O novi Evropi

Hollandova zmaga, kot kaže, se potrjuje in krepi tudi na parlamentarnih volitvah. Toda v tem trenutku je zelo negotovo, kaj to v luči zadnjih Merklovih predlogov dolgoročno sploh pomeni.

Merklova je namreč prejšnji četrtek poskrbela za svojevrstno presenečenje, ko je v televizijskem nastopu Nemce začela pripravljati na možnost, da država znaten del svoje suverenosti prenese na Bruselj. "Ne potrebujemo zgolj monetarne unije, marveč tudi t. i. fiskalno unijo, torej več skupne proračunske politike."

Za kaj gre? Za precej, v bistvu vse. Na kratko: gre za nič manj in nič več kot Združene države Evrope. Z drugimi besedami: gre za postopno vzpostavitev federalne zveze držav, ki se bodo morale, se razume, odpovedati dobršnjemu delu lastne suverenosti. Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da se doslej Merklova za kaj takega ni zavzemala – vsaj javno ne. In prav tako se za takšno rešitev ni nikoli zavzemal Hollande. Toda zdaj je na nek način stisnjen ob zid. Tabujev res ni več.

Predlog Merklove pravzaprav niti ne bi smel predstavljati prevelikega presenečenja. V strokovnih krogih – predvsem v Franciji – so nanj opozarjali že kar nekaj časa. Del teh razprav je bil pred meseci predstavljen tudi na teh straneh – seveda v omejenem obsegu, ki ga dopušča pričujoči medij. Gre za to, da se je današnja Nemčija kot politična entiteta vzpostavila na ekonomskih temeljih. Kot je znano, je bila po 2. sv. vojni država okupirana, zato se ni mogla opirati na lastne politične institucije. Svojo politično suverenost je vzpostavila šele postopoma s pomočjo ekonomskih vzvodov. In kot kaže, gre danes za nekaj podobnega: ker Evropa v strogem, se pravi političnem smislu v bistvu ne obstaja, jo bo kot tako šele treba vzpostaviti, namreč s pomočjo skupnih proračunskih, fiskalnih, socialnih … politik.

Ob tem je najbrž vsakomur jasno, da nekatere države, npr. Velika Britanija, omenjenih pogojev nočejo, druge, npr. Grčija, pri najboljši volji niti ne morejo izpolniti. To pomeni, da bo ožja skupina držav sklenila novo zavezujočo pogodbo, s katero se bodo povezale v federalno unijo. S to potezo bo z EU, kakor se kaže danes, kajpada konec. Nastali bosta najmanj dve Evropi, ki bosta šli naprej z različnimi hitrostmi.

Vse skupaj ostaja v tem trenutku seveda zgolj teorija. Vprašanje je, ali ima za tako radikalne poteze Merklova potrebno podporo doma. Za kaj takega bo brez dvoma potrebovala najširšo podporo celotne družbe. Skratka, potencialnih ovir je ogromno. Toda po drugi strani postaja s poglabljanjem krize v Španiji – in kot kaže, se situacija zaostruje tudi v Italiji – jasno, da prihaja celotna igra z reševanjem evra v sklepno fazo. Časa počasi zmanjkuje, zato bo treba povleči usodne poteze.

V tem trenutku nihče ne ve, kako se bo na vse skupaj odzval Hollande. Morda imajo prav tisti, ki trdijo, da Merklova blefira, se pravi, da ve, da Hollande predloga v takšni obliki ne bo mogel nikoli sprejeti. Po tej teoriji naj bi Merklova z njim zmanjševala pritisk na Nemčijo. Kot rečeno, tudi če gre res zgolj za taktični manever, je dejstvo, da časa za takšna manevriranja počasi zmanjkuje. V vsakem primeru je predlog treba vzeti resno, pa čeprav samo zato, ker boljšega (v smislu izvedljivosti) v tem trenutku pač ni.

O tem predlogu bo morala zelo resno razmisliti tudi Slovenija. Tukaj se nima smisla delati, kot da je vse jasno, kot da ni nikakršnih dvomov. Vprašati se bo treba, ali država hoče, predvsem pa, ali zmore hitrost in smer, ki ju predlaga Nemčija. Jasno je, da se bo moral vsak zavezujoči odgovor pri tem opirati na najširše družbeno soglasje.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.