O kukavicah in liberalizmu

Ne zagovarja, ne obljublja, temveč predstavlja. Pred tokratnimi volitvami sem prebrskal medijske objave predstavnikov strank in njihove volilne programe. Ne motim se veliko, če rečem, da je bil liberalizem v Sloveniji pokopan, volitve pa bodo pripadajoča sedmina. Tako da mi je glede datuma volitev čisto vseeno. Iskanje igle v senu Iskanje liberalizma v slovenskem političnem in ekonomskem prostoru je bilo vedno podobno iskanju igle v senu. Pri tem pa niti ne gre za zgodovinsko pogojenost s komunizmom, ključne težave so nastale po osamosvojitvi. Z osamosvojitvijo se je pojavila težnja po oblikovanju ekonomskih elit v novem ekonomskem sistemu. Proces lastninjenja je imel pri tem ključno vlogo in danes se z grenkobo oziramo na ta čas, ko analiziramo vzroke za današnje gospodarske težave Slovenije. Vendar je tisto obdobje tudi močno zaznamovalo možnosti, da bi se liberalizem kdajkoli pozneje uveljavil kot ekonomska doktrina. Za proces lastninjenja oziroma privatizacije, kot se pri nas temu poenostavljeno reče, je bilo značilno mnogo stvari, ki jih danes povezujemo s pojmom neoliberalizma. Neoliberalizem najlažje definiramo kot proces osebnega okoriščanja na račun javnega. Primerov tovrstnega dogajanja je pri nas veliko. Njihova pomembna skupna lastnost je, da njihovi akterji niso bili kaki kapitalistični križarji, ki bi jih k nam poslali Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad ali ZDA, temveč so bili to v veliko primerih ljudje, tesno povezani s političnimi elitami, tako z osnovo v nekdanjem socialističnem režimu kot pri na novo nastali desnici. Kratka satira o novi ekonomski svobodi to trditev nekoliko bolj podrobno utemeljuje. Jasno je, da je bilo s procesom privatizacije povezanih precej "novih bogatašev", vendar ti za današnjo zgodbo niso pomembni, saj pri svojem početju niso potrebovali krinke. Politične elite pač. Poglejmo si samo primer t. i. Mencingerjevega predloga zakona lastninjenja, ki je v bistvu predvideval prenos glavnega dela premoženja v roke takratnih direktorjev podjetij. Briljanten predlog, ki bi takoj na začetku tranzicije omogočil ohranitev ključne vloge elit starega sistema v novem in s tem hipno prerazporeditev premoženja. Primerjajmo to z definicijo neoliberalizma in hitro ugotovimo, da gresta lepo skupaj. Vendar v ti državi vsi vemo, da mencingerjanstvo in liberalizem ne gresta skupaj, zato se je od vsega začetka prek medijev vršila spretna travestija, ki je enačila liberalizem in neoliberalizem ter ju slikala v "najboljši luči". Vse obdobje neodvisnosti Slovenije je tako opredelitev za svobodna ekonomska načela v politiki tvegana. Pomeni opredeliti se za idejo, ki ima izrazito negativno konotacijo in je soočena z rezistenco interesnih skupin. Zato jo je v političnem prostoru praktično nemogoče najti. Kukavičja jajca, prvič Travestija neoliberalnih potez ekonomske politike je bil le en del. Drugi del so odigrali uradni nosilci in razlagalci liberalne misli. Tudi ekonomske. Imeli smo dolga leta vladajočo stranko Liberalno demokracijo Slovenije in njen "think tank" privesek, Štrajnovo Liberalno akademijo. LDS je bila del procesa, ki nas je pripeljal tja, kjer danes smo. In je bila glede svojih ekonomskih nazorov vse prej kot liberalna. Spomnimo se le ocenjevanja programov strank pred volitvami 2004, ki smo ga pripravili s kolegi iz Slovenskega makroekonomskega foruma v časniku Finance. LDS je na testu liberalnosti ekonomskih nazorov popolnoma pogrnila. Če se človek od LDS ozre še na Liberalno akademijo, žal ugotovi, da se je ideja liberalizma pri nas praktično zreducirala na zagovarjanje pravic istospolno usmerjenih in željo "liberalcev", da si ga v miru "spohajo" v centru Ljubljane. Z vidika ekonomske misli pa je šlo vedno za trdi etatizem. Kukavičja jajca, drugič Pred volitvami 2004 se je liberalna ekonomska ideja pojavila zunaj politike. Javni komentarji Mića Mrkaića, Jožeta Damijana, Janeza Šušteršiča in drugih so končno začrtali, kaj je ekonomski liberalizem. Takratna desnica, z SDS na čelu, je hitro skočila na vlak delne javne popularnosti in prevzela določene ideje tudi v politični diskurz. Nastal je celo program reform za gospodarski razvoj. Ta program reform naj bi bil tudi program dela takratne Janševe vlade. Vendar ga je politična preračunljivost v praksi pozabila. Od udejanjanja programa ni bilo nič. Celotna Slovenija pa se še danes, na robu omejenosti, sprašuje, zakaj nam Evropska komisija vsake pol leta daje priporočila za izvedbo reform. Kukavičja jajca, tretjič Po treh izgubljenih letih Pahorjeve vlade smo prišli pred volitve 2011. Po levi kukavici je tudi desna kukavica znesla svoje jajce v gnezdo liberalizma. Nekatere liberalce so kukavice iz gnezda izrinile v ZDA, nekateri s(m)o še naprej brez velikega pomena frčali naokrog, nekateri so našli novo identiteto, Janez Šušteršič pa je resno vzel lekcijo, da je za promocijo ideje ekonomske svobode pač treba aktivno vstopiti v politiko. Vendar kaj, ko tudi tokrat brez kukavice ni šlo. Tokrat v podobi Gregorja Viranta. Državljanska lista je žal iz nečesa obetavnega degenerirala v zadnjega v vrsti posiljevalcev liberalne ekonomske misli v Sloveniji. Ko tudi kukavicam zmanjka gnezd Gledam torej programe strank (če jih sploh imajo) pred tokratnimi volitvami in žal ugotavljam, da je bila DL res temeljita. Grob liberalizma, ki so ga skopali drugi, ji je uspelo napolniti in zasuti. Volitve bodo prava sedmina za ekonomski liberalizem. To, da bodo volivci DL odpihnili s prizorišča, bo zgolj dokaz, da se brez tujih gnezd tudi kukavice težko reproducirajo. Zahvala novim strankam Na politično prizorišče so vstopile nove stranke. Za Šoltesov Verjamem sploh nisem našel programa. Čeprav ga nisem niti pričakoval. Stranka, ki že v imenu pozabi na predmet, verjetja namreč, bo težko zavzela konkretno stališče do česarkoli. Stranka Mira Cerarja je ravno tako brez programa. Na spletu je mogoče dobiti njihova programska načela. Kar zadeva ekonomijo, brez barve. Napisano v slogu "naredili bomo tako, a vendar ne tako". Z vsemi njihovimi izhodišči se lahko istočasno strinjaš in jim nasprotuješ. In hkrati se ne strinjaš in ne nasprotuješ. Pišejo o "stremenju k gospodarski svobodi" in zraven takoj navržejo kopico etatističnih ključnih besed. Želijo biti povezovalni element in to na zelo inovativen način: ne z idejo, temveč brez nje. Ker je pomanjkanje idej ta trenutek žal edini skupni imenovalec slovenske politike. Visoka popularnost SMC na začetku kaže, da takšna pozicija vleče ljudi. Kar pomeni, da je SMC tako del rešitve kot del težave. Zadnje pa zato, ker v bistvu ne nadomešča ničesar, kar bi moralo izginiti iz slovenskega političnega prostora. Rekli boste, da je SMC glavni antipod skorumpirani politiki. Že mogoče, vendar, ne pozabimo, da je skorumpiranost politike privedla do gospodarskega razsula. In mi volivci smo bili tisti, ki smo volili skorumpirano politiko. Da je zdaj na vrhu nekdo brez jasnega ekonomskega programa, torej nečesa, kar bi rešilo našo ekonomsko težavo, je samo odraz, da volivci iščemo opravičilo za dolgoletno podpiranje zgrešenih ekonomskih idej. Pri Zavezništvu Alenke Bratušek so za socialni liberalizem. Iz programa sicer težko razberem, kaj to je, in pri tem na srečo nisem edini. Je pa iz vsebine programa očitno, da se liberalizem uporablja kot element poskusa diferenciacije od drugih na nominalni ravni. Torej za PR-namene, kot je bila to že navada v časih LDS. Pri novih strankah boste tako ideje ekonomskega liberalizma iskali zaman. Flirtajo z njimi na ravni PR-krilatic, na ravni programov pa ne opletajo neskrbno z idejami liberalizma, temveč ostajajo pri etatistični bazi. Kar jim v bistvu štejem za pozitivno. Zadnja stvar, ki jo ekonomski liberalizem potrebuje, je še ena kukavica. Iz čiste pietete. Pri starih … … in preostalih strankah liberalizma ni mogoče najti. Bodisi zato, ker že samo iskanje nima smisla (SD, PS, DeSUS), bodisi zato, ker gre v osnovi za etatistične programe (SDS, SLS). Zanimiv program (klik na pdf datoteko "Gospodarski program") ima edino NSi. Program imajo obrtniško dobro narejen (z vidika sloga podajanja idej (in ne vsebine) so se podobno potrudili le pri Alenki Bratušek). Na samem začetku govorijo o socialno-tržnem gospodarstvu, kar v človeku najprej vzbudi vprašaje. Ni namreč najbolj jasno, kaj želijo povedati. Da delovno mesto človeku zagotavlja socialno varnost, je samoumevno. Zato je treba iti 50 strani po programu naprej, kjer se ugotovi, da so edina stranka, ki je spregovorila o filozofskem okviru svoje ekonomske politike na intelektualno urejen in podroben način. Ta je postavljen na temelju ekonomskega liberalizma. Tako so edini, ki so se, vsaj na papirju, jasno opredelili za nek jasen ekonomski koncept, ki se zrcali tudi v predlaganih ukrepih ekonomske politike. Bomo videli. Ne glede na to še vedno trdim, da bodo letošnje volitve sedmina za liberalizem. Priseganje na liberalizem sem v podobi DL videl tudi na prejšnjih volitvah. In, kot rečeno, zadnja stvar, ki jo ekonomski liberalizem pri nas potrebuje, je še ena kukavica.