SiolNET. Siol Plus Kolumne
Janez Šušteršič
Janez Šušteršič
O kolumnistu
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Neuspešna država uspešnih posameznikov

0

termometer

Janez Šušteršič

Zakaj nam kot posameznikom uspe marsikaj, kot skupnost pa vse bolj nazadujemo?

Nekateri mediji, tudi Siol, redno objavljajo zgodbe o Slovencih in Slovenkah, ki jim je uspelo kaj izjemnega.

Ne le o športnikih, te tako vsi poznamo. Tudi o dijakih, ki zmagujejo na svetovnih tekmovanjih iz matematike, računalništva in še česa. O izumiteljih, ki so se domislili novih tehničnih rešitev. O oblikovalcih, programerjih, umetnikih, znanstvenikih, ki so marsikje znani in cenjeni bolj kot doma.

Hkrati smo lahko prejšnji teden brali, da sta nas po stopnji gospodarske razvitosti že dohiteli Češka in Slovaška, ki sta bili nekoč daleč za nami. Če upoštevamo razlike v cenah, češki delavci v povprečju zaslužijo le še 10 odstotkov manj od slovenskih. Pa ne le oni. Če se bodo nadaljevala zdajšnja gibanja, bo že čez nekaj let povprečna estonska neto plača višja od slovenske.

Od kje torej takšna razlika med uspehi posameznikov in polomom države?

Samotni balkanski kavboji Zgodbe o uspehu, ki jih srečamo v medijih, so zgodbe posameznikov ali majhnih, pogosto prijateljskih ekip. Že nogometna reprezentanca je bila v Koreji prevelika, da bi znala držati skupaj, pa čeprav smo pred tem vsi opevali prav njihov borbeni kolektivni duh. Morda so še največja skupina uspešnih posameznikov Perpetuum Jazzile, ki se jih lahko na oder nagnete tudi čez 50. Podjetij s sto ali tisoč zaposlenimi pa v rubrikah z dobrimi novicami skoraj ne srečamo več.

Podobno sem opazil pri delu, ki ga trenutno največ opravljam. Slovenci smo na Balkanu zelo cenjeni svetovalci, in to ne le zaradi poznavanja jezika. Vendar skoraj vsi, ki jih srečam, delajo za nemška, avstrijska, angleška, zdaj tudi že latvijska ali hrvaška podjetja – in seveda za svoj mali s. p. ali d. o. o. Slovenskih podjetjih, ki bi bila sposobna zmagati na razpisu ali biti vsaj enakovreden član konzorcijev, skorajda ni.

Vse bolj se mi zdi, da nam preprosto manjka tistih človeških lastnosti, ki so potrebne, da iz prijateljskega projekta ali odlične zamisli zraste velika zgodba o uspehu. Stvari se pogosto zalomijo, ko pridejo prvi rezultati in si vsak želi prigrabiti največji kos pogače, skoraj nihče pa ne razmišlja o prihodnosti. In seveda takrat, ko začetna ekipa zraste in je treba enakovredno vključiti nove ljudi, podrediti svoj prav (in ego) skupnim ciljem, priznati kakšno napako in skleniti kakšen kompromis.

Kot ekonomist si ne domišljam, da znam razumeti vse psihološke in družbene dejavnike, zaradi katerih majhne zgodbe ne postanejo velike mednarodne uspešnice. Nekaj pa jih je tako očitnih, da si jih vendarle upam omeniti. Strnem jih lahko v kratke opise značilnih človeških likov, ki jih srečujemo vsak dan in jih vsi dobro poznamo.

Ljudje, ki imajo vedno prav

Vsi poznamo ljudi, ki imajo vedno prav. Pa tudi če gre za to, da na smrt vztrajajo pri svojem razumevanju polovice alineje enega odstavka v nekem nepomembnem pravilniku – in zaradi tega ne izdajo soglasja, odobrijo plačila, pritisnejo žiga na dovoljenje ali kaj podobnega. Če se zaradi tega ustavijo obetavni projekti, izgublja denar, propade kakšno podjetje, jih kaj dosti ne skrbi. Pomembno je, da ne popustijo pri tistem, čemur sami pravijo strokovnost, vsi drugi pa bolestna zadrtost.

Če takšne ljudi vključite v ekipo, se bodo prepirali na vsakem sestanku in dokazovali svoj prav pri vsaki vejici zapisnika. Če z njimi sklepate posel, se bodo največ prepirali okrog najmanj pomembnih členov pogodbe. Raje kot da bi popustili, sklenili zdrav kompromis, priznali, da ne vedo vsega, bodo ustavljali kolesje in preprečevali, da bi šle stvari naprej. Če jih skušate umakniti, bodo najprej sprli vse druge med seboj in proti vam, nato pa začeli groziti z odvetniki in vlagati tožbe.

Ljudje, ki zamahnejo z roko

So ljudje, ki jih zgodbe o uspehu drugih ne motivirajo. Prej nasprotno. Že samo misel na to, da bi tudi sami lahko poskusili kaj podobnega, jih spravi v paniko. Ker si ne upajo, se jim ne ljubi ali se globoko v sebi nimajo za dovolj sposobne. Karkoli od tega si je težko priznati, zato raje omalovažujejo druge.

To so ljudje, ki ob dosežkih drugih samo zamahnejo z roko. Češ, imel je posebno priložnost, ki se ne more ponoviti, srečo, zveze, privilegije ali pa je koga prinesel naokoli. Ali pa preprosto rečejo, kaj pa je to takšnega, saj to bi pa lahko tudi jaz, če bi se mi ljubilo. Oziroma še bolje, tudi sam sem imel enako zamisel pred 20 leti, pa me nihče ni poslušal in podprl.

Če imajo takšni ljudje službo, postanejo strokovnjaki za svoje pravice in nikoli ne zamudijo sestanka z uro za pravočasni odhod domov. Če službe nimajo, je za to kriv sistem in vsi tisti, ki so se zaposlili po zvezah, država pa jim je dolžna do smrti nakazovati socialne pomoči v višini najmanj povprečne plače. Ljudje, ki urejajo okolico

Ste opazili, kako radi ljudje urejajo svojo okolico? Trava mora biti redno pokošena, grmički obrezani, rože posajene v ravnih vrstah, prtljažnik pospravljen, posoda skrbno zložena v omaro, bankovci vsi obrnjeni z isto stranjo navzgor.

Če bi tako urejali samo svoje predmete, bi še šlo. Toda za njih so tudi drugi ljudje samo del okolice, ki se mora podrediti njihovemu redu. Gosti morajo sedeti na vnaprej določenih mestih, otroci morajo ob devetih v posteljo in po maturi na fakulteto, moški se lahko poročajo samo z ženskami, služba mora biti od osmih do štirih in tako naprej.

Na takšne ljudi sem se spomnil, ko sem pred časom v zavarovanje prijavljal našo novo zaposleno. Tehnično je zadeva preprosta, portal e-uprave omogoča, da jo z nekaj izkušnjami opraviš v manj kot 15 minutah. Je pa zato toliko bolj zanimiv obrazec. Izbrati morate eno izmed 66 (šestinšestdeset!) različnih osnov za zavarovanje. Če sem prav preštel, seveda.

Ob tem sem se dejansko spomnil na nevrotične gospe, ki ves čas nekaj pospravljajo in pri katerih mora biti vsaka stvar na svojem mestu – pa čeprav so razporejene brez prave logike in si nihče drug ne more zapomniti, zakaj nekaj spada prav tja, kamor si je gospa pač zamislila. No, ker se tudi sama ne spomni najbolje, vsake toliko časa malo spremeni svoj red ali pa kupi še eno omarico s 15 novimi predalčki.

Ljudje, ki čakajo na Silvestrski poljub

Ste kdaj zares poslušali besedilo te pesmi, brez katere Slovenec in Slovenka ne moreta odplesati v novo leto? Govori o osebi moškega spola, ki nesmrtno hrepeni po osebi ženskega spola, verjetno sodelavki, toda največ, na kar lahko upa, je rutinski silvestrski poljub. In medtem ko ona uživa svoje življenje in "odide kdovekam", on ostane tu, prikovan v tla, in nepremično čaka, da snažilka, ki obrača liste na koledarju, končno spet pride do decembra.

In je neskončno srečen v svoji bedi. Ne pade mu na pamet, da bi svojo oboževanko lahko že drugega januarja – zdaj, ko to ni več praznik – med malico povabil na kavo. Prav tako si ne zna predstavljati, da bi svojo ikono zamenjal za kakšno otipljivo in dosegljivo bitje iz mesa in krvi, pa naj bo za kurirja, ki zjutraj prinese pošto. Ne, s tem bi priznal, da so v življenju tudi druge možnosti, pa še potruditi bi se moral malo.

Čudoviti ljudje v ubijalskem stroju Seveda niso vsi ljudje takšni. Če ima človek veliko opraviti z uradniki, je včasih tudi prijetno presenečen nad njihovo prizadevnostjo in željo, da bi pomagali. Toda njihova prijaznost zaleže približno toliko kot prijaznost vojaka iz strelskega voda, ki ti ponudi zadnjo cigareto. Oni se trudijo, sistem pa strelja dalje.

Seveda je veliko ljudi tudi ustvarjalnih, domiselnih, podjetnih, pogumnih, prizadevnih, vztrajnih, sodelovalnih, pripravljenih priznavati napake in iskati za vse najboljše rešitve. Mnogi med njimi bijejo svoje male bitke za preživetje s trgom, okolico in državo. Če ne bi bili takšni, še tistih zgodb o uspehih posameznikov, ki danes polnijo medije, ne bi bilo.

Toda da bi iz njihovih drobnih zgodb lahko zrasli veliki skupni uspehi, bi morali imeti tudi okolje brez urejenih vrtičkov, v katerem ne bi zmagovali vseznalci, omalovaževalci, silvestrski zalezovalci, samotni kavboji, nevrotiki in poveljniki strelskih vodov.

Pot do takšnega okolja je dolga in zahteva veliko skupnega učenja, dobrih zgledov in spreminjanja slabih navad. Razen seveda, če sledite mnogim, ki so že ugotovili, da se bližnjica do zdravega okolja začne na Letališču Jožeta Pučnika.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin