Nič nas ne sme presenetiti

Seveda ni presenečenje, da v Sloveniji vladajoča politika ne (z)more najti kandidatov, ki bi znali že pred nastopom mandata konkretno (cilji, ukrepi, preverjanja, bilance) opisati, kako bodo upravljali javno zdravstveno blagajno in UKC Ljubljana. Saj vemo, da direktor katerekoli bolnišnice v razvitem svetu postavi za svoj generalni cilj bolj konkurenčno bolnišnico, ki bo s svojimi storitvami privabila več bolnikov, opravila več dela in s tem dosegla boljši poslovni izid. To je strategija vseh bolnišnic, razlike med državami so le v tem, da se je treba ponekod bolnišnicam truditi za prepričevanje skoraj vsakega posameznega bolnika, drugje pa so v ospredju pogodbe z zdravstvenimi zavarovalnicami. A povsod je gonilo razvoja več in bolje ter bolj racionalno in bolj konkurenčno. A kaj naj za svoj cilj postavi direktor, ki za več opravljenega dela morda ne bo iztržil plačila? Ali pa bo plačilo nenadoma manjše, kot je bilo dogovorjeno? In kaj če kljub pravočasno potegnjeni zavori za neplačane storitve dobi vladni ukaz, da etika in morala prepovedujeta odklanjati bolnike? In kaj če kljub uspešnemu zmanjšanju storitev, ki ne bi bile plačane, ne more bistveno zmanjšati stroškov oddelka, saj je še vedno treba servisirati vse aparature in plačati vse zaposlene, ki jih tako in tako ni mogoče odpuščati, prekvalifikacije in premestitve pa v medicini trajajo leta in leta? Upravljanje zdravstva je rutina Upravljanje bolnišnic in zdravstva na splošno je v razvitem svetu rutina, ki se je učijo na mnogih univerzah in poslovnih šolah. Kar je razumljivo, saj je težko najti ustanove, kjer morajo delovni procesi potekati bolj uniformirano, standardizirano, vnaprej predpisano, sledljivo in nadzorovano, kot so to ravno zdravstvene ustanove. Morda je le letalski promet še nekoliko bolj rutiniziran, a velikih razlik ni. Zato je v Evropi na stotine in tisoče ljudi, ki odlično obvladajo obrt vodenja velikih zdravstvenih ustanov, podobno, kot je na stotine in tisoče pilotov in kontrolorjev letenja. Zakaj torej za mesta zdravstvenih pilotov, ki jih očitno pri nas ne moremo najti niti z lučjo pri belem dnevu, ne uvozimo nekaj izšolanih rutinerjev iz tujine? Če nam gre zares za bolnike in davkoplačevalske milijarde, je stiskanje pri tisočakih za njihove plače popolna neumnost. Najemimo torej nekaj rutiniranih tujcev, ki jim je vodenje zdravstva že dolgoletni poklic, in ne improvizacija. Airbus, ki sledi avtocesti A seveda to ni mogoče. Ne zaradi nacionalnega ponosa, ampak zato, ker bi bili tuji profesionalci v naših razmerah povsem nemočni. Kot bi najel pilota airbusa za polet med Ljubljano in Mariborom brez uporabe radarja – naj pač sledi avtocesti. Ljudje, ki so se v tujini učili voditi zdravstvene ustanove, so se učili v razmerah, kjer se obrestuje narediti več in bolj konkurenčno in privabiti čim več bolnikov. Učili so se, da se obrestuje kupiti le aparature, ki so dovolj izkoriščene, in da se obrestuje zaposliti več ljudi, kadar ima bolnišnica delo, in da se obrestuje premestiti ali odpustiti ljudi z oddelkov, kjer dela ni. In pomislite – učili so se, da je treba zaposlenim vnaprej povedati, koliko operacij in posegov in drugih zdravljenj je treba narediti, da bodo dobili svojo plačo. In kaj se bo z njihovo plačo zgodilo, če bo seštevek posegov manjši, in kaj, če bo narejenega več. In kaj dobrega se jim obeta, če bo zanimanje bolnikov za njihov oddelek naraščalo, in kaj slabega se jim obeta, če bodo bolniki odhajali drugam. Zakaj za enega najbolj rutinskih poslov ne najdemo človeka? Zdaj pa si predstavljate, da izšolanega zdravstvenega pilota iz Avstrije ali Belgije prestavite v Ljubljano. Vsi preprosti cilji in markacije, ki jih je za uspešno krmiljenje zdravstvenega plovila vsrkal v podzavest, so v razmerah našega zdravstva samomorilsko strmoglavljenje v goro. Več bolnikov – izguba, več zaposlenih – ministrski nadzor, večje plačilo – računsko sodišče, razkritje starih pogodb – upravni spor, tožbe in informacijska pooblaščenka. Zato za enega od najbolj rutinskih poslov, ki ga v Evropi obvlada tisoče ljudi, v Sloveniji ne moremo najti primernega človeka. In tarnamo, da gre za milijarde in dobrobit bolnikov, zato nihče ni dovolj dober. Ker bi najbrž moral biti genij. Neumnost, moral bi biti samo normalno izobražen rutiner, katerikoli od tisočih, ki obvladajo ta posel. Seveda pa ni pilota, ki bi znal leteti v državi, kjer niso poskrbeli za standardno signalizacijo letališč in zračnega prostora. Absurd je, da točno tisti, ki nočejo poskrbeti za normalne pogoje in signale, v katerih lahko zdravstvene ustanove sploh logično funkcionirajo, hkrati tožijo, da ni pravih ljudi, ki bi znali voditi zdravstvene ustanove. Ni pametnih samomorilcev, toži zdaj politika – pa saj za tako opravilo zadoščajo tudi bedaki.