmerje popolnoma porušeno – spekulacija je prignana do skrajnosti in začne se kazino kapitalizem. Evolucija kapitalizma se potemtakem najbolj nazorno kaže ravno v razvoju finančnih režimov.

Kateri kapitalizem? Slovenija vstopi v to zgodbo s padcem Berlinskega zidu. V (kapitalistično) zgodovino torej vstopa z določeno zamudo, zato pozna v bistvu samo spekulativni in Ponzi režim.

V času, ko je ves svet evforično proslavljal konec hladne vojne, je Minsky ostal trezen in zaskrbljeno gledal v prihodnost. Vedel je, da bodo morale socialistične države kapitalizem šele vzpostaviti, ampak to so konec koncev vedeli vsi. No, večina ni vedela, da bodo morale razvite države svojega temeljito reformirati. Pogoj za kapitalizem je vzpostavitev ustreznega institucionalnega ogrodja. In tukaj se začne vožnja z vlakcem smrti. Jasno, staro institucionalno ogrodje je treba razgraditi. A kako to storiti, da ne bo nastal institucionalni vakuum? Rusija je z Jelcinom izbrala šok terapijo, pri kateri so ji nasvete velikodušno delili ameriški tržni fundamentalisti. Danes sicer vsi neizprosno kritizirajo Putinov režim, nihče pa se ne vpraša, kaj ga je pravzaprav omogočilo. Ali šok terapija pri tem res ni igrala nobene vloge?

Najbolj tragično v tej zgodbi je, da so socialistične države povsem nekritično kopirale sisteme, ki so bili v svojem bistvu tudi sami potrebni temeljite prenove. Danes samo še največjim zaslepljencem ni jasno, da se je aktualna kriza pripravljala desetletja. Še bolj žalostno pa je dejstvo, da niti zdaj ni bilo nobenih temeljitejših institucionalnih reform, vsepovsod samo drobni kozmetični popravki in krpanje brez konca in kraja.

Vsi tisti, ki mislijo, da je t. i. tovarišijski kapitalizem nekaj, kar je izumila Slovenija, bi morali od časa do časa pogledati malo ven. Ali je morda za manipulacije z obrestmi, pri katerih so sodelovale praktično vse velike evropske in ameriške banke, tudi kriva Slovenija in njen tovarišijski kapitalizem? Mnogi bodo presenečeni, ampak dejstvo je, da obstaja svet tudi zunaj Slovenije. Sicer pa, le od koga so se slovenski tajkuni vendar učili? To seveda ne pomeni, da Slovenija nima težav. Največja se vsekakor vleče še iz časa, ko je nekdo iz nje želel narediti Švico, a se je pozabil pozanimati, kaj je naredilo Švico. Počasi bo treba dojeti, da bistvo igre ni v tem, da delaš tisto, kar želijo drugi. Uspešne države delajo tisto, kar v okviru svojih možnosti želijo same. To pa je mogoče le tako, da najprej ugotoviš, kaj sploh hočeš.